Ukrajinska vojska je v zadnjih petih tednih osvobodila obsežna območja na vzhodu in jugu države izpod ruske okupacije, na kar se je ruski avtokrat Vladimir Putin odzval z razglasitvijo delne mobilizacije vojaških obveznikov.

Nedavni obisk predsednice predstavniškega doma kongresa Nancy Pelosi na Tajvanu ter buren odziv uradnega Pekinga nanj (v mislim imam predvsem množične večdnevne pomorske in letalske manevre vojske LR Kitajske v zračnem in morskem prostoru okoli de facto samostojnega otoka ter izstreljevanje raket) so nov dokaz, da se rivalstvo za prevlado – tako v indopacifiški makroregiji kot tudi na globalni ravni – med zdajšnjo hegemonsko supersilo (ZDA) ter vse močnejšo in drznejšo izzivalko (LR Kitajska) pospešeno in nevarno intenzivira.

V teh mračnih, tesnobnih tednih, ko ves svobodoljubni svet z nemo grozo opazuje podivjano agresijo putinovske Rusije na neodvisno sosednjo Ukrajino, si marsikdo postavlja vprašanje o tem, kateri so dejanski, najgloblji vzroki za to barbarsko početje Putinove klike, ki že dolga leta z nasiljem in manipulacijami obvladujejo to 145-milijonsko evrazijsko velikanko.

LR Kitajska in Ruska federacija že desetletje in pol kontinuirano in, kot je mogoče razbrati iz številnih posrednih indicev, v veliki meri tudi koordinirano, spodkopavata globalno hegemonijo ZDA in na njej počivajočo liberalno ureditev mednarodne skupnosti.

V novem Reporterju pišemo, zakaj je turški samodržec Redžep Tajip Erdogan je že več kot pol leta v vse hujših škripcih, in kako poskuša utrditi močno načeto priljubljenost med Turki.

EU bo v prihodnjega pol stoletja – bržkone pa še dlje – izpostavljena silovitemu demografskemu pritisku iz podsaharske Afrike, zlasti iz obsežne regije Sahel.

Hrvati so umetno ustvarjen narod, ki si prilašča srbsko in slovensko jezikovno-kulturne dediščino, piše diplomat in publicist Marko Osolnik.

Med milijoni beguncev in migrantov, ki vstopajo v EU, se skrivajo tudi številni nevarni islamisti.

Številni muslimani in islamofilski propagandisti na Zahodu svojo nevzdržno tezo o tem, kako napredni in zlasti strpni so bili muslimani v »zlati dobi« islama, dokazujejo tudi z dejstvom, da so številne visoke državniške funkcije in nasploh ugledne družbene položaje v muslimanskih državah tistega časa zasedali pripadniki verski manjšin (zlasti kristjani in judje, v Iranu tudi zoroastrovci).

Znano je, da so vsi trije abrahamski monoteizmi (judovstvo, krščanstvo in islam) v svojem idejnem jedru bolj ali manj nestrpni in agresivni, to pa še posebej velja za islam, ki je daleč najmlajša od teh treh ver, saj se je pojavila šele v prvi polovici 7. stoletja.