Na vzhodu se namreč sooča z revanšistično in neoimperialno Rusijo, ki pod avtokratskim vodstvom Vladimirja Putina že štiri leta osvaja in uničuje Ukrajino, na zahodu pa se njena tradicionalna zaveznica in zaščitnica ZDA, ki jih spet vodi eratični in nepredvidljivi nepremičninski magnat Donald Trump, de facto odpoveduje transatlantskemu partnerstvu ter svojo pozornost in resurse preusmerja na zahodno poloblo in na velikansko indopacifiško območje.

Tam je namreč LR Kitajska, edina prava rivalka zahodne velesile za globalno hegemonijo.

Da bi bila stiska za EU še večja, številni indici nakazujejo, da kremeljskega avtokrata in njegovega očitnega občudovalca v Beli hiši med drugim druži tudi odločenost razbiti Unijo in Evropo vnovič spremeniti v celino antagonističnih nacionalnih držav, kot je bila pred drugo svetovno vojno.

Z njimi bi Amerika in Rusija pač veliko lažje manipulirali kot s celo in dokaj enotno EU. Jasno je namreč, da Putin in Trump verjameta v svet, ki ga obvladuje nekaj supersil/velesil; vsaka od njih je upravičena do svojega vplivnega območja, manjše in šibkejše države pa morajo ubogati tisto supersilo/velesilo, na katere vplivnem območju ležijo.

Gre v bistvu za revitalizacijo grobega realističnega koncepta meddržavnih odnosov, ki temelji na postulatih geopolitike/geoekonomike, absolutni supremaciji držav nad drugimi akterji mednarodnih odnosov, (pri)sili in tudi na obujanju zgodovinskih antagonizmov.

EUC

Po drugi strani je (bil) proces evropskega združevanja, ki je kulminiral v današnji Evropski uniji, od samih začetkov zasidran v liberalnem konceptu mednarodnih odnosov; ta temelji na prostovoljnem združevanju držav, iskanju in uresničevanju skupnih političnih in gospodarskih interesov, poudarja pomen mednarodnega prava ter spoštovanja človekovih in manjšinskih pravic itd.

Svet spet postaja vse bolj nestabilen in nasilen

Ob tem bi dodal, da je že sam institucionalno-organizacijski ustroj EU takšen, da ji omogoča odlično funkcioniranje zgolj v obdobju miru, sodelovanja in relativnega blagostanja, ko pa se razmere v globalni skupnosti poslabšajo (trgovinski protekcionizem, gospodarske krize, meddržavni konflikti …), je Unija, na žalost, precej nemočna in še zdaleč ne dovolj odporna.

Če se izrazim metaforično: EU je kot velika, na videz odlično opremljena in vzdrževana jadrnica, a ko jo na odprtem morju ujame huda nevihta, kmalu osuplo ugotovimo, da je polna večjih in manjših razpok, skozi katere bliskovito prodira voda, orkanski veter hitro razcefra jadra, potem se pokvari še krmilo in nesrečno jadrnico nese proti čerem …

Zdajšnje razmere v svetovni skupnosti so čedalje bolj podobne hudi nevihti, katere intenzivnost se iz meseca v mesec stopnjuje (vojna v Ukrajini, vnovična erupcija izraelsko-palestinskega konflikta, zaostrovanje konflikta med ZDA in Venezuelo, vse bolj napeta situacija v Indopacifiku, tako rekoč stalna migrantska kriza …).

In rečemo lahko le, da EU na to nevihto – ki že divja in bo zelo verjetno še dolgo časa trajala, če upoštevamo mnenje večine poznavalcev, da globalna skupnost pospešeno postaja dolgoročno strukturno nestabilna, tudi zaradi segrevanja klime – ni pripravljena tako rekoč v nobenem pogledu.

Medtem ko so sistematična dolgoletna prizadevanja uradne Moskve, da bi razbila ali vsaj oslabila EU, dobro znana in analizirana (konkretno: financiranje in politična podpora evroskeptičnim/nacionalističnim strankam v članicah Unije), pa je ameriška nastrojenost zoper EU bistveno manj znana, četudi ni ravno od včeraj.

Tudi prejšnje ameriške administracije, ki so bile, vsaj deklarativno, privržene transatlantskemu partnerstvu in tudi poglabljanju integracije v okviru EU, niso bile naklonjene ideji, da bi se EU razvila v samostojni center gospodarske, politične in vojaške moči v sodobnem svetu.

Trump, ki je novembra 2024 ponovno zavzel Belo hišo na valu gibanja MAGA (»Naredimo Ameriko spet veliko«), eksplozivne ideološke mešanice protestantskega fundamentalizma, ameriškega nacionalizma, protielitnega populizma in tudi belskega rasizma, mednarodno skupnost vidi kot džunglo, kjer odloča zakon močnejšega/bogatejšega.

EUC

Stara politično-vojaška zavezništva (bodisi bilateralna bodisi multilateralna) zanj niso multiplikatorji ameriške moči in vpliva, temveč predvsem visoki in stalni stroški za ameriške davkoplačevalce.

Tudi sicer so Trump in njegovi najožji sodelavci prepričani, da morajo ZDA predvsem vnovič vzpostaviti absolutno prevlado nad zahodno poloblo ter omejevati rast kitajske moči in vpliva v Indopacifiku.

Če upoštevamo takšen koncept meddržavnih odnosov in ameriške vloge v svetu, potem nas ne more presenetiti dejstvo, da konec novembra lani objavljena nova strategija nacionalne varnosti ZDA Rusije kljub njeni agresiji zoper Ukrajino dejansko ne obravnava kot hude grožnje evropskemu in svetovnemu miru in varnosti.

Ruska federacija je namreč implicitno obravnavana kot potencialna zaveznica ZDA tako pri rušenju EU kot tudi kot morebitna bodoča ključna članica protikitajske koalicije pod ameriško taktirko.

Po drugi strani pa avtorji omenjene strategije EU in njene članice obtožujejo spodkopavanja političnih svoboščin, zatiranja svobode govora in medijev, omejevanja podjetniške svobode, pripisujejo jim tudi vojaško šibkost, zgrešeno migracijsko in gospodarsko politiko itn.

Ob njenem branju se ni mogoče znebiti občutka, da so Trumpu in njegovi ekipi po načinu razmišljanja in delovanja znatno bližji in ljubši Putin in drugi avtokrati (Xi Jingping, Redžep Erdogan …) kot pa tradicionalni zavezniki ZDA na stari celini.

Bržkone ima prav znani ameriški politolog Ian Bremmer: »Trump si predstavlja, da je današnji svet džungla, kjer vlada zakon močnejšega in kjer je vse mogoče kupiti.

Navzlic vsem svojim institucionalnim posebnostim in birokratski sklerozi pa EU predstavlja nekaj drugega – vladavino prava, liberalno demokracijo, človekove pravice in multilateralizem.«

V bistvu imamo po mojem prepričanju opravka s fundamentalno razliko v videnju in hotenju, kakšni naj bodo odnosi med ljudmi in narodi/državami: ali naj bo človek (država) človeku (državi) volk, torej zagrizen sovražnik (sovražnica) ali pa naj bodo odnosi med ljudmi (državami) vendarle zasnovani na sodelovanju in (sorazmerni) strpnosti, medčloveško (meddržavno) nasilje pa načeloma ni sprejemljivo?

Bomo uresničili priporočila Draghijevega poročila?

Sedanja globoka kriza EU ima številne vzroke in globoke korenine. Poleg demografske dimenzije (hitro staranje prebivalstva zaradi kronično prenizkih stopenj rodnosti, kar je kompleksna in zelo občutljiva tema, ki presega vsebinske okvire tega članka) je treba v prvi vrsti omeniti gospodarsko stagnacijo.

Kot so izračunali makroekonomisti Svetovne banke, se je BDP Evropske unije med letoma 2007 in 2022 povečal za 21 odstotkov. V istem obdobju je ameriški BDP narasel za 72, BDP LR Kitajske pa kar za astronomskih 290 odstotkov.

NATO

EU že nekaj časa opazno zaostaja za Američani in Kitajci v visokotehnoloških panogah (umetna inteligenca, kvantno računalništvo, bio- in nanotehnologija), zaradi razdeljenosti na nacionalne ekonomije pa se tudi v tradicionalnih gospodarskih panogah ne morejo vzpostaviti velika panevropska podjetja, ki bi bila med dominantnimi na svetovni ravni.

Jeseni 2024 je skupina izvedencev pod vodstvom nekdanjega predsednika italijanske vlade Maria Draghija objavila celovito poročilo o konkurenčnosti evropskega gospodarstva, ki ga je pripravila po naročilu Evropske komisije.

Po njihovi oceni so razmere na globalnih trgih vse manj ugodne za EU: svetovna trgovina se upočasnjuje, LR Kitajska se vse bolj zapira, zaradi vojne v Ukrajini pa je EU za dlje časa izgubila tudi glavni vir sorazmerno poceni energentov – Rusijo.

Članice Unije, poudarjajo izvedenci Draghijeve skupine, so se na nove kritične razmere odzvale posamično in v veliki meri neusklajeno in posledično so bili odzivi parcialni in manj učinkoviti.

Gre predvsem za različne obsege subvencij ter zapletene in počasne postopke odločanja na ravni držav, regionalnih in lokalnih samouprav.

Če hoče EU nadomestiti razvojni zaostanek za ZDA in LR Kitajsko, poudarja t. i. Draghijevo poročilo, mora čim hitreje koncipirati in izvesti korenite reforme, začenši z novo industrijsko strategijo.

Njene glavne prioritete bi morale biti znižanje cen energije (predvsem s pomočjo novih energetskih virov in revitalizacije jedrske energije), nadalje povečanje produktivnosti in znatno večja vlaganja v obrambo in obrambno industrijo.

Hkrati mora EU, so prepričani avtorji poročila, nadaljevati t. i. zeleni prehod in zmanjšati svojo odvisnost od drugih držav (predvsem od Kitajske) pri kritičnih surovinah.

Da bi Unija ulovila korak z zahodno in vzhodno supersilo, bi po izračunih avtorjev poročila potrebovala med 750 in 800 milijardami evrov dodatnih vlaganj na leto; s tem bi se ta povečala za pet odstotkov celotnega BDP Unije.

Medtem ko je nekatere naložbe mogoče realizirati iz nacionalnih proračunov, pa so po mnenju avtorjev poročila nujno potrebni tudi novi viri financiranja na ravni celotne Evropske unije.

Vprašljivo je, ali obstaja dejanska politična volja (na ravni držav članic) za izvajanje priporočil t. i. Draghijevega poročila, pa tudi, ali ne bodo birokratske ovire na vseh ravneh preprečile oziroma vsaj znatno upočasnile njihove implementacije?

Silvester Šurla

Kot mi je pred časom povedal znan slovenski poslovnež, v mednarodnih poslovnih krogih že dolgo kroži rek, da »Amerika inovira, Kitajska kopira in množično producira, Evropa pa zgolj birokratsko regulira«.

Članice EU so v zadnjega četrt stoletja pod vplivom pogubnega neoliberalizma v veliki meri opustile t. i. evropski socialno-tržni model socioekonomskega razvoja (»renski kapitalizem«) in se prepustile globalistični utopiji (ustreznejši izraz: distopiji); ta je zaradi imperativa maksimalnega zniževanja stroškov proizvodnje (ti, se razume, vključujejo tudi plače zaposlenih) povzročila pospešeno in slabo premišljeno selitev delovnih mest iz EU v manj razvite države (sprva v nekdanje realsocialistične države v Srednji in Vzhodni Evropi, kmalu pa tudi v Azijo, Afriko in Latinsko Ameriko).

Nekvalitetne evropske politične elite

Hkrati pa Evropo preplavljajo migranti (zlasti iz muslimanskega sveta in podsaharske Afrike), katerih vrednote v veliki meri niso kompatibilne s sodobnim evropskim načinom življenja, kar posledično povzroča stalna, bolj ali manj izrazita trenja med avtohtonimi evropskimi populacijami in priseljenci.

Res je sicer, da EU zaradi hitrega staranja avtohtonega prebivalstva potrebuje tujo mlado in dinamično delovno silo, a sem mnenja, da bi morale članice EU vsem priseljencem dati jasno na znanje, da o doslednem spoštovanju temeljnih vrednot sodobne zahodne civilizacije, med katere sodita tudi enakopravnost obeh spolov ter ločitev države in verskih skupnosti, ne bo nikakršnih pogajanj oziroma popuščanj.

Glede teh vprašanj soglašam z uveljavljenim francoskim izvedencem za mednarodno politiko Dominiquom Moisijem: »Strpnost do vrednostnega sistema Drugega se mora končati na točki, ko se začnejo spodkopavati naše vrednote.«

Toksična kombinacija neoliberalizma (do nedavnega so ga uveljavljale zlasti desnosredinske stranke) in multikulturnosti (dolgoletni ideološko-politični pet-project evropske leve sredine in skrajne levice) povzroča stalno krčenje evropskega srednjega socioekonomskega razreda in razgradnjo socialne države, nenehen dotok kulturno zelo drugačnih migrantov ter s tem vse slabše socioekonomske razmere, kar je v politični sferi v zadnjem desetletju in pol pripeljalo do skokovitega vzpona populističnih strank (nekatere med njimi so skrajno leve, večina pa jih je skrajno desno usmerjenih).

V tem kontekstu je treba omeniti in upoštevati tudi strateško kratkovidnost, inertnost, politično-upravljavsko nesposobnost, v nekaterih primerih pa tudi osebnostno nedozorelost, pretežnega dela etabliranih vrhunskih politikov v EU, vključno s predsedniki držav in vlad.

To se je nedvoumno pokazalo v celotnem teku ukrajinske krize od konca leta 2013 dalje; članice EU na čelu z Nemčijo so se v zadnjih 15 letih povsem podredile ameriškemu geopolitičnemu interesu glede Ukrajine (pa tudi glede številnih drugih mednarodnih vprašanj) in spremljajočemu narativu, pri tem pa so pozabile, da je evropski (v prvi vrsti nemški) gospodarski model življenjsko odvisen od (sorazmerno) poceni ruskih energentov, zlasti če njihove cene primerjamo, recimo, s cenami utekočinjenega plina iz Severne Amerike.

Profimedia

Potem ko so ruske sile konec februarja 2022 množično napadle Ukrajino, so članice EU v večini gojile povsem nerealna pričakovanja, da bo Rusija v tej vojni poražena, posledično naj bi po vsej verjetnosti prišlo do strmoglavljenja Putinovega avtokratskega režima in nato naj bi si Američani in Evropejci, kot se temu reče, bratsko razdelili plen.

No, kot kaže trenutno, jim niti ni uspelo z neštetimi ukrajinskimi žrtvami poraziti Rusije niti si ne bodo posledično z Američani delili ruskega plena (bogata nahajališča energentov in redkih zemeljskih elementov), ampak jih bo, kot kaže, Trump prisilil, da bo prav EU v največji meri financirala obnovo v vojni razdejane Ukrajine.

Kot poudarja hrvaški strateški analitik Zoran Meter, je že zdaj ameriški predsednik, ki rad govori, da je»vojna v Ukrajini evropska, ne ameriška«, breme financiranja obrambe in funkcioniranja Ukrajine kot države v celoti obesil na Unijo.

Tudi Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je pod odločilnim vplivom uradnega Washingtona, daje Ukrajini le minimalna posojila, ki so ji nujno potrebna za poravnavanje tekočih dolžniških obveznosti.

Meter: »Evropski modreci so tudi tokrat naivno mislili, da so preveč pomembni za Washington in da se bodo njihovi interesi, kot običajno vedno po drugi svetovni vojni, spet uskladili in postali skupni. Katastrofalna napaka!«

Prav imajo tisti politiki, diplomati in drugi poznavalci, ki pozivajo k obnovi stvarnega in odkritega strateškega dialoga med EU in Rusko federacijo zelo kmalu potem, ko bo sklenjeno premirje v Ukrajini.

Tudi v Rusiji se po poročanju opozicijskih medijev številni pripadniki elite zavedajo globokih strukturnih problemov svoje države (demografska implozija, gospodarstvo, ki še vedno temelji na ekstrakciji in izvozu energentov, velike razvojne razlike med regijami, bolj ali manj izrazite separatistične težnje med etničnimi manjšinami, naraščajoča gospodarska, tehnološka in diplomatsko-politična odvisnost od bistveno močnejše LR Kitajske itn.) in potihoma upajo, da bo s časom vendarle prišlo do revitalizacije strateškega partnerstva z EU, ki bo Rusiji pomagalo tudi pri reševanju omenjenih globokih problemov.

Seveda pa je o obnovi takšnega partnerstva težko celo razmišljati, dokler traja vojna v Ukrajini in Rusiji z vse tršo roko vlada Putin …

Čas je za korenito reformo strukture Unije

Vendar se kljub vsemu glede prihodnosti EU ne smemo prepustiti pesimizmu in defetizmu, temveč si moramo zastaviti vprašanje – kako naj se organizira Unija, da se bo lahko uspešno zoperstavila ruskemu neoimperializmu, preživela (upajmo, začasno) transatlantsko globoko ohladitev odnosov in postala bolj gospodarsko dinamična?

EUC

Po moji oceni imajo prav tisti poznavalci EU, ki menijo, da tega ne bo mogoče doseči drugače kot z uveljavitvijo koncepta t. i. koncentričnih krogov stopnje integracije, kajti zdajšnja Evropska unija 27 članic je že na večini področij preveč heterogena.

V središču bi bila t. i. jedrna skupina članic, ki bi funkcionirala kot prava evropska federacija s funkcionalno vlado, fiskalno unijo, nadalje z enotno zunanjo in varnostno politiko ter vojsko in seveda valuto (evro), kot je že leta 2006 v svoji znani knjigi Združene države Evrope predlagal nekdanji predsednik belgijske vlade Guy Verhofstadt.

To delo je leta 2018 nekoliko predelal in dopolnil s knjigo Zadnja priložnost Evrope: Zakaj morajo evropske države oblikovati bolj popolno unijo?

Takšna evropska federacija bi morala uživati proračunsko avtonomijo, ki bi jo bilo mogoče po mnenju izvedencev zagotoviti z davki, ki bi se neposredno stekali v federalno blagajno (zlasti davki na potrošnjo in ekološki davki).

Tiste članice EU, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bi želele pridružiti federalni jedrni skupini, bi bile članice, naj se tako izrazim, evropske konfederacije, ki bi bila – tako kot današnja Unija – hibrid med nadnacionalno (enotni trg in gospodarstvo) in medvladno (skupna zunanja in varnostna politika ter pravosodje in notranje zadeve) dimenzijo povezovanja.

Nekatere med njimi bi seveda ostale članice denarne unije in t. i. schengenskega območja. Jedrna skupina po mojem mnenju ne bi smela biti zaprta združba, ampak bi se ji lahko v vsakem trenutku pridružila katerakoli članica drugega koncentričnega kroga, a le pod pogojem, da takoj in brezpogojno sprejme federalni koncept delovanja integracije.

Morda bi lahko vzpostavili še tretji koncentrični krog, ki bi ga tvorile države, za katere ni realno, da bi v dogledni prihodnosti postale članice EU (Armenija, Gruzija, Azerbajdžan … ), so pa zainteresirane za sodelovanje z EU, predvsem pa za reden politično-strateški dialog.

Kot institucionalni okvir za morebitni tretji koncentrični krog integracije bi lahko služila, denimo, leta 2022 ustanovljena Evropska politična skupnost (EPC).

V takšnih nezavidljivih razmerah, v kakršnih je trenutno Evropska unija, imajo bržkone prav tisti javnomnenjski voditelji, ki zahtevajo, da bi EU svoje nadaljnje širitve, torej vstopanje novih članic, za dlje časa odložila.

Tovrstni glasovi so še posebej številni in glasni v Franciji, pa tudi v drugih sredozemskih članicah Unije. Kot smo videli, ima EU vrh glave lastnih problemov, čedalje bolj pod vprašajem je celo njeno preživetje, zato bi bilo neodgovorno in morda celo pogubno, če bi v takšnem stanju pod svoje okrilje sprejemala nerazvite in nestabilne države iz vzhodne in jugovzhodne Evrope, ki jih – v večji ali manjši meri – bremenijo tudi konflikti s sosednjimi državami in korupcija.

EUC

Na tem mestu naj omenim, da zadnje tri države, ki so vstopile v EU (Romunija, Bolgarija in Hrvaška) in ležijo na jugovzhodu naše celine, po prevladujočem mnenju v diplomatskih/evrokratskih krogih v Bruslju niso ravno zgledne članice …

Po drugi strani pa tiste bogate in stabilne države na zahodu Evrope, ki niso članice EU (Švica, Norveška in Islandija), še vedno ne kažejo želje, da bi se ji pridružile; to je glede na zdajšnje stanje Unije povsem racionalno stališče.

Poleg tega je kot na dlani, da bo morala Unija zaradi navedenih zelo slabih geopolitičnih in socioekonomskih trendov v nekaj letih, torej v dejansko zelo kratkem obdobju, izvesti temeljito reorganizacijo svoje politično-institucionalne strukture in tudi sicer izpeljati transformativno preobrazbo na tako rekoč vseh področjih.

Morebitno sočasno včlanjevanje novih držav bi glede na to pomenilo preusmerjanje dragocene politične volje in energije stran od zapletene problematike, ki je vitalnega pomena za preživetje in ponovni zagon EU v teh neizprosnih časih.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter