Kot sem za Reporter pisal že januarja letos, je ena od glavnih prioritet Trumpove zunanje in varnostne politike – ki je sicer, gledano scela, precej notranje kontradiktorna, pogosto improvizirana in na trenutke celo kakofonična – revitalizacija t. i. Monroejeve doktrine, torej obnovitev politične, vojaške in gospodarske hegemonije ZDA nad celotno zahodno poloblo, seveda upoštevajoč razmere in izzive 21. stoletja.

Kaj to pomeni? To pomeni, da morajo Američani predvsem, s takšnimi ali drugačnimi sredstvi in prijemi, eliminirati prisotnost in vpliv konkurenčnih supersil/velesil (v prvi vrsti LR Kitajske, deloma pa tudi Rusije in Irana) in hkrati preprečiti, da bi se znotraj same zahodne poloble razvila kredibilna velesila ali blok držav, ki bi bil antagonističen do ZDA.

Navedeni strateški imperativ v veliki meri – ne pa povsem – pojasnjuje že skoraj tri mesece trajajoče kopičenje ameriških pomorskih, zračnih in kopenskih sil v južnem delu Karibskega morja, pred obalami Bolivarske republike Venezuele.

Bela hiša sicer trdi, da gre zgolj za policijsko-vojaško operacijo zoper t. i. narkokartele iz Venezuele in Kolumbije (njeno uradno ime je Južno kopje (Southern spear)); ta formalno poteka že od sredine avgusta, v njej pa je doslej umrlo najmanj 90 domnevnih tihotapcev mamil, ki s hitrimi čolni in celo mini podmornicami vozijo drogo v Severno Ameriko.

Vsakomur, ki ima vsaj malo pojma o sodobnem vojskovanju, pa je kristalno jasno, da za takšno operacijo nizke intenzivnosti ni potrebna prisotnost najmočnejše ameriške letalonosilke in sploh vojaške ladje na svetu (Gerald Ford), 13 drugih vojaških ladij, več deset bojnih letal in več kot 15 tisoč marincev in drugih vojakov.

Profimedia

Gre za največjo koncentracijo ameriških vojaških sil v Karibih v zadnjih štirih desetletjih in velika večina analitikov se strinja v oceni, da je politični cilj tega, recimo tako, rambovskega razkazovanja mišic sprememba režima v Caracasu oziroma vsaj znatno modificiranje njegove zunanje, obrambne in gospodarske politike.

Monroejeva doktrina spet aktualna

»Že od začetka svojega prvega mandata v Beli hiši je Trump prepričan, da je Venezuela hud problem: je namreč tesna zaveznica komunistične Kube, vodi pa jo levičarski demagog s podporo Rusije in Kitajske.

In to na polobli, kjer tradicionalno prevladujejo ZDA. Če je cilj, da je v Latinski Ameriki čedalje več državnih voditeljev, ki so proameriško usmerjeni oziroma vsaj niso aktivno povezani s Kitajci, Rusi in Iranci, potem je kot na dlani, da je Venezuela gnilo jabolko v košari,« je pred dnevi za medije povedal neimenovani visoki uslužbenec Trumpove administracije. Ameriški geoekonomski strateg Thomas Barnett pa takole opisuje hemisfersko vizijo predsednika ZDA: »Vzhodna polobla po njegovem videnju prinaša le glavobole in udarne vesti.

Čisto mogoče je, da bo uradna Moskva Američanom uslugo vrnila tako, da jim bo tako rekoč na milost oziroma nemilost prepustila Madurov režim, kajti Ukrajina je za Ruse strateško bistveno bolj pomembna kot Venezuela.

Zahodna pa ponuja nagrade: infrastrukturne projekte, surovinske koridorje, celo ozemeljske pridobitve … Predsednik McKinley je razmišljal o železnicah in carinah, Trump pa o pristaniščih in naftovodih … Za Trumpa predstavlja zahodna polobla sijajno dediščino – prostor ameriškega mita, ponovno rojstvo t. i. očitne usode (manifest destiny).«

Venezuela povzroča sive lase washingtonski eliti že vse od leta 1998, ko je na predsedniških volitvah zmagal levičarski častnik Hugo Chavez in začel uveljavljati »bolivarski socializem 21. stoletja« (nacionalizacija naftne industrije, sistemski ukrepi za bolj egalitarno redistribucijo nacionalnega bogastva, naraščajoča represija nad opozicijo ipd.).

Tudi v zunanji politiki se je Chavez čedalje bolj povezoval s Kubo, Kitajsko in Rusijo, predvsem pa je politično in finančno obilno podpiral levičarska gibanja v Latinski Ameriki, deloma pa tudi drugod po svetu. Chavez je slovel po neprizanesljivi retoriki in velikodušnih socialnih politikah, s katerimi si je zagotovil trdno podporo siromašnih slojev prebivalstva.

Profimedia

Leta 2004 je Chavez skupaj s Kubanci ustanovil Bolivarsko zavezništvo za ljudstva naše Amerike (ALBA), levičarsko alianso, ki sta se ji pridružili še Bolivija in Nikaragva. ALBA je, se razume, težila k vsestranski emancipaciji Latinske Amerike od tradicionalne dominacije ZDA.

Karizmatični Chavez, ki je kmalu postal ikona svetovnega neosocializma in še posebej panlatinoameriškega nacionalizma (ta je bil vedno odločno protiameriško usmerjen), je umrl leta 2013, nasledil pa ga je občutno manj karizmatični in sposobni Nicolas Maduro (njegov osnovni poklic je voznik mestnega avtobusa).

V naslednjih letih je Maduro kot v odgovor na naraščajoče gospodarske težave (galopirajoča inflacija in pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin) ter vse bolj aktivno opozicijo pospešeno razvijal avtoritarno-represivni način vladanja, v zunanji politiki pa je krepil odnose s članicami t. i. globalne protizahodne koalicije (Rusija, LR Kitajska, Iran in Kuba).

Po spornih volitvah je januarja 2019 kot (začasni) predsednik države prisegel opozicijski voditelj in predsednik parlamenta Juan Guaido; za začasnega predsednika ga je priznalo več kot 50 držav, med drugim ZDA, Kanada, Avstralija, Japonska ter veliko latinskoameriških držav in članic Evropske unije.

Vendar je vrhovno sodišče razveljavilo prisego, na predsedniškem položaju pa se je kljub številnim poskusom destabilizacije in celo z ameriške strani vodenemu poskusu državnega udara (maja 2020) obdržal Maduro.

Venezuela je zakladnica energentov

Trump je le nekaj dni po svoji drugi inavguraciji januarja letos v Caracas poslal svojega posebnega odposlanca, nekdanjega ameriškega veleposlanika v Nemčiji Richarda Grennella.

Ta je v neposrednih pogovorih z Madurom dosegel izpustitev več ameriških zapornikov in ponovno vzpostavitev repatriacijskih letov za venezuelske nezakonite migrante v ZDA, venezuelski samodržec pa je Trumpovemu odposlancu tudi zagotovil, da bodo pristojni venezuelski organi storili vse, da bi ustavili ali vsaj znatno omejili tihotapljenje narkotikov preko ozemlja Venezuele.

Profimedia

Kot poročajo dobro obveščeni viri, je Maduro izrazil celo pripravljenost, da ameriškim energetskim podjetjem dovoli tako rekoč neomejen dostop do večine nahajališč energentov. Kot je znano, se Venezuela ponaša z največjimi dokazanimi zalogami nafte na svetu (303 milijarde sodov), poleg tega pa so pod venezuelskimi tlemi tudi bogata nahajališča boksita, premoga, železa, zlata, bakra in niklja.

Nekaj časa je kazalo, da se bo uradni Washington zadovoljil s takšnim modusom vivendi z Venezuelo, a v retrospektivi je po mojem mnenju očitno, da je znotraj Trumpove administracije pozno pomladi prevladala trda in nepopustljiva struja, ki jo pooseblja državni sekretar in (začasni) svetovalec za nacionalno varnost Marco Rubio, ki je sin političnih imigrantov s Kube.

Rubio, ki velja za poudarjeno protikomunistično usmerjenega, odločno zagovarja stališče, da morajo ZDA z diplomatskimi in gospodarskimi pritiski, če ne gre drugače, pa tudi z neposrednim vojaškim posredovanjem, strmoglaviti levičarske režime v Latinski Ameriki, začenši z Venezuelo, potem pa tudi na Kubi in v Nikaragvi.

Tako, so prepričani Rubio in njegovi somišljeniki v administraciji, si bo zahodna supersila ponovno zagotovila prevlado nad obema Amerikama, predvsem pa bo južno od Rio Grande odstranila že kar globoko zakoreninjen in razbohoten vpliv obeh rivalk z vzhodne poloble (LR Kitajske in Ruske Federacije).

Posledično so začeli desničarski mediji na čelu s FOX TV redno obtoževati Madura in njegove najožje sodelavce, da so tesno povezani z latinskoameriškimi narkokarteli (zlasti s kartelom Tren de Aragua, po novem tudi s kartelom De los Soles), nadalje, da poskušajo s pospeševanjem nezakonitih migracij destabilizirati ZDA itd.

Pri tem jim zelo pomaga radikalni del venezuelske opozicije, katerega nesporna voditeljica je letošnja Nobelova nagrajenka za mir, 58-letna Maria Corina Machado. Mimogrede: odločitev norveškega Nobelovega komiteja, da letos to prestižno nagrado podeli Machadovi, je sprožila številne negativne odzive, tako v svetu kot tudi v sami Venezueli.

Nekdanji predsedniški kandidat in predstavnik zmerne frakcije venezuelske opozicije Henrique Capriles tako poudarja: »Machadova se absolutno ne zavzema za mir in spravo.

Vsakogar, ki razmišlja drugače, razglasi za izdajalca in kolaboranta.« Že večkrat je tako javno pozvala Trumpa, naj ukaže vojaško posredovanje zoper Venezuelo s ciljem rušenja Madurovega režima, ki je po njenih besedah zlizan z narkokarteli.

Gre za največjo koncentracijo ameriških vojaških sil v Karibih v zadnjih štirih desetletjih in velika večina analitikov se strinja v oceni, da je politični cilj tega, recimo tako, rambovskega razkazovanja mišic sprememba režima v Caracasu oziroma vsaj znatno modificiranje njegove zunanje, obrambne in gospodarske politike.

Po oceni neodvisne venezuelske novinarke Ronne Risquez za to trditev – vsaj za zdaj – ni dokazov, kvečjemu je mogoče reči, da venezuelske oblasti dopuščajo kolumbijskemu organiziranemu kriminalu, da za transport drog bolj ali manj redno uporabljajo venezuelsko ozemlje.

Risquezova še dodaja, da več kot 90 odstotkov kokaina, heroina in fentanila na ameriško ozemlje prihaja iz Mehike in Kolumbije, delež drog, ki izvirajo iz Venezuele, pa je zanemarljivo majhen. Po njenih besedah se narkokarteli v Venezueli, ki so v bistvu podružnice kolumbijskih, ukvarjajo skoraj izključno s tihotapljenjem kokaina v Evropo.

Analitiki večinoma soglašajo, da bržkone niti sam Trump ne ve natančno, kakšne bodo prihodnje poteze uradnega Washingtona glede Venezuele. Po eni strani si sicer želi zrušenja »komunista« Madura, vendar se zaveda, da slednjega vendarle (še) podpirajo sorazmerno dobro oborožena in izurjena vojska (330 tisoč mož), nadalje zelo številčne t. i. bolivarske milice (colectivos), predvsem pa Rusi in Kitajci po vsej verjetnosti ne bodo mirno opazovali ameriške invazije na njihovo najpomembnejšo zaveznico na zahodni polobli.

Profimedia

V tem kontekstu je po mnenju poznavalcev ključen podatek, da je konec oktobra v Caracas priletelo rusko transportno letalo iljušin-75; v skoraj 50 ton težkem tovoru naj bi bile po nekaterih navedbah tudi nadzvočne rakete tipa kinžal in kaliber, ki bi lahko v primeru invazije resno ogrozile ameriške vojaške ladje in oporišča v Karibskem morju.

Venezuelska vojska ima na razpolago tudi visoko učinkovit ruski sistem protizračne obrambe S-300 in 36 lovcev Su-30 (vsi zaradi pomanjkanja rezervnih delov niso operativni), ki so oboroženi s protiladijskimi raketami Kh-31.

Prava vojaška invazija ni verjetna

Res je sicer, da je Madurov režim predvsem zaradi izjemno slabih socioekonomskih razmer (letna stopnja inflacije znaša 200 odstotkov, približno tri četrtine prebivalstva živijo pod t. i. mejo revščine, stalno pomanjkanje osnovnih živil, več kot 8 od 35 milijonov Venezuelcev je že emigriralo …) in čedalje hujše represije vse bolj osovražen, vendar poznavalci razmer v državi opozarjajo, da večina državljanov kljub temu ne bi pozdravila prave ameriške invazije in posledične okupacije države; to dejstvo bi kajpada nekoliko zamaskiral marionetni režim, ki bi ga tvorili predvsem pripadniki radikalnega dela opozicije.

Treba je upoštevati, da je Venezuela obširna država (916 tisoč kvadratnih kilometrov) z zelo razgibanim reliefom (tropski pragozdovi, gorske verige, močvirja …), ki je kot naročen za morebitne gverilce, ki bi se borili zoper ameriške okupatorje in njihove domače sodelavce.

Poleg tega Trump in njegovi volivci načeloma niso naklonjeni vojaškim posredovanjem v tujini, zlasti pa ne dolgotrajnim in dragim prizadevanjem, da bi t. i. propadle države (failed states) spremenili v funkcionalne in po možnosti demokratične in pravne države (nation building).

Spomnimo se, da so Američani in njihovi zavezniki v Afganistan in Irak v dveh desetletjih (med letoma 2001 in 2021) zmetali na stotine milijard dolarjev. Kljub temu astronomskemu finančnemu vložku, da o tisočih padlih zahodnih vojakih sploh ne govorimo, sta omenjeni muslimanski državi še dandanašnji vse prej kot funkcionalni, demokratični, (sorazmerno) razviti in miroljubni naciji …

Po drugi strani pa se Trump nikakor ne more zadovoljiti zgolj z manjšimi, tako rekoč kozmetičnimi koncesijami s strani Madurovega establišmenta. Zdi se, da imajo še najbolj prav tisti analitiki, ki trdijo, da Trump kopiči vojaške sile na pragu Venezuele predvsem zato, da bi se v doglednem času začel pogajati z Madurom, jasno s pozicije (pre)moči.

To je pogajalska strategija, ki jo je sedanji ameriški predsednik razdelal v svoji leta 1987 izdani knjigi Umetnost dogovora (The Art of the Deal), pri pisanju katere mu je pomagal uveljavljeni novinar Tony Schwartz.

Zdi se, da bo Trumpova administracija v (zelo verjetnih) pogajanjih z Madurovim režimom zahtevala predvsem popolno prekinitev tesnega političnega, vojaškega in gospodarskega sodelovanja z Rusijo, Kitajsko, Kubo in Iranom ter de facto neomejen dostop ameriških podjetij do venezuelskih energentov.

Trump je že pred poldrugim mesecem dni pooblastil Cio, da prične spet izvajati podtalne operacije v Venezueli, 17. novembra pa so ameriške oblasti narkokartel De los Soles, ki naj bi mu po navedbah uradnega Washingtona pripadali tudi Maduro in njegovi najbližji sodelavci, razglasile za teroristično organizacijo in posledično za zakonito tarčo morebitne vojaške intervencije. Nekateri analitiki opozarjajo tudi na implicitno povezanost med diplomatskimi napori za sklenitev premirja v Ukrajini in venezuelsko krizo: kot je znano, je mirovni predlog za Ukrajino, ki so ga pred dvema tednoma objavili Američani, zelo ugoden za Rusijo. Čisto mogoče je, da bo uradna Moskva Američanom uslugo vrnila tako, da jim bo tako rekoč na milost oziroma nemilost prepustila Madurov režim, kajti Ukrajina je za Ruse strateško bistveno bolj pomembna kot Venezuela.

Bržkone si bo prizadevala doseči tudi dogovor o politični tranziciji (imenovanje prehodne administracije in razpis volitev), kajti Maduro in njegovi sodelavci absolutno niso sprejemljivi za trdo jedro venezuelskih (in kubanskih) desničarjev, ki uživajo, kot že rečeno, čvrsto podporo zunanjega ministra Rubia. V zadnjih dneh se tako v diplomatskih krogih in medijih pojavljajo napovedi, da bo uradni Washington Maduru in njegovim sodelavcem ponudil »mirno in udobno dosmrtno bivanje« bodisi v Rusiji bodisi na Kubi, izključena pa ni niti kakšna tretja država.

Seveda pa to ne pomeni, da ni mogoče, da bi v prihodnjih dneh ali tednih izbruhnila oborožena konfrontacija med ameriškimi in venezuelskimi silami. Zgodil bi se lahko, denimo, nenačrtovan incident na morju ali v zraku, ki bi hitro eskaliral v oborožen spopad.

Mogoče pa je tudi, da se bo Trump za vojaško posredovanje zoper Venezuelo odločil tudi zato, da bi spet v prid sebi in republikanski stranki obrnil javno mnenje, ki – če sodimo po rezultatih nekaterih lokalnih volitev v začetku novembra (predvsem v New Yorku) in po množični udeležbi državljanov na zborovanjih proti »trumpovski avtokraciji« po vsej Ameriki – čedalje bolj preferira opozicijske demokrate.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.