Ameriški predsednik Donald Trump skuša ustrahovati Venezuelo z demonstracijami ameriške vojaške moči – kako realna je prava vojna med ZDA in južnoameriško državo?

V zadnjem mesecu se je, kot se zdi, pričel uresničevati najbolj črn scenarij glede vojne v Ukrajini – ta bo, kot vse kaže, potekala še dolgo, leta, morda celo desetletja. Vmes bodo krajša ali daljša premirja, nato pa se bo podivjani ples orožja na vzhodnoevropskih stepah nadaljeval.

T. i. dopust človeštva iz zgodovine (predvsem njegovega razvitega dela na čelu z Evropsko unijo) se pospešeno končuje, (pri)sila spet postaja glavni modus operandi v meddržavnih odnosih, večina globalne skupnosti pa bo, kot kaže, kmalu vnovič razdeljena na vplivna območja supersil/velesil (ZDA, LR Kitajske in Ruske federacije, bržkone tudi Indije, Turčije in Irana, morda celo Brazilije). Lahko rečemo, da se na zgodovinsko prizorišče postopoma vračajo imperiji.

Prepričljiva zmaga Donalda Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA prejšnji mesec je najbolj očiten simptom globokih socioekonomskih, sociokulturnih in posledično tudi političnih premikov v ameriški družbi v zadnjega četrt stoletja. Kot sem že nekajkrat pisal v Reporterju, Trumpa kot šampiona ameriškega nacionalizma podpira široka – sicer neformalna in v znatni meri tudi notranje antagonistična – družbena koalicija, katere skupni imenovalec je zavračanje in nasprotovanje globalizaciji in njenim posledicam (selitev delovnih mest v države v razvoju, množično in pretežno nezakonito priseljevanje iz teh držav v Ameriko, multikulturnost …).

Amerika je z vnovično, prepričljivo izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika, kot se zdi, dobila svojega Julija Cezarja.

Zmagoslavje desne in leve populistične stranke na dveh deželnih volitvah v septembru na vzhodu Nemčije (na Saškem in v Turingiji) ter izredno slab volilni izkupiček treh strank sedanje nemške vladne koalicije (izjema je zmaga socialdemokratov na deželnih volitvah v Brandenburgu 22. septembra) sta močno pretresla nemško politično prizorišče, sunke tega političnega potresa pa je mogoče čutiti tudi na evropski ravni.

Vnovična kandidatura bivšega predsednika ZDA Donalda Trumpa in že vrsto let trajajoča globoka ideološko-politična transformacija tako Demokratske kot tudi Republikanske stranke jasno kažeta na tektonske spremembe v ameriški politiki, gospodarstvu, v bistvu v družbi kot celoti.

T. i. tibetansko vprašanje se v zadnjem obdobju ponovno vrača v samo središče globalne (geo)politike; gre v bistvu za vprašanje, kdo je legalni in predvsem legitimni nosilec suverenosti nad to velikansko (2,5 milijona kvadratnih kilometrov) himalajsko planoto v osrčju Azije.

Arktika je čedalje bolj primerna za redni ladijski promet in še posebej za izkoriščanje tamkajšnjih obilnih naravnih virov.

Globalno pravoslavje, ki mu pripada okoli 250 milijonov vernikov po vsem svetu, je v zadnjih letih postalo novo torišče konflikta med Rusko federacijo in ZDA; prorusko frakcijo kajpada pomeni Ruska pravoslavna cerkev (RPC) pod vodstvom patriarha Cirila, proameriško pa ekumenski patriarhat v Carigradu, na čelu katerega je od leta 1991 patriarh Bartolomej I. Medtem ko vodstvo RPC odločno podpira in celo blagoslavlja agresijo svoje države zoper sosednjo pravoslavno in slovansko Ukrajino, jo je ekumenski patriarh odločno obsodil in poudaril, da oborožena sila nikakor ni dopustna za razreševanje meddržavnih sporov.

Nemško vprašanje, ki je tako usodno zaznamovalo evropsko in svetovno zgodovino 19. in zlasti 20. stoletja, se spet vrača na velika vrata, a tokrat ne zato, ker bi bila ta zelo pomembna država v osrčju naše celine močna, ekspanzivna in samozavestna, temveč zato, ker je dejansko vse bolj šibka, se umika in predvsem jo že precej časa muči silna negotovost o sebi in svoji vlogi v svetu.

Nemško vprašanje, ki je tako usodno zaznamovalo evropsko in svetovno zgodovino 19. in zlasti 20. stoletja, se spet vrača na velika vrata, a tokrat ne zato, ker bi bila ta zelo pomembna država v osrčju naše celine močna, ekspanzivna in samozavestna, temveč zato, ker je dejansko vse bolj šibka, se umika in predvsem jo že precej časa muči silna negotovost o sebi in svoji vlogi v svetu.

Ruske oblasti hočejo na vsak način doseči, da bi ukrajinska ekonomija čim prej dokončno izkrvavela.

Kateri so resnični razlogi za izraelsko uničevanje Gaze, deloma pa tudi Zahodnega brega, kjer skupno živi več kot pet milijonov palestinskih Arabcev?

V svetu, ki ga iz dneva v dan bolj zaznamujejo ostra rivalstva med supersilama (ZDA in LR Kitajska), pa tudi med raznimi regionalnimi velesilami, se Indija čedalje bolj uveljavlja kot jeziček na globalni geopolitični tehtnici med kitajsko in ameriško (zahodno) koalicijo, v New Delhiju vladajoči hindujski nacionalisti pa si drznejo celo sanjati, da bi se sredi tega stoletja sama 1,4-milijardna Indija povzpela na prestol svetovne hegemonke.

Ruska agresija zoper Ukrajino je v mnogočem predrugačila globalno skupnost; povzročila je tudi skokovito rast cen energentov in hrane, ohromila delovanje raznih mednarodnih organizacij in integracij, predvsem pa bo neizogibni zlom poskusa obnove (veliko)ruskega imperija zelo verjetno znatno okrepil nekatere tradicionalne rivalke Rusije v Evraziji. Med njimi je na prvem mestu brez dvoma 83-milijonska Turčija, naslednica stare muslimanske velesile osmanskega imperija (uradni naziv: Vrhovna osmanska država), ki se je na vrhuncu svoje moči v drugi polovici 16. stoletja razprostiral na velikanskih območjih Evrope, Azije in Afrike.

Poleg ZDA in Velike Britanije je pri zagotavljanju vojaške, politične, gospodarske in človekoljube pomoči Ukrajini najbolj dejavna 38-milijonska Poljska. Takšno ravnanje Poljakov je normalno in pričakovano, kajti njihova politična elita se ne glede na globoke ideološke delitve in razprtije zaveda, da bi novi val ruskega imperializma – če bi seveda povsem preplavil Ukrajino – pljusknil tudi v Moldovo, Gruzijo, pribaltske države in Poljsko.

Ukrajinska vojska je v zadnjih petih tednih osvobodila obsežna območja na vzhodu in jugu države izpod ruske okupacije, na kar se je ruski avtokrat Vladimir Putin odzval z razglasitvijo delne mobilizacije vojaških obveznikov.

Nedavni obisk predsednice predstavniškega doma kongresa Nancy Pelosi na Tajvanu ter buren odziv uradnega Pekinga nanj (v mislim imam predvsem množične večdnevne pomorske in letalske manevre vojske LR Kitajske v zračnem in morskem prostoru okoli de facto samostojnega otoka ter izstreljevanje raket) so nov dokaz, da se rivalstvo za prevlado – tako v indopacifiški makroregiji kot tudi na globalni ravni – med zdajšnjo hegemonsko supersilo (ZDA) ter vse močnejšo in drznejšo izzivalko (LR Kitajska) pospešeno in nevarno intenzivira.

V teh mračnih, tesnobnih tednih, ko ves svobodoljubni svet z nemo grozo opazuje podivjano agresijo putinovske Rusije na neodvisno sosednjo Ukrajino, si marsikdo postavlja vprašanje o tem, kateri so dejanski, najgloblji vzroki za to barbarsko početje Putinove klike, ki že dolga leta z nasiljem in manipulacijami obvladujejo to 145-milijonsko evrazijsko velikanko.