Pet mesecev telefonskih klicev med Belo hišo in Kremljem, stalno kroženje posebnega ameriškega odposlanca za Ukrajino Keitha Kellogga znotraj štirikotnika Washington-Bruselj-Moskva-Kijev in neposredna mirovna pogajanja med Rusijo in Ukrajino v Istanbulu namreč niso rezultirala niti v eni resni in nekoliko daljši prekinitvi ognja na fronti. Številni indici kažejo, da je Putinov režim v Moskvi trdno odločen razkosati večji del Ukrajine (njegovi predstavniki njene določene dele že leta javno ponujajo Poljski, Madžarski in Romuniji) ter izbrisati samostojno nacionalno-kulturno identiteto Ukrajincev.

Posamezni ruski politiki in strategi sicer menijo, da bi »ostanki ostankov« Ukrajine lahko obsegali glavno mesto Kijev in ozemlja, recimo, v radiju sto ali 150 kilometrov okoli Kijeva, a zlasti visoke predstavnike Ruske pravoslavne cerkve (RPC), te najbolj prominentne institucionalne nosilke velikoruske imperialne zavesti, baje navdaja groza ob misli, da »sveti Kijev, mati vseh ruskih mest«, kraj, kjer »je nastala in cvetela kijevska Rus(ija)«, ne bi bil vključen v »obnovljeno veliko Rusijo«. Najvišji predstavniki ruskih oblasti na čelu z zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom so v zadnjem obdobju ponovno začeli obujati tezo, da je separatna ukrajinska nacionalna identiteta posledica rusofobnih načrtov in strategij zahodnih velesil v zadnjem stoletju in pol.

Profimedia

Lavrov je tako na diplomatski konferenci z naslovom Zgodovinsko južnoruske dežele: nacionalna identiteta in samoodločba narodov, ki je v Moskvi potekala 23. maja, med drugim izjavil: »Rusofobija je globoko zakoreninjena v Ukrajini, aktivno pa jo podpirajo zlasti zahodne sile, tudi v zgodovinski perspektivi. Ta predsodek so sistematično gojili vse od sredine 19. stoletja, ko je Avstro-Ogrska začela spodbujati protiruska stališča v Galiciji (zahodna Ukrajina) … Leta 2014, ko se je v Kijevu zgodil neustavni državni udar – z odkrito podporo ZDA in privolitvijo EU – se je Ukrajina definitivno preoblikovala v vojaško-politično utrdbo Zahoda na naših mejah.«

Velika poletna ofenziva Rusije pred vrati

Uradna Moskva konsistentno zavrača pozive ZDA in nekaterih članic EU po razglasitvi daljšega premirja; to po mojem mnenju ni presenetljivo, saj ruske sile na fronti, navzlic hudim izgubam, še vedno počasi napredujejo. Po podatkih washingtonskega Inštituta za vojne študije so Rusi v prvih štirih mesecih letošnjega leta na vzhodu in jugovzhodu Ukrajine zavzeli okoli 1650 kvadratnih kilometrov ozemlja, pri tem pa so imeli več kot 160.000 mrtvih in hudo ranjenih. Zahodne obveščevalne službe ocenjujejo, da ima Ruska federacija trenutno v Ukrajini 620.000 vojakov, postopoma prihajajo tudi dodatne enote.

Sporočila, ki prihajajo iz Moskve in Washingtona, so precej enoznačna: o ozemeljsko-politični podobi in prihodnjem mednarodnem položaju ostanka Ukrajine se bodo prej ali slej dogovorili Američani in Rusi, EU pa bo morala molče sprejeti dogovorjeno ter poskrbeti za (predvsem financirati) obnovo porušene Ukrajine, kar jo bo brez dvoma stalo več sto milijard evrov.

Ruske enote se pripravljajo, trdijo navedeni viri, na veliko poletno ofenzivo, katere maksimalni cilj je zavzetje Harkova, Sumija in Dnipra (Dnjepropetrovska) oziroma vsaj čim več ozemlja v omenjenih regijah. Poleg tega bodo Rusi poskušali to poletje osvojiti tudi celotno ozemlje Donbasa (v prvi vrsti mesta Pokrovsk, Kramatorsk in Slavjansk). Nekateri zahodni vojaški eksperti napovedujejo, da bodo Rusi prihodnjo pomlad poskušali osvojiti črnomorsko metropolo Odeso; s tem bi si namreč odprli pot k proruski separatistični entiteti Pridnestrje (ta je formalno še vedno del Moldove) in izlivu Donave. Tako bi že tako pomanjšano in v vojni razdejano Ukrajino odrezali od Črnega morja ter jo posledično geopolitično/geoekonomsko povsem pohabili.

O tem, kako vitalnega pomena je za kremeljsko elito obvladovanje Ukrajine, nedvoumno pričajo izzivalne besede Putinovega ideologa in voditelja ruske delegacije na neuspelih mirovnih pogajanjih v Istanbulu Vladimirja Medinskega (po rodu Ukrajinec!), vržene v obraz članom ukrajinske delegacije: »Rusija se je pripravljena boriti, če bo treba, v neskončnost. Proti Švedski smo se vojskovali 21 let. Koliko časa pa ste se vi pripravljeni boriti?« Medinski je imel v mislih t. i. veliko severno vojno (1700–1721), v kateri je Rusija premagala tedanjo hegemonko v severni Evropi Švedsko, ki ji je bila prisiljena prepustiti obsežna ozemlja na vzhodnih obalah Baltika. Tako je Rusija postala imperij ter poleg Britanije in Francije glavna evropska velesila. Šele v tej vojni je Rusija skozi glavna vrata vstopila v geopolitiko stare celine.

Profimedia

V prid tezi, da se Rusija pospešeno in vsestransko pripravlja na dolgo vojno z Zahodom, ki bo v naslednjih fazah verjetno potekala tudi zunaj ukrajinskega ozemlja, govori tudi podatek o intenzivnem oživljanju kulta nekdanjega sovjetskega diktatorja Josifa V. Džugašvilija, v svetu bolj znanega pod vzdevkom Stalin (Jekleni). Propagandni stroj Putinovega režima Stalina tako ne prikazuje zgolj kot političnega voditelja, temveč kot mitično, kvazireligiozno osebnost, ki je utelešala vse pozitivne lastnosti t. i. ruske duše.

Čeprav Stalin po etničnem poreklu ni bil Rus (njegov oče je bil Gruzijec, mama pa Osetinja), je, poudarjajo, priznaval in krepil vodilno vlogo ruskega jezika in kulture v nekdanji Sovjetski zvezi, ki naj bi bila ozemeljsko-politično utelešenje t. i. ruskega sveta, specifične evrazijske civilizacije. Bil je tudi izrazito velikodržavno usmerjen, v nekdanjo Sovjetsko zvezo je vključil obširna nova ozemlja. Stalin je za sedanjo uradno Moskvo močno uporaben predvsem zato, ker je bil izrazito protizahodno usmerjen; znano je, da je sovražil »dekadentni Zahod« in mu ni zaupal (niti potoval ni rad v zahodne države), raje kot z zahodnimi se je družil s političnimi voditelji iz neevropskega sveta itn.

Ukrajincem (v mislih imam kajpada tiste, ki vztrajajo pri ukrajinskem jeziku in identiteti ter neodvisnosti svoje države) je v tej velikoruski imperialni ideologiji dodeljena vloga odpadnikov od »ruskega sveta«, krivovercev in kolaborantov z Zahodom, ki naj bi želel z vsemi sredstvi razbiti enotnost severnega dela Evrazije pod ruskim vodstvom in uničiti ali vsaj degradirati njegovo civilizacijsko bistvo.

Odlični turški poznavalec Rusije in drugih postsovjetskih držav Cemil Kerimoglu: »Vojna zoper krivoverce je najbolj brutalna, najbolj brezkompromisna od vseh vojn … Za Ruse je ločena ukrajinska identiteta heretična. Rusi se zato ne bodo ustavili, vse dokler ne bodo izbrisali Ukrajincev in izkoreninili njihove identitete. To pomeni, da jih bodo bodisi fizično eliminirali bodisi spreobrnili v Ruse, torej jih prisilili, da se vključijo v t. i. ruski svet.« Navedeno mnenje je po moji oceni sicer preostro, vendar pa je jasno, da ruske oblasti, ki si prizadevajo obnoviti »zgodovinsko Rusijo«, torej ruski/sovjetski imperij, pod nobenim pogojem ne smejo dovoliti obstoja sorazmerno obširne in razvite ukrajinske države s samostojno zunanjo in varnostno politiko.

Si bodo sosede razdelile Ukrajino?

Novembra 2021 je tako dolgoletni Putinov sodelavec in ideolog putinske t. i. suverene demokracije Vladislav Surkov, ki je bil v Kremlju do februarja 2020 vrsto let zadolžen tudi za t. i. ukrajinske zadeve, na spletnem portalu Aktualnie kommentari objavil članek, v katerem je označil Ukrajino (»Malorusijo«) za »umetno boljševiško tvorbo« brez zgodovinske identitete, ki bi se res razlikovala od ruske. Po njegovem prepričanju so »obstoječe in potencialne pretenzije« Rusije, Poljske, Madžarske in Romunije do raznih delov ukrajinskega ozemlja »nedvomno legitimne in zgodovinsko utemeljene«.

Ukrajinski etnonacionalizem naj bi po njegovem prepričanju pomenil »smrtno obsodbo« za ozemeljsko celovitost in suverenost Ukrajine. Da bi bila mera cinizma in makiavelizma polna, je Surkov ruskemu vodstvu položil na srce, naj kar pospešeno izvaža vojno in destrukcijo v Ukrajino, saj naj bi to prispevalo k politični stabilnosti v Rusiji in priljubljenosti Putinovega režima med prebivalstvom.

Profimedia

Upoštevajoč zapise in izjave Putina, Surkova in Putinovega zvestega pribočnika Dmitrija Medvedeva ter dejstvo, da se ruski režim izogiba dejanskim pogajanjem o sklenitvi najprej premirja, nato pa tudi (bolj) trajnega miru v Ukrajini, lahko zaključimo, da je strateški cilj delitev Ukrajine, pri čemer bi levji delež seveda pripadel Rusiji. Ukrajina bi bila po tem scenariju v najboljšem primeru zreducirana na manjše ozemlje okoli Kijeva in bi bila marionetna »država« vnovič vzpostavljenega ruskega imperija.

Predvsem pa si v Kremlju želijo, da bi v mamljivo jabolko delitve ukrajinskega ozemlja ugriznili v Budimpešti, Bukarešti in še posebej v Varšavi. Zakaj? Zato, ker bi bile potem te države sostorilke pri ruskem magnum crimen; zavedati se moramo, da tu ne gre le za razkosanje Ukrajine, temveč posledično za uničenje na v ustanovni listini OZN zapisanih mednarodnopravnih načelih in praksah utemeljene meddržavne ureditve v Evropi, katere sakrosantni temelj je načelo o nedopustnosti spreminjanja meddržavnih meja s silo in grožnjo s silo. Menim, da bi to več manjših in šibkejših držav v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi privedlo na sam rob obstoja kot neodvisnih subjektov mednarodnih odnosov, predvsem pa bi jih prisililo v de facto vazalne odnose z velesilami, začenši z Rusko federacijo.

To tezo potrjuje tudi izjava namestnika šefa ruske diplomacije Sergeja Rjabkova; ta je 10. tega meseca v intervjuju za državno tiskovno agencijo Tass med drugim dejal, da »korenine konflikta ne ležijo samo v Ukrajini, temveč tudi in predvsem v širjenju Nata na vzhod, čemur naša država že desetletja odločno nasprotuje«. Glede na to, nadaljuje Rjabkov, tudi vojne v Ukrajini po vsej verjetnosti ne bo mogoče trajno končati, dokler bodo na ozemlju pribaltskih držav (Litve, Latvije in Estonije) Natove vojaške enote in vojaška infrastruktura.

Znano je, da je transatlantsko zavezništvo po začetku ruske agresije na Ukrajino februarja 2022 znatno povečalo svojo vojaško prisotnost v omenjenih treh državah; trenutno so tam nameščene tri multinacionalne bojne skupine, še pet pa jih je na Poljskem, Slovaškem, Madžarskem ter v Romuniji in Bolgariji. V navedeni izjavi Rjabkova je brez večjega intelektualnega napora mogoče zaznati težnjo uradne Moskve po t. i. finlandizaciji treh malih pribaltskih držav; te bi bile namreč brez stalne in predvsem učinkovite vojaške zaščite s strani Nata prisiljene svoje zunanje in obrambe politike povsem prilagoditi/podrediti ruskim interesom in bi tako v bistvu postale protektorati svoje velike vzhodne sosede.

Profimedia

Putin spretno manipulira s Trumpom

Enotna, celovita in efektivna zahodna strategija boja zoper ruski neoimperializem v bistvu ni nikoli obstajala, po 20. januarju letos, ko je vajeti oblasti v ZDA spet prevzel poslovnež in nepremičninski špekulant Donald Trump, pa je to dejstvo postalo kristalno jasno. Ruski predsednik Vladimir Putin, ki je po mnenju poznavalcev poleg svojega kitajskega kolega Xi Jingpinga edini pravi geopolitični strateg med trenutnimi svetovnimi voditelji, se zaveda, da je za Trumpovo administracijo glavna globalna geopolitična/geokonomska nasprotnica LR Kitajska, in glede na to poskušajo Američani razbiti – ali vsaj občutno razrahljati – kitajsko-rusko t. i. strateško partnerstvo.

Ni dvoma, da bi bila cena, ki bi jo moral uradni Washington plačati za morebitni ruski izstop iz kitajskega tabora (trenutno uresničitev tega scenarija ni ravno verjetna, o čemer sem za Reporter že pisal), zelo visoka. Američani bi morali bržkone Rusiji implicitno priznati hegemonsko vlogo na območju nekdanje SZ, Ukrajino (oziroma njen večji del) povsem prepustiti Rusom, predvsem pa bi se morali strinjati v vzpostavitvijo nove t. i. varnostne arhitekture v Evropi, ki bi bila bistveno bolj po meri in okusu uradne Moskve (majhne in srednje velike države v severni, srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi bi se verjetno spet znašle v t. i. varnostni sivi coni, kar pomeni, da bi bile ponovno tarče direktnega vplivanja in tudi izsiljevanja s strani Rusije in drugih velesil).

Tudi na taktični ravni je Putin briljanten, saj sistematično izvaja politiko ločevanja, odklapljanja (decoupling) vojne v Ukrajini od siceršnjih rusko-ameriških odnosov. Natančno ve, na katere strune mora igrati pri poslovno in transakcijsko usmerjenem Trumpu, ki se – kot je že večkrat nazorno pokazal – požvižga na mednarodno pravo, stara zavezništva, da o konvencionalni morali sploh ne izgubljamo besed. Iz Moskve tako v Washington stalno letijo ponudbe o skupnem izkoriščanju nahajališč t. i. redkih elementov (lantanoidov) ter nafte in zemeljskega plina predvsem v ruskem delu Arktike.

Četudi bodo Rusi v prihajajoči veliki poletni ofenzivi zelo verjetno osvojili dodatna ukrajinska ozemlja, so v Kremlju po mnenju poznavalcev prepričani, da bo Trump tudi oktobra ali novembra še naprej odprt za nov krog pogajanj (ustreznejši izraz: simulacijo pogajanj) o miru v Ukrajini. Še bolj pa bo Trump brez dvoma še naprej zainteresiran za pogovore o lukrativnem poslovnem sodelovanju, saj pač ne razume (ali noče razumeti), da je v ruski strateški misli gospodarstvo vedno podrejeno oziroma v funkciji uresničevanja geopolitičnih ciljev.

Profimedia

O Evropski uniji je mogoče reči le, da je poleg čedalje bolj razdejane in okrvavljene Ukrajine glavna osmoljenka te vojne, ki ima, kot se strinjajo neodvisni in posledično bolj objektivni poznavalci, številne vzroke in botre. Že več kot desetletje in pol namreč slepo sledi ameriškim oziroma angloameriškim interesom glede politike do Rusije (in tudi do drugih držav in globalnih problemov), namesto da bi z uradno Moskvo redno vodila odkrit in celovit strateški dialog o vseh vidikih sodelovanja in partnerstva (gospodarstvo, energetika, varnostna vprašanja in ekologija).

Po vrnitvi odkrito evrofobičnega Trumpa v Belo hišo in začetku ameriško-ruskih, recimo temu tako, pogajanj o Ukrajini so vodilni predstavniki EU vidno zmedeni in tudi užaljeni, saj sta jim voditelja ZDA in Rusije z raznimi izjavami in predvsem neverbalnimi gestami nedvoumno pokazala, kaj si mislita o njih in kje je po njuni oceni mesto EU v nastajajoči novi svetovni hierarhiji moči in vpliva.

Sporočila, ki prihajajo iz Moskve in Washingtona, so precej enoznačna: o ozemeljsko-politični podobi in prihodnjem mednarodnem položaju ostanka Ukrajine se bodo prej ali slej dogovorili Američani in Rusi (slednji bodo morali bržkone upoštevati tudi kakšno željo Kitajcev). EU pa bo morala molče sprejeti dogovorjeno ter poskrbeti za (predvsem financirati) obnovo porušene Ukrajine, kar jo bo brez dvoma stalo več sto milijard evrov.

Podobno subalterno vlogo EU že več kot četrt stoletja igra na območju zahodnega Balkana. Sicer pa: ali si EU, ki ji nikakor ne uspe formulirati in izvajati dejansko skupno zunanjo in varnostno politiko, ki nadalje drvi iz krize v krizo in – kar je najpomembnejše – ki jo že vsaj dve desetletji vodijo blede politične figure brez karizme in vizije, zasluži bolj eminentno in odločujočo vlogo pri reševanju ukrajinske krize in drugih konfliktov po svetu? Vprašanje je kajpada retorično.

Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.