Imperiji so bili dolga stoletja, vse do konca 2. svetovne vojne in procesa dekolonizacije dominantna oblika ozemeljsko-politične organizacije človeštva. Našteta dejstva lahko pozdravljamo ali obžalujemo – osebno jih bolj obžalujem kot pozdravljam – a dejstva ne glede na naše subjektivne odzive in vrednotenja ostajajo dejstva.

Liberalna arhitektura mednarodne skupnosti, zasnovana na prostovoljnem omejevanju suverenosti držav, mednarodnem pravu, spoštovanju človekovih pravic, (sorazmerno) prosti trgovini ter stalno razširjajoči se mreži mednarodnih organizacij in integracij, razpada pred našimi nejevernimi očmi. Zakaj se to dogaja?

Razlogov je več, med seboj so tesno prepleteni, najpomembnejši med njimi pa je, da ZDA kot hegemonska supersila, katere gospodarska, politična, vojaška in sociokulturna moč je osem desetletji vzpostavljala in ohranjala, naj se tako izrazim, liberalni globalizem, niso več voljne nositi tega bremena. Sedanja republikanska administracija pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa je namreč, kot vse kaže, prišla do ključnega spoznanja, da imajo ZDA od globalizacijskih procesov, ki so v zadnjih treh desetletjih temeljito preoblikovali svet, več škode in stroškov kot pa koristi.

»Ideja, da močne države ne smejo preprosto osvajati svojih šibkejših sosed ali jih prisiljevati, da jim odstopajo dele svojega ozemlja, je temeljni kamen sodobnega sveta.«

In v bistvu je to spoznanje v veliki meri pravilno: ZDA (in druge zahodne države) zaradi globalizacije doživljajo socioekonomsko in politično izredno bolečo deindustrializacijo, o čemer sem v zadnjih letih večkrat na dolgo in široko pisal za Reporter. Hkrati pa je globalizacija omogočila nagel gospodarski in tehnološki razvoj številnim prej nerazvitim in posledično revnim državam na čelu z azijsko velikansko LR Kitajsko, ki se ji obeta, da bo v prihodnjem desetletju s prestola najmočnejše svetovne države izrinila ZDA. In v tem kontekstu je treba jasno povedati – do nedavnega niso Kitajci v gradnjo in ohranjanje globalne liberalne ureditve vlagali tako rekoč nič, iz nje pa so potegnili maksimalne koristi, in to na bolj ali manj legalne oziroma etične načine …

Temeljni kamen liberalne globalne ureditve

Če se nekoliko bolj poglobimo v strukturo in način funkcionarja liberalnega globalizma, ugotovimo, da je v njegovem jedru tako rekoč sakrosantno načelo, na katerem stoji (ali pade) omenjeni svetovni sistem – načelo nedopustnosti spreminjanja meddržavnih meja s silo (to načelo vsebuje tudi nedopustnost grožnje z uporabo sile). Ameriški zgodovinar in poznavalec globalne politike Hal Brands poudarja: »Ideja, da močne države ne smejo preprosto osvajati svojih šibkejših sosed ali jih prisiljevati, da jim odstopajo dele svojega ozemlja, je temeljni kamen sodobnega sveta.«

Profimedia

Nujno je dodati, da so zahodne demokracije pod ameriškim vodstvom po 2. svetovni vojni postavile obsežno arhitekturo ustanov, zavezništev in mednarodnopravnih garancij za zaščito tega načela. ZDA in njene zaveznice so se prav tako bojevale v več vojnah, da bi uveljavile spoštovanje tega načela; spomnimo se samo korejske vojne (1950–1953) ali pa operacije Puščavski vihar leta 1991, ki je bila vojaški odgovor ZDA ter njenih zahodnih in arabskih zaveznic na iraško zasedbo Kuvajta poleti 1990. In treba je priznati, da je uveljavitev načela nesprejemljivosti spreminjanja meja s silo občutno prispevala k zmanjšanju števila in intenzivnosti spopadov med državami ter ustvarila temelje sveta miru, razvoja, vsestranskega sodelovanja in naraščajoče blaginje.

V zadnjih dveh desetletjih države t. i. revizionistične koalicije - torej države, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nasprotujejo liberalni globalni ureditvi – na čelu z Rusijo in Kitajsko stalno postavljajo v dvom  in – v večji ali manjši meri, bolj ali manj brutalno – kršijo načelo o nedopustnosti spreminjanja meja s silo. Spomnimo se le ruskega vojaškega posredovanja zoper Gruzijo leta 2008, pa zasedbe do tedaj ukrajinskega polotoka Krima leta 2014 in končno začetka t. i. posebne vojaške operacije (dejansko: oborožene agresije zoper Ukrajino s ciljem, da se ta okupira in spet postane vazalna država Rusije) februarja 2022.

Tudi LR Kitajska si v nasprotju z določili mednarodnega prava prisvaja tako rekoč celoten akvatorij Južnokitajskega morja, tam gradi umetne otoke, na kopnem pa si v Himalaji počasi, korak za korakom prisvaja indijsko in butansko ozemlje, kar kajpada povzroča stalno napetost med Pekingom in New Delhijem (in občasne fizične spopade med pripadniki vojska obeh azijskih velikank). V Južni Ameriki pa tesna zaveznica Rusije in Kitajske Venezuela grozi, da si bo z oboroženo silo prisvojila večji del ozemlja sosednje Gvajane (provinco Esequibo), za katero trdi, da ima do nje zgodovinsko pravico.

Dokler so ZDA branile liberalno globalno ureditev, ki so jo, kot rečeno, v veliki meri tudi ustvarile, so bili poskusi t. i. revizionistične koalicije, da jo spodkoplje in v končni fazi uniči, sicer moteči in občasno tudi boleči, a vendarle neuspešni. Zdaj pa večina indicev kaže, da se je Trumpova administracija odločila, da ne bo več branila liberalnega mednarodnega reda kot celote, zato je seveda zgodba povsem drugačna. Pred časom sem zasledil, da je zlom liberalnega globalizma že leta 2002 v svoji kontroverzni knjigi Smrt Zahoda prav preroško napovedal ameriški paleokonservativni publicist in politik Pat Buchanan: »Ker gre za projekt elit, njegovi arhitekti pa so bodisi neznani bodisi nepriljubljeni, se bo globalizem razblinil na velikem koralnem grebenu patriotizma.«

Profimedia

Očitno torej kot človeštvo vstopamo v obdobje nestabilnosti, antagonizmov in tudi oboroženih spopadov v svetu, ki bo po napovedih poznavalcev trajalo dve ali celo tri desetletja. To bo, kot se zdi, obdobje trgovinskega protekcionizma, z oboroženo silo spreminjajočih se meja, bolj ali manj nestalnih zavezništev, bolezni, revščine in lakote (tudi v Evropi!), ki ga številne majhne in šibke države preprosto ne bodo preživele. Upajmo in prizadevajmo si, da med njimi ne bo tudi Slovenije …

Imperiji v zgodovini

Predvsem pa je že vsaj kako desetletje čedalje bolj očitno, da v mednarodnih odnosih doživljamo revitalizacijo starih imperijev, pojavljajo pa se tudi novi. Kako definirati imperij? V politični znanosti je kar precej definicij imperijev (in imperializma), po mojem mnenju pa je najbolj ustrezna definicija, ki jo je formuliral ugledni britanski zgodovinar Dominic Lieven: »Imperij je resnična velesila, ki je močno zaznamovala mednarodne odnose v enem ali celo več zgodovinskih obdobjih. Vladal je oziroma lahko še vlada nad obsežnimi ozemlji in številnimi ljudstvi.«

Mislim, da je v tem kontekstu treba tudi dodati, da je imperij posebna oblika ozemeljsko-politične organizacije, nekaj sui generis med nacionalno državo na eni ter agregatno množico suverenih nacionalnih držav na drugi strani. V sedanjem času se imperiji večinoma ne vzpostavljajo na klasični način (torej z oboroženo silo), ampak imamo opravka z gospodarsko, politično, vojaško in sociokulturno vse bolj tesno povezanimi regijami, ki pa jih obvladujejo posamezne neoimperialne supersile/velesile. Te se pogosto, kot piše uveljavljeni britanski zgodovinar mednarodne politike Christopher Coker, razglašajo za t. i. države civilizacije, ki naj bi imele posebno »civilizacijsko poslanstvo« univerzalnega dosega in pomena.

Imperiji so bili, zgodovinsko gledano, običajno sestavljeni iz imperialnega centra in več imperialnih periferij, pri čemer je imel center z vsako periferijo specifičen odnos; nekatere so bile zgolj province, druge formalno suverene ozemeljsko-politične enote z visoko stopnjo avtonomije na večini področij, tretji so bili protektorati itd. Za lažje razumevanje naj navedem dva konkretna primera. Prvi: Tibet je bil večino zadnjih treh stoletij in pol protektorat kitajskega cesarstva, dejansko pa je tej obsežni himalajski pokrajini vladala lamaistična teokracija na čelu z dalajlamo. Drugi primer: Bosna je bila vse od leta 1463, ko so jo osvojili osmanski Turki, pa do leta 1878, ko jo je v skladu s sklepi t. i. berlinskega kongresa zasedla Avstro-Ogrska, navadna provinca turškega imperija.

Očitno torej kot človeštvo vstopamo v obdobje nestabilnosti, antagonizmov in tudi oboroženih spopadov v svetu, ki bo po napovedih poznavalcev trajalo dve ali celo tri desetletja.

Treba pa je dodati, da so bile celo med običajnimi provincami raznih imperijev pomembne razlike: tiste, ki so imele, denimo, številno in vplivno plemstvo, so plačevale občutno nižje davke in so morale pošiljati v imperialno vojsko proporcionalno manj vojakov kot tiste, ki tega niso imele ipd. Imperiji tradicionalno niso težili k verski, etnično-jezikovni in kulturni homogenizaciji svojih populacij. Uradni jezik posameznega imperija je bil po navadi jezik naroda, ki je ustvaril imperij (na primer: Rusov v ruskem imperiju), imperialna elita pa je bila praviloma sestavljena iz pripadnikov vseh ali vsaj večine etničnih skupin posameznega imperija.

Šele sredi 19. stoletja so oblasti v ruskem, turškem in iranskem imperiju pod vplivom idej in konceptov (zahodno)evropskega nacionalizma, ki je stremel k etnično in jezikovno čim bolj homogenih državam, začele omejevati in pogosto tudi brutalno zatirati razvoj nacionalnih zavesti in jezikov podrejenih manjšinskih narodov (Ukrajincev in kavkaških narodov v Rusiji, Kurdov in Armencev v Turčiji, azerskih Turkov in Balučev v Perziji), saj so se (upravičeno) bale, da se bodo vse bolj samozavestni manjšinski narodi hoteli tudi politično osamosvojiti in posledično dezintegrirati omenjene imperije.

Po 1. svetovni vojni sta propadla turški in avstro-ogrski imperij, zmaga protifašistične koalicije v 2. svetovni vojni pa je sprožila tudi proces dekolonizacije, ki je zapečatil usodo evropskih čezmorskih imperijev (britanskega, francoskega, nizozemskega, italijanskega in belgijskega). Ruski imperij pa se je z oktobrsko revolucijo leta 1917 in posledično državljansko vojno prelevil v boljševiško Sovjetsko zvezo.

Prvo desetletje njenega obstoja (20. leta prejšnjega stoletja) so neruski narodi v njej dejansko uživali dokaj visoko stopnjo avtonomije; imeli so svoje republike, v svojih jezikih so smeli svobodno razvijati kulturo in umetnost … Ko pa je na začetku 30. let vajeti v SZ prevzel samodržec Josif Visarionovič Džugašvili - Stalin (po rodu napol Gruzinec, napol Oset, po izobrazbi in idejni usmerjenosti pa zagrizen Velikorus), je bilo s politično, kulturno in jezikovno avtonomijo neruskih narodov tako rekoč čez noč konec. Stalin in njegovi najožji sodelavci so se namreč odločili vzpostaviti monolitno rdečo evrazijsko supersilo, ki naj, kot so si zamislili, govori samo in izključno rusko.

Kot je znano, je decembra 1991 komunistična supersila razpadla in neruske republike so se osamosvojile izpod imperialne oblasti Moskve. A že leta 2000 je oblast v Rusiji prevzel Vladimir Putin, ki se je odločil z vsemi sredstvi obnoviti rusko hegemonijo na čim večjem delu ozemelj, ki so včasih pripadali Ruskemu carstvu oziroma Sovjetski zvezi. Ideologi in strategi velikoruskega neoimperializma so tako v zadnjih 15 letih razvili koncept t. i. ruskega sveta (russki mir); po njem so ne le etnični Rusi izven meja Ruske federacije, temveč tudi vsi rusko govoreči ljudje in celo vsi tisti, ki so jim blizu ruski jezik, kultura in duhovnost, pod zaščito ruske države.

Profimedia

Glavni ideolog velikoruskega neoimperializma Aleksander Dugin je pred leti med drugim dejal, da se »ruski svet razprostira daleč preko sedanjih meja Ruske federacije« in da je strateški cilj tega »kulturno-političnega koncepta obnova civilizacijske, gospodarske in geopolitične enotnosti severne Evrazije pod vodstvom Rusije«. Glede na zadnja dogajanja v zvezi z Ukrajino lahko brez večjih zadržkov zaključimo, da restavracija ruskega imperialnega »velikega prostora« sorazmerno hitro in uspešno poteka.

Velikopotezne ambicije Turčije, Irana in Indije

Z visoko stopnjo verjetnosti pa je mogoče napovedati, da bo tudi v prihodnje bržkone glavni rival ruskega imperija turški imperij, ki ga v novi obliki, prilagojeni 21. stoletju, že dve desetletji vzpostavlja turški avtokrat Redžep Erdogan. Zgodovinsko gledano so se ozemlja/vplivna območja obeh evrazijskih imperijev namreč prekrivala na velikanskem območju od Balkana preko Kavkaza do Centralne Azije in posledično so na teh geopolitično nevralgičnih prostorih skoraj štiri stoletja potekale rusko-turške vojne.

Z zmago islamistične stranke AKP pod Erdoganovim vodstvom na parlamentarnih volitvah jeseni 2002 se je Turčija sprva počasi in skoraj neopazno, nato pa čedalje hitreje in očitno začela oddaljevati od prozahodnega kemalističnega sekularizma in se – tudi in predvsem – v zunanji politiki vračati k svojim muslimanskim in turanskim koreninam. V skladu z doktrino t. i. neootomanizma (restavracija identitete in politik otomanskega imperija na vseh področjih) Turčija zasleduje strateški cilj vnovič postati hegemonske velesila sunitskega islama (novodobni kalifat), hkrati pa želi v tesno integriran blok povezati tudi turško govoreče države na Kavkazu (Azerbajdžan) in v Centralni Aziji (Turkmenistan, Uzbekistan, Kazahstan in Kirgizistan).

Ideologi in strategi velikoruskega neoimperializma so tako v zadnjih 15 letih razvili koncept t. i. ruskega sveta (ruski mir); po njem so ne le etnični Rusi izven meja Ruske federacije, temveč tudi vsi rusko govoreči ljudje in celo vsi tisti, ki so jim blizu ruski jezik, kultura in duhovnost, pod zaščito ruske države.

Dokončna vojaška zmaga Azerbajdžana nad Armenijo (ozemeljski spor zaradi Gorskega Karabaha) septembra 2023 je bila nedvomno izjemen triumf uradne Ankare, saj je Turčija vnovič postala (poleg Rusije) glavna geopolitična akterka na Kavkazu, zmaga turkofone osi Ankara-Baku pa je tudi nagnala strah v kosti Irancem, ki se že tako stalno soočajo s čedalje bolj drznimi separatističnimi težnjami številne azerske manjšine (okoli 20 milijonov) na severozahodu Irana.

Tudi Iran je velika država, ki je bila večino svoje 3000-letne zgodovine impozanten imperij; v obdobju dinastije Ahamenidov (6. do 4. stoletje pr. n. št.) celo najmogočnejši imperij tedanjega sveta. Je pa sodobni Iran nedvomno država (in družba), obremenjena s številnimi notranjimi konflikti; eden od njih je antagonizem med večinskimi Perzijci (54 odstotkov prebivalstva) na eni ter manjšinskimi etnosi (azerski Turki, Kurdi, Arabci, Baluči, Luri …) na drugi strani. Perzijce tradicionalno močno pesti tudi sociokulturni konflikt med islamsko-šiitsko dimenzijo njihove identitete ter predislamsko dimenzijo, ki jo je pomenila imperialna dediščina in zoroastrizem.

Ali Ansari, britansko-iranski izvedenec za Iran, tako poudarja: »Za perzijske nacionaliste je islam vera osovraženih arabskih osvajalcev, ki so jo z grozljivim, dolga stoletja trajajočim nasiljem vsilili našim prednikom.« Ansari meni, da se bo Iran, ko bo strmoglavljen teokratski šiitski režim – in to se bo po njegovih besedah zgodilo dokaj kmalu – precej hitro deislamiziral in ponosno prevzel staro, predislamsko identiteto. Napoveduje, da se bo »obnovljeni večni Iran« v zunanji politiki usmeril predvsem k obnovi stare iranske ekumene, ki bo predvsem združevala Iran ter perzijsko govoreča ljudstva v Centralni Aziji (Tadžikistan in Afganistan).

Profimedia

Če se premaknemo še bolj na vzhod, pridemo do druge azijske velikanke – Indije. Tudi hindujski nacionalisti, ki od leta 2014 sorazmerno uspešno vladajo tej 1,4-milijardni državi, sanjajo in si prizadevajo za vzpostavitev neformalnega indijskega imperija oziroma vplivnega območja. Na tej točki pa zanje nastopi huda vsebinska zagata; oba imperija, ki sta v zadnjega pol tisočletja obstajala v Južni Aziji, sta bila namreč ozemeljsko-politični inkarnaciji tujih osvajanj.

Mogulski imperij, ki je med 16. in 18. stoletjem obsegal večino podceline, so ustanovili muslimanski osvajalci iz Centralne Azije (današnjega Uzbekistana), ki so večino časa kruto zatirali hindujce in jih prisilno spreobračali v islam. Sledilo je britansko indijsko cesarstvo, ki je trajalo vse do leta 1947; iz njegove delitve po verskem kriteriju sta nastala uradno sekularna, dejansko pa pretežno hindujska Indija in muslimanski Pakistan. Teoretiki hindujskega nacionalizma si zato za vzgled in navdih jemljejo predvsem hindujsko-budistični imperij Maurjev, ki ga je leta 320 pr. n. št. ustanovil Čandragupta Maurja, njegov najslavnejši predstavnik pa je bil budistični cesar Ašoka, ki je vladal v 3. stoletju pr. n. št. in je slovel po razsvetljenosti in dobrodelnosti.

Poznavalci razmer v regiji soglašajo v oceni, da si kitajsko vodstvo na čelu s predsednikom Xin Jinpingom prizadeva, da bi LR Kitajska v prihodnjih 10–20 letih spet postala dominantna supersila v vzhodnem delu Evrazije ter hkrati najmočnejši pol v nastajajoči multipolarni globalni ureditvi.

Iz izjav in zapisov vodilnih politikov in ideologov hindujske desnice pa je mogoče razbrati, da so po njihovem prepričanju celotna Južna Azija, ves akvatorij Indijskega oceana in deloma tudi Jugovzhodna Azija sestavni deli vplivnega območja Indije. Nekateri celo trdijo, da bi moral indijskemu vplivnemu območju pripadati tudi Tibet, ki pa je, kot vemo, pod kitajskim nadzorom.

Pax sinica na obzorju?

V Vzhodni in (v znatni meri) tudi Jugovzhodni Aziji pa smo že tri desetletja priče vračanju Kitajske na položaj regionalnega hegemona, torej obnovi tradicionalne regionalne ureditve na Daljnem vzhodu, kot je obstajala pred vdorom evropskega kolonializma v prvi polovici 19. stoletja. Kitajsko cesarstvo je bilo dolga stoletja imperialni center, razne manjše države v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji pa so priznavale vrhovno oblast (suzerainty) »nebeškega sina« (kitajskega cesarja) in mu plačevale davke, slednji pa jim je v zameno ponujal zaščito in številne druge privilegije (na primer: pravico njihovim trgovcem do prostega trgovanja na ozemlju cesarstva). Šlo je torej za tipični vazalni odnos.

Poleg tega so (bila) podrejena ljudstva po mnenju Kitajcev deležna blagodati »superiorne« kitajske civilizacije. Ameriški preučevalec svetovnih imperijev Jeffrey Mankoff v tem kontekstu dodaja: »Kljub vsem njunim razlikam in antagonizmu sta vodstvi obeh današnjih kitajskih držav (LR Kitajske in Tajvana) privrženi ideji iz konfucijanske tradicije, da je kitajska kultura vrhunec civilizacije, zato jo morajo sistematično širiti med manj razsvetljenimi ljudstvi.«

Zunanja, obrambna in (deloma) tudi ekonomske politike uradnega Pekinga v zadnjih dveh desetletjih so usmerjene k ponovni vzpostavitvi kitajske hegemonije v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji, nujen pogoj za dosego tega cilja pa je kajpada postopna nevtralizacija zahodne (zlasti ameriške) vojaške prisotnosti ter – v čim večji meri – tudi političnega in gospodarskega vpliva ZDA in drugih zahodnih držav v tej obsežni regiji. V tem strateškem kontekstu sta ključna koraka brez dvoma ponovna združitev Tajvana z matično domovino v doglednem času ter implementacija kitajske suverenosti nad večino Južnokitajskega morja.

Profimedia

Poznavalci razmer v regiji soglašajo v oceni, da si kitajsko vodstvo na čelu s predsednikom Xi Jinpingom prizadeva, da bi LR Kitajska v prihodnjih 10–20 letih spet postala dominantna supersila v vzhodnem delu Evrazije ter hkrati najmočnejši pol v nastajajoči multipolarni globalni ureditvi. Je pa jasno, da tega ne bo lahko doseči, kajti konkurenčne supersile/velesile (zlasti ZDA, verjetno tudi Indija, morda pa čez čas celo Rusija in Turčija) bodo v prihodnje še bolj kot doslej poskušale naraščanje kitajske moči in vpliva ustaviti tudi tako, da bodo spodbujale in sponzorirale separatistične težnje med manjšinskimi, torej nehanskimi etničnimi skupinami na Kitajskem (predvsem med Tibetanci in Ujguri), ki so že dolgo izpostavljene prisilni siniziciji.

Za zdaj še ni čisto jasno, kako daleč namerava iti Trumpova administracija pri dekonstrukciji liberalne globalne ureditve, a glede na izjave in nekatere odločitve predsednika Trumpa in njegovih sodelavcev smemo ugotoviti, da zelo daleč. Očitno je namreč, da so Trump in v njegovi ekipi prepričani, da morajo ZDA predvsem vnovič vzpostaviti svojo hegemonijo nad zahodno poloblo in jo nato konsolidirati. Gre torej za Monroejevo doktrino, prilagojeno razmeram 21. stoletja. Iz tega prepričanja po mojem mnenju izhajajo tudi na videz ekscentrične (ali celo nore) ideje o prilastitvi Grenlandije (ta je pod dansko suverenostjo, vendar uživa visoko stopnjo avtonomije) in o vključitvi Kanade v ZDA.

Je pa seveda veliko vprašanje, ali ne bo Trumpov obnovljeni, naj se tako izrazim, panamerikanizem pod taktirko uradnega Washingtona sprožil zelo negativen in dolgoročen odziv v državah Srednje in Južne Amerike, ki so (bile) tradicionalne žrtve ameriškega imperializma. V določenih okoliščinah bi Trumpova obnovljena hegemonistična politika do Latinske Amerike lahko celo spodbudila katero od večjih in močnejših držav v regiji (v mislih imam predvsem Brazilijo, morda tudi Mehiko ali Argentino), da bi se spet lotila projekta vzpostavljanja latinskoameriškega bloka držav, ki bi potem – bolj ali manj uspešno – nasprotoval hegemoniji ZDA nad celotno zahodno poloblo.

Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.