Ameriško in izraelsko vojaško posredovanje zoper Islamsko republiko Iran, ki se je začelo 28. februarja, se je povsem v nasprotju s pričakovanji in napovedmi njegovih zagovornikov in načrtovalcev sprevrglo v pravi strateški fiasko.

Ta ne ogroža le minimuma stabilnosti in predvidljivosti v že sicer kronično nestabilni regiji širšega Bližnjega vzhoda, temveč že resno spodkopava tudi globalno geoekonomsko arhitekturo, zlasti v obliki hitro naraščajočih cen naftnih derivatov.

Te razmere lahko sprožijo svetovno gospodarsko recesijo, še posebej če se bodo uresničile grožnje Trumpove administracije, da bo ameriška vojska zavzela otok Karg, kjer je glavni terminal za izvoz iranske nafte.

Ne smemo pozabiti, da je, gledano v celoti, v državah ob Perzijskem zalivu skoraj polovica dokazanih svetovnih zalog nafte, tam je tudi veliko nahajališč zemeljskega plina, skozi blokirano Hormuško ožino pa tankerji dnevno kupcem po vsem svetu dostavljajo kar petino vse nafte, ki je nujno potrebna za delovanje globalnega gospodarstva.

Osebno sicer menim, da je ključni geopolitični/geoekonomski razlog za to oboroženo intervencijo proti Iranu z zornega kota strateških interesov ZDA pravilen – onemogočanje LR Kitajske, da bi s prestola svetovnega hegemona izrinila zahodno supersilo in sama postala številka ena na Zemlji.

Profimedia

Kitajci so že vrsto let daleč največji kupci iranske nafte (po nekaterih podatkih naj bi azijska supersila v zadnjih petih letih kupila kar 90 odstotkov nafte iz Irana), ob tem pa je treba še dodati, da je njena cena zaradi mednarodnih sankcij proti Iranu občutno pod svetovnim povprečjem.

Če podrobneje preučujemo globalno geopolitično dinamiko, ugotovimo, da uradni Peking že vsaj dve desetletji zbira in podtalno pomaga celi vrsti avtoritarnih držav od Venezuele preko Rusije in Irana do Severne Koreje ter raznih nedržavnih akterjev, kot sta na primer šiitska milica Hezbolah v Libanonu in Hutiji v Jemnu.

Ti kitajski, naj se tako izrazim, klienti svoji zaščitnici pošiljajo dragocene surovine (v prvi vrsti nafto in zemeljski plin, pa tudi razne rudnine, hrano, les …), politično-vojaški nedržavni akterji na Bližnjem vzhodu pa so, da tako rečem, zadolženi predvsem za stalno ustvarjanje kaosa, ki Američane v precejšnji meri odvrača, da bi se fokusirali na glavno grožnjo svoji globalni prevladi – LR Kitajsko.

Američani so se slabo pripravili na posredovanje

Ameriški politolog Geoffrey Cain poudarja: »Kitajski voditelj Xi je vzpostavil koalicijo, ki je resda ohlapna, transakcijska in neformalna, vendar bi Kitajcem zagotavljala t. i. strateško globino, če bi bili izpostavljeni silovitemu gospodarskemu, morda pa celo vojaškemu pritisku ZDA.«

Na podlagi podatkov o mednarodnih trgovskih tokovih, ki jih zbira podjetje Kpler, sem izračunal, da so Kitajci lani in predlani od Irancev v povprečju kupili 5,3 milijona sodov nafte na dan, po ceni od 8 do 10 dolarjev na sod; to je znatno nižje od cen, ki so v tem obdobju veljale na svetovnem naftnem trgu.

Iranci svojo nafto kupcem dostavljajo s pomočjo t. i. senčne flote tankerjev (75–90 plovil); na ta način se izogibajo sankcijam, ki jih je Varnostni svet OZN uvedel proti njim. Po trditvah obveščevalnih služb zahodnih držav in Izraela omenjeno floto usmerjajo in nadzorujejo operativci v okviru političnega, gospodarskega in vojaškega sistema te šiitske teokracije nadvse vplivne Islamske revolucionarne garde (IRG).

Pred časom je Iran svojo nafto izvažal tudi preko Turčije in Združenih arabskih emiratov, vendar v zadnjih letih omenjeni državi tega ne dopuščata več, kar je po ocenah poznavalcev razmer posledica ameriškega, izraelskega in saudskega pritiska.

Po drugi strani pa je kot na dlani, da se je Trumpova administracija slabo, površno pripravila na vojaško posredovanje proti Iranu, bržkone tudi zato, ker jo je po spektakularni aretaciji nekdanjega venezuelskega samodržca Nicolasa Madura 3. januarja letos – aretacijo so izvedli pripadniki specialnih enot ameriške vojske – zajel občutek evforične omnipotentnosti.

Očitno se niso zavedali, da Iran ni Venezuela, latinskoameriška država, ki je strateško zelo pomembna izključno zato, ker ima največje dokazane zaloge nafte na svetu (303 milijarde sodov). Iran pa je 92-milijonska država in je poleg Turčije in Izraela najmočnejša država na Bližnjem vzhodu.

Na tej točki je treba pojasniti, da je Iran multietnična država: etnični Iranci (Perzijci) predstavljajo le 53 odstotkov prebivalstva, turški Azeri tvorijo približno četrtino prebivalstva, Kurdi okoli devet odstotkov, preostalo pa predstavljajo Hazari, Turkmeni, Arabci, Baluči in Luri.

Kljub temu pa je treba dodati, da je bilo med pripadniki etničnih manjšin skozi zgodovino zaznati sorazmerno malo separatističnih teženj, če pa so se te vendarle pojavljale, so bile večinoma rezultat delovanja tujih sil (predvsem Rusije, Velike Britanije, Turčije in Izraela).

V zadnjih letih so dokaj močne predvsem separatistične tendence med več kot 20-milijonskimi Azeri, ki jih bolj ali manj odkrito spodbujata njihova matična država Azerbajdžan in Turčija, ki pod vodstvom avtokrata Redžepa Erdogana izvaja ekspanzionistično t. i. neotomansko/panturško zunanjo politiko.

Po drugi strani pa nekateri drugi izvedenci dokazujejo, da so Azeri kar dobro zastopani v državnih ustanovah Irana in da zasedajo celo zelo pomembne položaje v režimski eliti, zato je njihov separatistični potencial omejen. V tem pogledu naj bi bili bolj problematični Kurdi in Arabci, ki poseljujejo regijo Kuzestan na obalah Zaliva.

V samem jedru perzijskega nacionalizma kot nacionalne ideologije dominantnega naroda v Iranu je predvsem ponos na skoraj 4000-letno sofisticirano perzijsko civilizacijo, na veliki perzijski imperij, ki je v drugi polovici prvega tisočletja pr. n. št. obvladoval celoten Bližnji vzhod in ogrožal samostojnost grških polisov, nadalje etnična distanca do Turkov in zlasti do Arabcev ter globoko zakoreninjeno prepričanje, da je Iran regionalna velesila, ki sme in mora oblikovati regijo v skladu s svojimi strateškimi prioritetami.

Profimedia

Perzijci so po mojih lastnih izkušnjah z njimi starodavno indoevropsko ljudstvo, ki je samosvoje in zelo ponosno na svojo državo in njeno naravnost epsko zgodovino, zato se jih je v 19. stoletju oprijel vzdevek »Francozi Orienta«.

Britanski diplomat in vrhunski poznavalec iranske civilizacije Michael Axworthy je dokazoval, da obstaja »ideja o Iranu«, ki, kot je pojasnjeval, zajema tako kulturo in jezik kot tudi raso in ozemlje.

Iran, kot je trdil, je civilizacijsko središče, podobno kot sta bila v antiki stari Grčija in Kitajska, ki v svoj kulturni vplivni krog priteguje druga ljudstva in jezike. Z drugimi besedami – je eden od poglavitnih in konstantnih virov t. i. mehke moči na svetu. Iraška arabščina, dari, tadžiški, urdu, paštunski, hindi in bengalski so vsi bodisi različice perzijskega jezika bodisi so (bili) pod njegovim močnim vplivom.

To pomeni, da lahko nekdo potuje od Bagdada v Iraku do Dake v Bangladešu, ne da bi zapustil iransko civilizacijsko območje. Ruski geograf Vasilij Barthold pa je na začetku prejšnjega stoletja skoval izraz »Veliki Iran«; ta se po njegovem prepričanju razprostira od Evfrata v Mezopotamiji do Inda v Južni Aziji, obsega pa tudi večino Centralne Azije.

Konservativna ruralna populacija ostaja zvesta režimu

Države, ki ima tako staro in globoko zakoreninjeno identiteto, si seveda ni mogoče podrediti zgolj s politično ali celo fizično odstranitvijo voditelja (vrhovni verski in politični voditelj Irana Ali Hamenei je bil, kot je znano, ubit v ameriškem raketnem napadu 28. februarja, v nekem drugem napadu je bil ranjen tudi njegov sin in naslednik na čelu teokratskega režima Modžtaba Hamenei), še posebej če t. i. vertikala oblasti ostane tako rekoč nedotaknjena in če režim kljub vsemu še uživa podporo večine prebivalstva.

Res je sicer, da Iran zadnji dve desetletji občasno pretresajo bolj ali manj množične in nasilne demonstracije, katerih udeleženci zahtevajo liberalizacijo in demokratizacijo države, torej de facto konec avtoritarne vladavine šiitskih ajatol, vendar je dejstvo, da ta dogajanja organizira in se jih udeležuje predvsem urbana, sekularna, nadpovprečno izobražena in prozahodno usmerjena manjšina prebivalstva.

Ključni geopolitični/geoekonomski razlog za oboroženo intervencijo proti Iranu z zornega kota strateških interesov ZDA je pravilen – onemogočanje LR Kitajske, da bi s prestola svetovnega hegemona izrinila zahodno supersilo in sama postala številka ena na Zemlji.

Populacija, ki živi v vaseh in manjših mestih in je manj izobražena, bolj tradicionalna in predvsem pod močnim vplivom šiitskega klera, očitno še naprej podpira teokratski režim.

Med drugim tudi zato, ker režim redno in dobro skrbi za socioekonomske potrebe nižjih slojev populacije (prehrana, obleka in obutev, kurjava, posvetno in versko izobraževanje …). Finančna sredstva zagotavljajo razni paradržavni skladi (bonjad), ki so jih vzpostavili po islamski revoluciji leta 1979.

Na predlog voditelja islamske revolucije, velikega ajatole Ruholaha Homeinija, je Svet islamske revolucije namreč razlastil člane bivše vladarske dinastije Pahlavi in njihove sodelavce, kmalu potem pa so nacionalizirali tudi banke, zavarovalnice, transportna podjetja in večji del industrijskega sektorja (več kot 2000 tovarn).

Novoustanovljeni paradržavni skladi upravljajo to velikansko premoženje, prihodki pa so namenjeni financiranju raznih dejavnosti in institucij, ki so po mnenju vladajočih klerikov ključnega pomena za režim in nacijo v celoti. Največji med njimi je Sklad zatiranih (mostafazan), ki financira revne in žrtve nekdanjega šahovega režima.

Zelo pomemben je tudi Sklad mučenikov revolucije; ta izplačuje invalidske pokojnine v vojnah in drugih spopadih ranjenim pripadnikom redne vojske, IRG in paravojaških milic (basidži) ter pokojnine svojcem tistih, ki so padli v oboroženih konfliktih.

Profimedia

Sklad svetišče imama Reze pa skrbi za vzdrževanje in novogradnje mošej ter verskih šol in internatov itn. Predstojnike teh skladov imenuje vrhovni verski in politični voditelj in zgolj njemu tudi odgovarjajo. Poznavalci soglašajo v oceni, da so se ti skladi že zdavnaj sprevrgli v gnezda korupcije in nepotizma, njihovo poslovanje pa je v večini primerov povsem netransparentno.

Tiste sklade, ki imajo v lasti in upravljanju vojaško-industrijska podjetja (tudi tista, ki so bodisi neposredno bodisi posredno dejavna v programu za razvoj jedrske oborožitve), pa po navedbah izvedencev trdno nadzoruje udarna pest režima – IRG.

Ob tem naj še dodam, da nekateri zahodni »poznavalci« Irana že dolgo vrsto let zmotno razglašajo, da jedrski program podpira zgolj trdo jedro privržencev teokratskega režima. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice: dejansko ga, kot dokazujejo rezultati javnomnenjskih raziskav, izvedenih po svetovnem spletu, podpira prepričljiva večina anketiranih prebivalcev Irana, saj trdno verjamejo, da njihovi domovini kot starodavni in močni državi, ki leži v permanentno nestabilni regiji širšega Bližnjega vzhoda, pripada pravica do izkoriščanja jedrske energije, tudi v vojaške namene.

Upam si reči, da Iran tudi po koncu sedanje vladavine ajatol verjetno ne bo a priori in tako rekoč brezpogojno prozahodno usmerjen, ampak se bo pri udejanjanju svojih nacionalnih interesov v mednarodni politiki pragmatično povezoval tudi (morda celo predvsem) z nezahodnimi velesilami, kot so LR Kitajska, Indija, Ruska Federacija, Indonezija ipd.

Je končni cilj balkanizacija Bližnjega vzhoda?

Vojaška operacija s kodnim imenom »Epski bes« je tudi naravnost osupljiva demonstracija moči in vpliva židovskega lobija v ZDA, ki mu je treba prišteti še znatno politično težo t. i. krščanskih sionistov (teh naj bi bilo v Ameriki od 25 do 35 milijonov).

Krščanski sionisti verjamejo, da se bo Jezus Kristus »v slavi« na Zemljo vrnil šele, ko se bo večina Židov, razkropljenih po vsem svetu, vnovič zbrala v »deželi Izrael«, zato mora Amerika, so prepričani, skrbeti za varnost in blagostanje židovske države na Bližnjem vzhodu.

Takšna in podobna dogmatična prepričanja dajejo vojaško-političnemu konfliktu na Bližnjem vzhodu, ki se vleče že vse od ustanovitve Izraela leta 1948, metafizično, ezoterično dimenzijo, izhajajočo iz eshatologij vseh treh abrahamističnih religij (in njihovih tako rekoč brezštevilnih derivatov). Ta je še toliko bolj eksplozivna in nevarna, ker temelji na dogmatizmu, ki odločno zavrača racionalno verificiranje in skepso.

Če je pri uradnem Washingtonu glavni motiv za vojaško posredovanje zoper Iran po vsej verjetnosti nevtralizacija kitajskega – deloma pa tudi ruskega – vpliva v regiji v najširšem pomenu te besede (ta motiv je bil tudi v ozadju t. i. dekapitacijske operacije proti Venezueli januarja in še vedno trajajoče blokade Kube), Izrael seveda v prvi vrsti teži k eliminaciji iranskega jedrskega programa, kajti za židovsko državo bi bila z jedrskim arzenalom oborožena 92-milijonska šiitska teokracija naravnost smrtna grožnja.

Javna skrivnost v mednarodni politiki pa je, da ima Izrael že dolgo vrsto let jedrsko orožje, ki so ga razvili v reaktorskem kompleksu v Dimoni v puščavi Negev. Onkraj tega cilja pa izraelska politična in vojaška elita, kot kaže, še ni povsem odločena, ali naj si prizadeva, da bi Iran ostal enotna sekularna država (z vodstvom, ki bi bilo, se razume, vsaj nekoliko naklonjeno Izraelu), ali pa naj vsa sredstva in napore usmeri v balkanizacijo, torej ozemeljsko-politično razbitje Irana po etničnem kriteriju.

Mehiški geopolitični analitik Jose Miguel Alonso-Trabanco pa je prepričan: »Jeruzalem hoče spremembo režima v Teheranu, državljansko vojno in de facto balkanizacijo Irana.

Ta država ne sme biti nikoli več sposobna zares ogrožati obstoj židovske države.« Pomenljiv je podatek, da je izraelski premier Benjamin Netanjahu 11. marca javno pozval Irance, naj »izkoristijo trenutek« in zrušijo klerikalni režim.

Glede na izjemno močan in stalen vpliv židovskega lobija (in z njim povezanih drugih lobijev) v ZDA ne bi bil začuden, če bi tudi ameriške oblasti postopoma sprejele temeljno predpostavko, da je fragmentacija Irana in večine drugih držav na Bližnjem vzhodu po etnično-verskem ključu tudi v strateškem interesu ZDA.

Idejno zasnovo tega širokopoteznega – morda bi bil primernejši izraz megalomanskega – ozemeljsko-političnega preurejanja omenjenega večno nestabilnega dela sveta predstavlja t. i. Jinonov načrt; tega je leta 1982 napisal Oded Jinon, nekdanji višji analitik na izraelskem zunanjem ministrstvu in svetovalec tedanjega predsednika vlade Ariela Šarona, objavljen pa je bil še istega leta v strokovni reviji Kivunim.

Profimedia

Potem ko je nehal delati v izraelski diplomaciji, se je Jinon zaposlil kot komentator na dnevniku Jerusalem Post, občasno pa piše tudi za razne zahodne revije in časopise. Kot vedo povedati njegovi znanci, je Jinon, ki naj bi bil rojen leta 1949, zelo zasebna, celo skrivnostna oseba, ki se ne želi izpostavljati javni pozornosti, ampak raje deluje »v ozadju«.

Nosilna teza t. i. Jinonovega načrta je, da si bosta Izrael (in njegova zaščitnica Amerika) varnost in celo prevlado na Bližnjem vzhodu lahko zagotovila le, če bosta odločilno pripomogla k dezintegraciji arabskih držav in Irana po etnično-verskem kriteriju.

To pomeni, da mora priti do dejanske ozemeljsko-politične emancipacije tistih etnij in verskih manjšin, ki naj bi jih vsestransko zatirali večinski sunitski Arabci, v primeru Irana pa šiitski Perzijci. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bil ta načrt napisan na začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je regijo in cel svet temeljito pretresala islamska revolucija v Iranu.

Jinon je večkrat poudaril, da so poglavitni sovražniki Izraela in Zahoda kot celote na Bližnjem vzhodu aktivni privrženci (pan)arabskega nacionalizma in islamizma, tako sunitskega kot tudi šiitskega.

Po njegovem prepričanju ozemeljsko-politične rekonfiguracije regije, ki bi omogočala trajno prevlado Izraela in ZDA, ne bo mogoče doseči brez vzpostavitve kurdske države, ki naj obsega večino s Kurdi poseljenih območij v Iranu, Iraku, Siriji in morda tudi Turčiji.

Glavne postulate t. i. Jinonovega načrta so v 90. letih prevzeli ameriški neokonservativci (ti so (bili) v veliki večini tako ali tako Židje), sčasoma pa so postali sestavni, tako rekoč neizogibni, del t. i. večinskega (mainstream) zunanjepolitičnega in varnostnega rezoniranja predvsem politične desnice (tudi skrajne desnice) v Izraelu, ZDA in drugih angleško govorečih državah, precej manj pa v državah celinske Evrope.

Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč ministrstva za zunanje zadeve RS.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.