Kombinacija negativnih trendov doma in v svetu (tehnološko zaostajanje nemškega gospodarstva za ameriškim in čedalje bolj tudi kitajskim, ruska agresija na Ukrajino, rastoče nezadovoljstvo nemške javnosti zaradi tako rekoč nenadzorovanega priseljevanja kulturno zelo drugačnih ljudi, nesposobna in notranje sprta levosredinska vladna koalicija …) je v notranji politiki te 83-milijonske države povzročila hiter vzpon skrajno desničarske populistične stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), posledično številne Nemce in tujce že grabi panika pred reprizo vzpona nacistov konec 20. in na začetku 30. let prejšnjega stoletja.
Nemčija je kljub vsem svojim težavam in dilemam še vedno država, ki tudi danes v veliki meri določa evropsko politiko in še bolj gospodarstvo, tega dejstva se moramo zavedati vsi, ki živimo v Evropi ter premišljujemo o njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Pred nekaj meseci umrli doajen globalne politike, nekdanji zunanji minister ZDA Henry Kissinger (po rodu sicer nemški Jud) je tudi avtor prav genialne geopolitične maksime, da »je Nemčija prevelika za Evropo in hkrati premajhna za svet«. Nemčija je kljub vsem svojim težavam in dilemam še vedno država, ki tudi danes v veliki meri določa evropsko politiko in še bolj gospodarstvo, tega dejstva se moramo zavedati vsi, ki živimo v Evropi ter premišljujemo o njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V jedru sedanjih nemških težav, s tem soglašajo vsi izvedenci za to državo, je čedalje bolj očitna zastarelost nemškega gospodarskega modela; nemško gospodarstvo namreč še vedno temelji na klasičnih industrijah 20. stoletja (strojni, kemični, farmacevtski, prehranski, avtomobilski …), precej šibko pa je v visokih tehnologijah 21. stoletja (polprevodniki, nanotehnologija, umetna inteligenca, vesoljska tehnologija …), ki imajo bistveno višje stopnje dodane vrednosti in tudi temu primerne cene. Osupljiv je podatek, da se je ameriški BDP v zadnjem desetletju in pol zaradi razcveta visokotehnoloških panog povečal za 76 odstotkov (lani je znašal 25,5 bilijona dolarjev). V istem obdobju je nemški BDP zrasel le za pičlih 19 odstotkov in je lani dosegel 4,1 bilijona dolarjev.
Nemško državo vse prej kot zgledno vodi koalicija, ki ji načelujeta nekarizmatični kancler Olaf Scholz in šeifnja diplomacije Annalena Baerbock.
Propad dosedanjega gospodarskega modela
Gospodarska rast Nemčije je bila v zadnjih treh desetletjih zasnovana predvsem na izvozu zelo kvalitetnih industrijskih produktov v druge članice EU in zlasti v hitro razvijajoče se države v Aziji na čelu z LR Kitajsko, mogočno industrijsko mašino Nemčije pa sta poganjala poceni nafta in zemeljski plin iz Rusije. V zadnjih nekaj letih pa sta se oba stebra nemške gospodarske rasti zrušila: Kitajci so sami začeli proizvajati dovolj kvalitetne industrijske izdelke, drugače od Nemcev pa so zelo prodorni tudi v najbolj naprednih tehnologijah, še posebno pri električnih avtomobilih in umetni inteligenci. Zadnji žebelj v krsto nemški konkurenčnosti je zabila ruska agresija na Ukrajino februarja 2022 in posledične ostre sankcije zahodnih držav zoper Rusko federacijo, ki so med drugim pomenile tudi prekinitev dotoka ruskega plina in nafte v Nemčijo. V tem kontekstu naj omenim še sabotažo na plinovodu Severni tok 2 – poteka po dnu Baltskega morja – ki so jo septembra 2022 po izsledkih raziskovalnih novinarjev tednika Spiegel izvedli ukrajinski specialci z izdatno logistično in finančno pomočjo obveščevalnih služb Poljske … Po poročanju nemških medijev se številna tamkajšnja podjetja zaradi visokih cen energije in delovne sile odločajo za preselitev ne le proizvodnje, temveč tudi razvojnih oddelkov v neevropske države (zlasti v Severno Ameriko ter v Južno in Vzhodno Azijo).
Odličen vpogled v genezo kompleksnega in večslojnega konflikta v Ukrajini ponuja izjava uveljavljenega ameriškega geopolitičnega analitika madžarsko-judovskega rodu Georgea Friedmana. Slednji je namreč leta 2015 v nastopu pred Svetom za globalne zadeve v Čikagu med drugim povedal: »Primarni interes ZDA, zaradi katerega smo se borili v treh vojnah v 20. stoletju (1. in 2. svetovna vojna ter hladna vojna), je razmerje med Nemčijo in Rusijo. Kajti če sta ti dve državi združeni oziroma povezani, sta edina sila, ki nas lahko ogroža, in v našem interesu je, da se to ne zgodi.« Friedmanove izjave je treba, priporočajo poznavalci, pozorno spremljati, saj gre za osebo, ki je v rednih stikih z visoko pozicioniranimi osebami v Beli hiši, kongresu, obveščevalni in diplomatski skupnosti ter v vojaško-industrijskem kompleksu ZDA.
Za zadnje obdobje nemškega gospodarskega razcveta, ki je trajalo nekako med letoma 2005 in 2020, se Nemci lahko zahvalijo predvsem temeljiti zakonski prevetritvi trga delovne sile, ki jo je na začetku tisočletja izvedla levosredinska vlada kanclerja Gerharda Schröderja. Slednji je prav zaradi reforme leta 2005 izgubil volitve, in v kanclerski urad se je vselila osebnostno in politično precej brezbarvna krščanska demokratka Angela Merkel, ki so jo njeni privrženci ljubkovalno klicali »mamica« (Mutti). Zanimivo je, da nemški politični in gospodarski analitiki v zadnjem obdobju čedalje bolj kritično ocenjujejo obdobje njene vladavine. »To je bil čas spanja na lovorikah, precejšnje zaverovanosti vase, nesprejemanja nujno potrebnih odločitev, večinoma zgrešenih taktičnih kompromisov in zanemarjanja tehnološkega razvoja,« je neizprosen Moritz Schularick, makroekonomist in predsednik uglednega Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu.
Tipičen primer arogantnosti in strateške kratkovidnosti so bili po mojem mnenju vodilni v nemški avtomobilski industrije: še pred nekaj več kot desetletjem so se posmehovali konceptu električnega avtomobila in ga razglašali za »muho enodnevnico«, in tako so Nemce v tej visokotehnološki in izjemno dobičkonosni panogi v zadnjih letih prehiteli ne le Američani, Korejci in Japonci, ampak tudi (in predvsem) Kitajci. Ena od šibkih točk Nemčije je tudi v primerjavi z ZDA dokaj slaba povezava med podjetji in znanstvenoraziskovalno sfero.
Slabo operativna zdajšnja levosredinska vlada, ki jo vodi nekarizmatični socialdemokrat Olaf Scholz, je paralizirana predvsem zaradi stalnih trenj med podjetnikom naklonjenimi liberalci (FDP) in Zelenimi, ki v večini primerov vztrajajo pri ekološkem fundamentalizmu, tudi če je zelo škodljiv za gospodarstvo (spomnimo se januarskih množičnih protestov nemških kmetov). Večina Nemcev ocenjuje, da je trenutna vlada nesposobna rešiti glavne probleme, ki pestijo nemško gospodarstvo in družbo v celoti (nezakonite migracije, visoke cene energentov in hrane, preobsežna birokracija, pomanjkanje kvalificirane delovne sile, zastarela infrastruktura itd.). Glede na to ni presenetljivo, da tri stranke, ki sestavljajo vladno koalicijo (SPD, FDP in Zeleni) skupaj uživajo le 30-odstotno podporo volivcev, pri čemer trend kaže na nadaljnji upad podpore. Istočasno pa že vsaj pet let opažamo naraščanje podpore skrajno desničarski populistični AfD, ki je danes druga najbolj priljubljena politična stranka v državi (19–22 odstotkov opredeljenih volivcev). Treba je dodati, da AfD v vzhodnih zveznih deželah (nekdanja Nemška demokratična republika) uživa še bistveno višji stopnjo podpore (27–40 odstotkov).
Tehnološko zaostajanje nemškega gospodarstva najbolje simbolizira uspeh Tesle, ki je pri električnih vozilih prehitela nemško avtomobilsko industrijo.
Hiter vzpon skrajne desnice
AfD je bila ustanovljena aprila 2013, njen izvorni ideološko-politični profil pa je bil predvsem ekonomsko liberalen, saj je izhajal iz t. i. ordoliberalizma freiburške šole; glede na to je AfD, denimo, močno kritizirala način delovanja evroobmočja ter reševanje zlasti grške dolžniške krize z denarjem davkoplačevalcev vseh članic evroobmočja. No, že konec leta 2014 pa so med člani AfD začeli prevladovati socialni konservativci in (veliko)nemški nacionalisti, seveda pa so bili slednji – iz vsem znanih zgodovinskih razlogov – v tistem obdobju še bolj pritajeni. Sobivanje treh ideoloških frakcij (ordoliberalcev, socialnih konservativcev krščanske provenience in nacionalistov) znotraj AfD je (bilo) precej težavno, kar dokazujejo številne (bolj ali manj žolčne) polemike glede spornih vprašanj (denimo: o tem, kakšno stališče naj stranka zavzame do aktivnosti protiimigrantskega in poudarjeno protimuslimanskega gibanja Pegida (Domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda), ki je v obdobju 2015–2019 predvsem na vzhodu države uživalo podporo precejšnjega dela prebivalstva. Tudi večina vodilnih ustanovnih članov je v zadnjih letih zapustila vrste AfD, saj po poročanju medijev nočejo biti več člani stranke, ki jo obvladujejo šovinistični skrajneži.
Prav osupljiv je podatek, da se je ameriški BDP v zadnjem desetletju in pol zaradi razcveta visokotehnoloških panog povečal za 76 odstotkov (lani je znašal 25,5 bilijona dolarjev). V istem obdobju je nemški BDP zrasel le za pičlih 19 odstotkov in je lani dosegel 4,1 bilijona dolarjev.
Zlasti po parlamentarnih volitvah septembra 2017, na katerih je AfD prejela podporo 12,6 odstotka volivcev (94 mest v bundestagu, spodnji zbornici zveznega parlamenta), pa so radikalni desničarji prevladali znotraj AfD, tako da lahko ugotovimo, da sta v tej stranki danes samo dve frakciji – nekoliko bolj zmerni nacionalistični desničarji in trdo skrajno desničarsko jedro. Bolj zmerno frakcijo zastopata oba sopredsedujoča stranke (Tino Chrupalla in Alice Weidel) ter Beatrix von Storch, tako rekoč utelešenje skrajne frakcije pa je predsednik deželne AfD v Turingiji Björn Hocke, ki je zloglasen zaradi svojih neštetih šovinističnih, rasističnih, protisemitskih in homofobnih izjav. Ogorčene odzive v domači in mednarodni javnosti je povzročila predvsem njegova izjava leta 2017 – nanašala se je na spomenik holokavstu v centru Berlina – da »smo Nemci edini narod na svetu, ki je postavil spomenike sramote sredi svoje prestolnice«. Mediji so prav tako že večkrat poročali, da so Hocke in njegovi sodelavci v stalnih stikih z neonacističnimi krogi.
V zadnjih dveh mesecih so se znatno pomnožili in okrepili pozivi, naj zvezno ustavno sodišče prepove delovanje AfD, češ da želi ta stranka uničiti demokratično ureditev v Nemčiji in vzpostaviti avtokracijo po vzoru Ruske federacije. Ta novi val pozivov k prepovedi AfD je predvsem posledica razkritja s strani alternativnega medija Correctiv, da so se novembra lani v neki rezidenci v Potsdamu skrivno sestali predstavniki AfD z nekaterimi znanimi osebnostmi nemške in evropske skrajne desnice (med njimi velja omeniti predvsem Avstrijca Martina Sellnerja, enega od glavnih predstavnikov transnacionalnega skrajno desničarskega Identitarnega gibanja) in razpravljali o t. i. remigraciji, torej izgonu tistih prebivalcev Nemčije, ki niso nemškega etničnega porekla in hkrati niso »dovolj integrirani« v nemško družbo, seveda potem, ko bo AfD prevzela oblast v Nemčiji. Jasno je, da so takšni načrti nemške skrajne desnice najbolj uperjeni zoper ilegalne migrante in muslimanske prebivalce Nemčije, kajti AfD je tudi izrazito islamofobna stranka. Vodstvo AfD se je sicer distanciralo od omenjenega srečanja in dodalo, da na njem navzoči člani stranke niso bili »uradni predstavniki« AfD, temveč so se ga udeležili kot zainteresirani individualni državljani, vendar je očitno, da večina javnosti dvomi o iskrenosti tega distanciranja.
Šefa AfD Tino Chrupalla in Alice Weidel veljata za »zmerneža« v stranki v primerjavi z nekaterimi njunimi kolegi, ki se spogledujejo z neonacisti.
Politična elita brez rešitev za krizo
Nemški ustavnopravni izvedenci sicer večinoma menijo, da je bolj malo verjetno, da bo ustavno sodišče prepovedalo delovanje AfD, kajti nemška zakonodaja določa, da je mogoče prepovedati le tiste politične stranke, ki »aktivno in agresivno« ogrožajo bodisi demokratično ureditev in/ali sam obstoj Nemčije kot države, poleg tega pa morajo biti »dovolj številne in močne«, da uresničijo te svoje destruktivne načrte. Nemški pravosodni organi so po obnovi nemške državnosti leta 1949 prepovedali zgolj dve stranki: leta 1952 Socialistično stranko rajha (neonacistična usmerjenost), leta 1956 pa Komunistično partijo Nemčije. Nekateri politiki in komentatorji so celo prepričani, da so pozivi k prepovedi AfD v bistvu voda na mlin te skrajne stranke, češ nosilci oblasti, ki so pravzaprav pripadniki odtujenih elit, se bojijo demokratične volje ljudstva in hočejo prepovedati politično opcijo, ki jo podpira kar znaten del nemškega volilnega telesa. Splošno znano pa je, da Zvezni urad za zaščito ustave od leta 2021 naprej pozorno opazuje delovanje AfD na vseh ravneh (zvezni, deželni in lokalni), kajti stranka uradno velja za »osumljeno političnega ekstremizma«.
Slabo operativna zdajšnja levosredinska vlada, ki jo vodi nekarizmatični socialdemokrat Olaf Scholz, je paralizirana predvsem zaradi stalnih trenj med podjetnikom naklonjenimi liberalci (FDP) in Zelenimi, ki v večini primerov vztrajajo pri ekološkem fundamentalizmu, tudi če je zelo škodljiv za gospodarstvo (spomnimo se januarskih množičnih protestov nemških kmetov).
»Vsekakor bi bilo za nemško demokracijo najbolje, če bi bila AfD (in njena avtokratska in ksenofobična vizija nemške prihodnosti) prepričljivo zavrnjena na volitvah, torej s strani velike večine volilnega telesa,« pravi nemški komentator Wolf Wiedmann-Schmidt. Po mojem mnenju morebitna prepoved delovanja AfD v bistvu ne bi rešila ničesar, kajti pojav in vzpon neke ekstremistične stranke (bodisi desne bodisi leve) je zgolj simptom globoke družbene (gospodarske, socialne, politične in tudi moralne) krize. Prepoved, torej pravno-administrativna odprava, izbris simptoma dejansko ne reši ničesar, kajti kmalu se bo simptom – pod drugim imenom, morda v nekoliko drugačni obliki – spet pojavil. Treba se je torej lotiti reševanja vzrokov, ki so pripeljali do hude krize. To pa je kompleksna, v bistvu mukotrpna naloga, ki je nemška politična elita, pa tudi politične elite v drugih zahodnih državah, kot kaže, niso sposobne niti koncipirati, kaj šele opraviti …
Možnost, da bi AfD prišla na oblast v Nemčiji – bodisi kot edina vladajoča stranka bodisi, to je bistveno bolj verjetno, kot članica vladne koalicije – je srh vzbujajoča, kajti vizija Nemčije, ki jo promovira ta stranka, pravzaprav bolj sodi v obdobje romantičnega etnonacionalizma sredine 19. stoletja kot pa v 21. stoletje. Denimo: razglašati, da je Nemčija država »etničnih Nemcev« v času, ko pomenijo priseljenci prve in druge generacije že 18 odstotkov prebivalstva, je absurdno in anahronistično. Gospodarski program stranke je pisan na kožo malim in srednje velikim podjetnikom, poudarja predvsem reindustrializacijo države in skoraj povsem zavrača t. i. zeleni prehod, torej razvoj okolju prijaznega, trajnostnega gospodarstva. Tudi to je anahronistično. Nič ni torej čudnega, če je v AfD polno tudi ljudi, ki zanikajo obstoj antropogenih klimatskih sprememb, nadalje takšnih, ki nekritično verjamejo v razne teorije zarote, da o čudaških praktikantih obskurnih ezoteričnih praks sploh ne izgubljam besed …
Po Nemčiji se vrstijo protesti proti AfD z zahtevami po prepovedi stranke, ki naj bi ogrožala nemško demokracijo.
AfD in dolga roka Kremlja
Brez dvoma pa so najbolj problematični načrti in stališča AfD v zunanji in varnostni politiki. Vodilni v stranki namreč že leta dokaj eksplicitno postavljajo vprašaj k brezpogojni zavezanosti Nemčije Zahodu, ki ga v institucionalnem smislu utelešata EU in zveza NATO, torej geopolitično usmeritev, ki je v nemški zunanji in varnostni politiki absolutno dominantna celotno obdobje po ustanovitvi Zvezne republike Nemčije leta 1949. Gre za obujanje stare bismarckovske doktrine o t. i. središčnem položaju (Mittellage) Nemčije v geografiji in geopolitiki našega kontinenta: v skladu s to doktrino naj nemške oblasti pragmatično oscilirajo med Vzhodom in Zahodom, trdno in trajno pa naj se ne vežejo na nobeno geopolitično grupacijo. Če že, naj Nemčija raje okoli sebe zbere manjše države v Srednji, Severni in Jugovzhodni Evropi, kot so že pred več kot stoletjem predlagali teoretiki t. i. nemške Srednje Evrope (deutsches Mitteleuropa) na čelu z Friedrichom Naumannom. Pravi plaz protestov in obtožb je, recimo, sprožila januarska izjava sopredsedujoče AfD Alice Weidel za časnik Financial Times, da si bo AfD prizadevala za izpeljavo referenduma o izstopu Nemčije iz Evropske unije po vzoru britanskega referenduma leta 2016.
Predvsem v kontekstu vojne v Ukrajini je za številne moteča tudi konstantna proruska usmerjenost omenjene stranke. Zlasti bivši sopredsedujoči stranke Alexander Gautland velja za izrazito prorusko usmerjenega in tudi za občudovalca ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegove avtokratskega načina vladanja. Glede vprašanja suverenosti nad polotokom Krim je tako Gauland konec leta 2015 povedal: »Krim je včasih že bil ruski, zdaj je ponovno ruski in se ne bo nikoli vrnil k Ukrajini. Nemčija bi morala to stvarnost priznati.« Ob tem moram pripomniti, da takšna izjava nemškega nacionalističnega politika človeka, ki se dobro zaveda izvorov in povzročiteljev tragedij 20. stoletja, vendarle navdaja z nelagodjem, kajti čisto mogoče si je predstavljati, da bodo ta politik in njegovi nasledniki že čez nekaj let javno govorili, da so, na primer Vzhodna Prusija, Šlezija, Avstrija, Sudeti, Eupen-Malmedy … že bili nemški in da naj torej spet postanejo nemški … Takšne izjave so jasno in nedopustno spodkopavanje miru, varnosti in blaginje v Evropi!
Vpadljiva je konstantna proruska usmerjenost AfD, ki jo nadpovprečno podpirajo zlasti ruski Nemci.
Ob tem je treba dodati še, da AfD nadpovprečno podpirajo zlasti ruski Nemci, torej Nemci, ki so se v zadnjih desetletjih vrnili v staro domovino, potem ko so njihovi predniki dve ali celo tri stoletja živeli v Rusiji, kamor jih je že na začetku 18. stoletja povabil car Peter Veliki. Ruskih Nemcev je v državi okoli 2,5 milijona, obveščevalne službe pa ugotavljajo, da je med njimi veliko ruskih agentov in propagandistov. Ruski Nemci imajo v večinoma dvojno državljanstvo, po mnenju poznavalcev pa so številni med njimi dejansko bolj privrženi Rusiji kot Nemčiji. Ob začetku vojne v Ukrajini pred dvema letoma so politiki iz vrst AfD, kot je bilo pričakovati, nasprotovali pošiljanju nemške in nasploh zahodne vojaške in finančne pomoči napadeni državi, v javnosti pa so vneto širili ruske narative o vzrokih za to vojno. Številni njeni kritiki AfD že več let označujejo kot »peto kolono Moskve« v Nemčiji. Četudi vodstvo AfD odločno zavrača tovrstne obtožbe, ni mogoče zanikati dejstva, da je stopnja ideološko-političnega konsenza med uradno Moskvo in AfD izjemno visoka.
Možnost, da bi AfD prišla na oblast v Nemčiji – bodisi kot edina vladajoča stranka bodisi, to je bistveno bolj verjetno, kot članica vladne koalicije – je srh vzbujajoča.
Vendarle pa sem mnenja, da AfD kljub vsem svojim zablodam tudi v zunanji in varnostni politiki, zlasti glede vojne v Ukrajini, sedanji vladi – pa tudi največji opozicijski stranki CDU/CSU – nastavlja ogledalo. In tisto, kar lahko vidimo v tem ogledalu, je vse prej kot pozitivno in spodbudno: vidimo, objektivno gledano, evropsko velesilo, ki pa se v globalni politiki – predvsem seveda zaradi zgodovinskega bremena – obnaša kot majhna ali v najboljšem primeru srednje velika država. Vidimo precej nezrelo politično elito, ki slepo sledi navodilom (morda je ustreznejši izraz ukazom) iz Washingtona, četudi so uničujoča za nemške geopolitične in gospodarske interese. Celo nekateri uveljavljeni nemški komentatorji resignirano ugotavljajo, da ima šefnja nemške diplomacije Annalena Baerbock več razumevanja za ameriške nacionalne interese kot pa za nacionalne interese lastne države. Vsakomur, ki ima vsaj kanček smisla za geopolitiko/geoekonomiko, je prav tako kristalno jasno, da mora Nemčija (in z njo celotna EU) tudi v geopolitičnem smislu končno odrasti, kar med drugim pomeni, da bo treba slej kot prej urediti tudi odnose z Rusko federacijo, kajti ne glede na to, kaj si mislimo o Rusih, njihovi državi in zlasti o avtokratskem Putinovem režimu, si brez sodelovanja te velikanske države preprosto ni mogoče zamisliti miru, varnosti in blaginje v Evropi.
Nekdanje prvo ime nemške levice Sahra Wagenknecht je januarja ustanovila novo stranko, ki bi lahko pobrala del volivcev AfD.
Rešitev z leve?
Številni poznavalci nemške politike izražajo upanje, da bo 8. januarja letos ustanovljena politična stranka Zavezništvo Sahra Wagenknecht – razum in pravičnost zajezila rast podpore AfD. Nova stranka, ki je vodi karizmatična Wagenknechtova, nekdanja vodilna predstavnica Levice, je namreč v socioekonomskem smislu levičarska, na tem področju pa sorazmerno konservativna. Tako po eni strani zagovarjajo socialno državo in ekonomski intervencionizem države, po drugi pa nasprotujejo množičnemu priseljevanju, od migrantov zahtevajo, da morajo prevzeti nemške vrednote in način življenja ipd. V zunanji politiki se zavzemajo za Nemčijo, ki bo odločneje branila svoje nacionalne interese, poudarjajo tudi, da je treba za tragično vojno v Ukrajini najti politično rešitev, še posebno zdaj, ko je postalo jasno, da Rusije ne bo mogoče vojaško premagati. So zagovorniki deglobalizacije in vračanja proizvodnih obratov (in s tem delovnih mest) v izvorne države. Gre torej za stranko 21. stoletja, ki ni v skladu z zastarelimi ideološko-političnimi delitvami, ki izvirajo iz 19. in prve polovice 20. stoletja. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je domet novoustanovljene stranke 12–16 odstotkov, znaten del njenih podpornikov pa je bil prej naklonjen AfD. Bo pa ta stranka po napovedih raziskovalcev javnega mnenja glasove jemala tudi Levici, SPD in celo CDU/CSU.
