Noben predsednik ZDA doslej namreč še ni razpolagal s takšno, tako rekoč neomejeno izvršno močjo: Trump povsem obvladuje Republikansko stranko, republikanci imajo po novem trdno večino v obeh domovih kongresa, na vrhovnem sodišču pa tako ali tako že vrsto let prevladujejo konservativci. Še več: trije vrhovni sodniki (Samuel Alito, Clarence Thomas in Neil Gorsuch) odkrito simpatizirajo s trumpovsko nacionalistično-populistično konservativnostjo, ki je pod geslom MAGA (Make America Great Again – Naredimo Ameriko spet veliko) do konca dotolkla tradicionalno republikansko desnico.

Znani francoski filozof in tudi pronicljiv motrilec globalne politike Alain De Benoist takole komentira Trumpov volilni triumf: »To je predvsem zmaga ljudi nad liberalno in globalistično usmerjeno in ošabno elito. V Franciji bi govorili o centralni in periferni Franciji, prek Atlantika pa gre za nasprotje med celinsko in oceansko Ameriko.«

Splošno znano je, da nameravajo Trump in njegovi najožji sodelavci med drugim povsem spremeniti zunanjo in varnostno politiko zahodne supersile: ti naj bi bili poslej čvrsto zasidrane v realnih geopolitičnih in gospodarskih interesih ZDA, stara multilateralna zavezništva naj bi večinoma izgubila pomen oziroma naj bi se temeljito preoblikovala.

Trump stavi predvsem na bilateralne odnose z raznimi državami, ameriška zunanja in varnostna politika naj bi postali precej izrazito transakcijsko usmerjeni. To konkretno pomeni, da bo uradni Washington podpiral in zagotavljal zaščito tistim državam, ki bodo, denimo, izdatno kupovale ameriške izdelke in storitve, tistim, ki tega ne bodo voljne in/ali zmožne početi, pa pač ne. Trump je prav tako sumničav do profesionalnih diplomatov in sploh državnih uslužbencev (vsi ti naj bi po njegovem »služili globoki državi«) in bo tudi na številne nižje položaje v State Departmentu, svetu za nacionalno varnost in Pentagonu nastavljal lojalne politične kadre.

EU strateško odvisna od ZDA

De Benoist: »Ameriški odnosi z Evropo bodo močno predrugačeni. Donald Trump je notorično ravnodušen do čezatlantskega partnerstva. Verjame, da Nato Ameriko stane preveč, od zavezništva pa ima njegova država le malo koristi … Trump hoče prekiniti z ameriško tradicijo t. i. demokratičnega misijonarstva v mednarodni politiki in zunanjo politiko spet vrniti h klasični logiki velesil. Želi končati vojne, ki nikamor ne vodijo … Rusija bo po vsej verjetnosti ostala sovražnica Američanov, a glavna rivalka bo Kitajska, očitno je, da se hoče Trump osredotočiti na njo.«

Kot je mogoče razbrati iz številnih izjav Trumpa in njegovih sodelavcev, ZDA v veliki meri ne bodo več ohranjale svojega t. i. neformalnega liberalnega globalnega imperija, vzpostavljenega po zmagi nad nacifašizmom, njegovi stebri so mednarodno pravo, spoštovanje človekovih pravic, (sorazmerno) svobodna trgovina ter veliko mednarodnih organizacij in zavezništev, ki jih pretežno obvladujejo Američani. Poslej se bodo vedle kot ena od velesil/supersil, ki z drugimi supersilami/velesilami (Kitajsko, Rusijo, Evropsko unijo, Indijo …) v multipolarnem svetu bodisi sodelujejo, bodisi se konfrontirajo, kot jim pač v danem obdobju in v konkretnem primeru narekujejo njihovi nacionalni interesi.

Takšna vizija prihodnje vloge ZDA v globalni politiki in gospodarstvu je vsaj zelo problematična, če ne kaSr zastrašujoča za večino evropskih politikov, ki dojemajo ZDA kot supersilo, ki je po 2. svetovni vojni vzpostavila liberalno mednarodno ureditev in jo s svojim političnim vplivom in vojaško močjo tudi vzdržuje. Splošno znano dejstvo je, da se je Evropska unija po koncu hladne vojne v veliki meri strateško podredila ZDA, sebe pa de facto dojema kot mlajšo partnerico (junior partner) pri širjenju in obrambi liberalne demokracije v svetu.

Resda so skrajne politične stranke in združenja (tako desna kot leva) stalno, bolj ali manj intenzivno dvomili o tem narativu in na njem temelječi politiki, a večinske zmerne politične sile v članicah EU in Nata so (bile) skozi desetletja dosledno zveste transatlantskemu partnerstvu. Italijanski levičarski poznavalec svetovne politike Thomas Fazi tako kritično ugotavlja: »Evropa je danes politično, gospodarsko in vojaško v bolj vazalskem odnosu do ZDA kot kadarkoli prej po letu 1945. Politikantsko govorjenje o evropski strateški avtonomiji je brez stvarne osnove.«

Profimedia

Evropske politike hudo skrbi tudi dejstvo, da Trump očitno občuduje razne avtokratske politike in se rad druži z n jimi, taka sta ruski predsednik Vladimir Putin in njegov kitajski kolega Xi Jingping, še posebej prisrčen pa je Trumpov odnos s predsednikom indijske vlade Narendro Modijem. Prav tako jih vznemirja Trumpov dokazano omalovažujoč odnos do mednarodnega prava in diplomatskega protokola ter njegovo nagnjenje k poslovnemu (transakcijskemu) pristopu h kompleksnim vprašanjem mednarodne politike, ki ga njegovi kritiki označujejo tudi kot etično sporno nagnjenost h »kravjim kupčijam pod mizo«.

Številni analitiki izražajo upravičeno bojazen, da bo EU ena od glavnih žrtev novega Trumpovega predsedovanja ZDA. Treba se je namreč zavedati, da njegov politični program resno ogroža EU tako geopolitično kot tudi gospodarsko. Kot vemo, se EU že skoraj tri leta sooča z rusko agresijo zoper Ukrajino in z vsemi negativnimi posledicami te tragične vojne. Trump je večkrat napovedal, da bo »v enem dnevu končal to vojno«.

Pred tremi tedni so v medije naposled pricurljale nekatere podrobnosti njegovega mirovnega načrta za Ukrajino: po njem bi Rusija lahko obdržala vsa ozemlja, ki jih je doslej osvojila (približno 23 odstotkov celotnega teritorija Ukrajine), članice Nata Ukrajine ne bi sprejele medse, zato pa bi Ukrajina sklenila asociacijski sporazum z EU, povojno obnovo razrušene države pa bi kajpada dolga leta ali celo desetletja financirala predvsem Unija.

Ob tem se zastavlja več težavnih vprašanj, na katere (še) ni odgovora. Ali takšen mirovni načrt ne pomeni implicitne potrditve pravice velesil, da si lahko tudi v 21. stoletju nekaznovano z oboroženo silo in poboji civilistov prilaščajo ozemlja in vire šibkejših sosed? Kakšna bo vloga EU in njenih glavnih članic v pogajalskem procesu, ki naj bi privedel do mirovnega sporazuma med Rusijo in Ukrajino? Bodo aktivne soodločevalke ali zgolj neme opazovalke?

Vojna sreča se obrača na rusko stran

Predvsem pa – kakšna varnostna zagotovila bi bile zahodne države na čelu z ZDA pripravljene dati pomanjšani, opustošeni in strahotno ponižani Ukrajini? Brez večjih težav si namreč lahko predstavljam, da bi brez trdnih varnostnih zagotovil ZDA in vodilnih držav Zahodne Evrope Ukrajini čez kako desetletje (ali celo prej) Rusi krenili v oboroženo osvajanje ostanka Ukrajine (razen zahodne Ukrajine, ki jo uradna Moskva že več let neformalno, po zakulisnih kvazidiplomatskih kanalih, ponuja Poljski, v manjši meri pa tudi Madžarski in Romuniji, o čemer sem za Reporter že nekajkrat pisal).

Kajti nosilci ruske imperialne mentalitete in politike se nikakor ne morejo pomiriti s tem, da Kijev in Odesa, torej mesti, ki sta v ruski zgodovini in kulturi imeli tako prominentni vlogi, nista (in ne bosta) v okviru obnovljene velike ruske države. »Kako bi se počutili Američani, če bi jim nekdo nesramno odrekal pravico do Virginije, Nove Anglije in Kalifornije?« je pred časom po televiziji javkal glavni Putinov medijski propagandist Vladimir Solovjov.

Tudi stanje na bojišču se močno nagiba na rusko stran: Rusi morajo osvojiti le še manjši mesti Pokrovsk in Kramatorsk in celoten Donbas bo pod njihovim nadzorom. Medtem ko ukrajinski strani obupno primanjkuje za boj zmožnih in voljnih vojakov, so ruske vrste okrepile dobro oborožene enote iz »bratske« Severne Koreje (12.000 vojakov), Rusi še naprej prejemajo zanje vitalno pomembno tehnološko in finančno pomoč iz LR Kitajske itd.

Tudi vrhunsko srečanje članic Bricsa prejšnji mesec v Kazanu je dokaz, da uradna Moskva v globalni politiki še zdaleč ni izolirana. Realno je pričakovati, da bo Trump kmalu po nastopu mandata 20. januarja 2025 bodisi občutno zmanjšal ameriško vojaško pomoč Ukrajini, bodisi pritisnil na Evropejce, naj poslej oni v celoti plačujejo za oborožitev in vojaško opremo, ki jo bodo Američani pošiljali Ukrajini.

Uradna Moskva se poleg tega nadeja, da bo Trumpova administracija z napovedanim ostrim pogojevanjem nadaljnje ameriške vojaške zaščite evropskih članic Nata (predvsem v smislu, da morajo nemudoma povečati svoje obrambne izdatke na minimalno dva, če je le mogoče pa kar na tri odstotke BDP) povzročila tudi razkol v Natu ter posledično znatno oslabila kohezivnost in s tem odvračalno sposobnost severnoatlantskega zavezništva.

Bržkone ima kar prav ugledni ameriški strateški analitik Ian Bremmer, ko pravi: »Nato je zasnovan na ideji skupne varnosti, na tem, da je to skupina podobno mislečih držav, ki so privržene istim načelom. Trump ne mara tega koncepta. Trdno namreč verjame, da je mogoče nekaj doseči zgolj z bilateralnimi odnosi s posameznimi državami. Glede na to, da so ZDA najmočnejša država, v bilateralnih odnosih praviloma dobijo vse ali vsaj večino tega, kar si želijo.«

Vlada RS

Morebitno slabljenje in marginalizacija Nata (nekateri Trumpovi svetovalci že razglašajo, da bo Nato po predvidenem umiku večine ameriških vojaških zmogljivosti in financ vstopil v »fazo hibernacije«) bi Rusiji na široko odprla vrata za velikopotezno uresničevanje njenih zdaj že odkritih in vse bolj drznih neoimperialnih pretenzij ne le v Ukrajini in na Kavkazu, temveč celo v Srednji Evropi, v pribaltskih državah in na Balkanu. Večinoma jih kani uresničevati z metodami in sredstvi t. i. hibridne vojne, v skrajnih primerih pa bržkone tudi z brutalno silo.

Realno gledano se ZDA pod Trumpovim vodstvom verjetno ne bodo povsem umaknile iz Nata, saj Rusom vendarle nočejo dati prostih rok na stari celini, je pa jasno, da bo Trumpova administracija odločno pospešila že trajajoči proces selitve ameriških vojaških enot in sodobne oborožitve (zlasti taktičnega jedrskega orožja, artilerijsko-raketnih sistemov Himars in Atacms in obrambnih orožij, kot so patrioti, stingerji in javelini, ter brezpilotnikov in vojaških letal) v Indopacifik (zoper Kitajsko) in deloma tudi v domovino (vojska naj bi, kot si je zamislil Trump, pred nezakonitimi migranti branila južno mejo ZDA). Verjetno pa je tudi, da bo novi predsednik ZDA od evropskih zaveznic zahteval, da same skrbijo za obrambo svojega ozemlja, ozemeljskih voda in zračnega prostora, po napovedih poznavalcev pa bodo morale financirati tudi vzdrževanje preostalih ameriških enot v Evropi (govori se o največ 35.000 vojakih).

V kratkem transatlantska trgovinska vojna?

Evropskim (predvsem nemškim) poslovnežem in politikom pa povzroča neprespane noči tudi Trumpova predvolilna obljuba, da bo uvedel od 10- do 20-odstotne carine na proizvode iz tako rekoč vseh trgovinskih partneric ZDA in kar 60-odstotno carinsko stopnjo na izdelke iz LR Kitajske, ki ji Trump in njegovi somišljeniki že dolga leta (upravičeno!) očitajo zunanjetrgovinski merkantilizem in valutno manipuliranje (umetno podcenjen tečaj kitajske valute juan).

Kot pojasnjujejo izvedenci washingtonskega Inštituta za ekonomsko politiko, bo občutno dvigovanje carin po vsej verjetnosti ena od ključnih komponent makroekonomskih politik nove Trumpove administracije, kajti le tako bo mogoče vsaj nekoliko kriti proračunski izpad, ki ga bo povzročilo nadaljnje drastično zniževanje davkov na premoženje in kapitalske prihodke (v bistvu podaljšanje in nadgradnja obsežnih davčnih rezov iz leta 2017).

To brez dvoma od Trumpa pričakujejo in zahtevajo njegovi superbogati podporniki na čelu z visokotehnološkima milijarderjema Elonom Muskom (ta bo tudi eden najpomembnejših članov administracije, pristojen za debirokratizacijo) in Petrom Thielom. Poleg tega Trumpovi sodelavci predvidevajo, da bo dvigovanje carinskih stopenj pozitivno vplivalo na obljubljen pritok delovnih mest iz držav v razvoju nazaj v Ameriko.

Thomas Fazi: »Evropa je danes politično, gospodarsko in vojaško v bolj vazalskem odnosu do ZDA kot kadarkoli prej po letu 1945. Politikantsko govorjenje o evropski strateški avtonomiji je brez stvarne osnove.«

Kritični poznavalci pa opozarjajo, da bo načrtovana uvedba visokih carin (zlasti na kitajske proizvode) udarila po žepu predvsem nižje sloje, kajti ti sedaj poceni izdelki se bodo občutno podražili, to pa bo nedvomno sprožilo tudi inflacijsko spiralo, kar bi lahko povzročilo celo socialne nemire. Nov val ameriškega protekcionizma bo nedvomno tudi pospešil dedolarizacijo svetovnega gospodarstva, česar si močno želijo v Pekingu in Moskvi.

Četudi so evropski poslovni in politični krogi precej prestrašeni zaradi možnosti uvedbe carin na proizvode iz članic EU, pa treznejši analitiki zagotavljajo, da je pretiran strah odveč, kajti ameriško gospodarstvo je preveč prepleteno z ekonomijami EU, zato ameriški velekapital Trumpu preprosto ne bo dopustil, da bi, da se tako izrazim, preveč lomastil po transatlantskih gospodarskih povezavah, ki so zelo koristne za obe strani. Relevantne številke so zgovorne: leta 2022 je trgovinska menjava med EU in ZDA znašala 1,3 bilijona dolarjev.

Ameriške neposredne tuje investicije (NTI) v gospodarstva Unije so predlani dosegle 2,7, NTI iz članic EU v ameriško ekonomijo pa 2,4 bilijona dolarjev. Od transatlantskega gospodarskega sodelovanja je na obeh bregovih Severnega Atlantika odvisnih okoli 12 milijonov delovnih mest. Trumpova administracija naj bi za EU uvedla le nižje carine,  in še to zgolj za določene industrijske panoge.

»Hočem, da nemška avtomobilska podjetja postanejo ameriška!«

Ne kaže pa dvomiti o tem, da bo Trumpova administracija poskušala z raznimi prijemi (davčne olajšave, poceni energija, napovedano radikalno zniževanje ekoloških in v manjši meri tudi socialnih standardov …) evropske industrialce prepričati, da proizvodne in morda celo razvojne oddelke preselijo v ZDA. To še posebej velja za nemške avtomobilske koncerne. Trump je tako na predvolilnih zborovanjih večkrat kričal: »Hočem, da nemška avtomobilska podjetja postanejo ameriška! Tu jih čakajo najnižji davki, najnižje cene energentov in najmanj regulacij. Če ne, bodo pa morali plačevati carine!«

V tem kontekstu je treba vedeti, da namerava Trumpova administracija, kot je bilo že večkrat razglašeno, izvajati energetsko politiko, ki bo temeljila na povečani ekstrakciji fosilnih goriv, ZDA pod Trumpom pa bodo ponovno izstopile iz pariškega sporazuma o klimatskih spremembah.

Če upoštevamo, da se ekonomije EU na čelu z največjo (nemško) že zdaj otepajo z izjemno visokimi stroški energentov (predvsem zaradi izpada ruske nafte in plina zaradi sankcij v zvezi z vojno v Ukrajini), nadalje z anemičnim kitajskim uvoznim povpraševanjem, precejšnjimi stroški t. i. zelenega prehoda, da o strukturnih problemih, ki že dolga leta pestijo evropska gospodarstva in družbe v celoti (starajoče se prebivalstvo, visoka javna zadolženost, prešibka povezanost gospodarstva in znanstvenoraziskovalne sfere …), sploh ne izgubljam preveč besed, potem je kot na dlani, da bi bili celo res omejeni protekcionistični ukrepi Trumpove administracije za Unijo izjemno boleči.

Profimedia

Nekatere izjave ljudi, ki so blizu novemu voditelju Amerike, tudi nakazujejo, da bo nova Trumpova administracija na EU prav tako pritiskala, naj čim bolj zmanjša politično, gospodarsko in tehnološko sodelovanje z LR Kitajsko.

Kaj naj torej ukrene Evropska unija, da bi se čim bolj pripravila na drugi predsedniški mandat človeka, ki o njej nikakor nima dobrega mnenja? Znani izvedenec za svetovno politiko in direktor Evropskega sveta za zunanje odnose Mark Leonard je 8. novembra voditeljem članic Unije položil na srce:

»Obdobje do 20. januarja 2025, ko bo Trumpova inavguracija, je treba izkoristiti za dogovor o skupnih interesih in o načinih za njihovo obrambo.« Z vsem dolžnim spoštovanjem do tega uglednega avtorja, vendar menim, da je njegov nasvet preveč idealističen, morda cel naiven. Očitno namreč ne upošteva, da sta dve največji in najvplivnejši članici Unije (Nemčija in Francija) trenutno v kar globoki politični (in socioekonomski) krizi; v Nemčiji je tako pred tremi tedni razpadla levosredinska vladna koalicija in za konec februarja 2025 so napovedane parlamentarne volitve. V Franciji pa sta v javnosti sila nepriljubljeni predsednik Emmanuel Macron in centristična vlada Michela Barnierja, naj se tako izrazim, pod stalnim intenzivnim ognjem tako skrajne desnice kot tudi skrajne levice.

Poleg tega ima Trump svoje somišljenike tudi med vodilnimi političnimi osebnostmi v EU. V mislih imam predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana, deloma pa tudi prvo ministrico Italije Giorgio Meloni in predsednika slovaške vlade Roberta Fica; ti ne le da so ideološko-politično blizu Trumpu, temveč tudi interese svojih držav postavljajo daleč na prvo mesto, skupni interesi Unije pa so jim, kot trdijo njihovi domači in tuji kritiki, večinoma zadnja skrb …

Absolutna oblast

Trump bo v drugem mandatu brez dvoma radikalnejši in bolj brezkompromisen kot v svojem prvem mandatu (2017–2021), ko se je moral še prilagajati in sklepati kompromise s staro elito Republikanske stranke (zato je moral poleti 2017 iz Bele hiše odsloviti svojega glavnega stratega Steva Bannona). Trump sedaj absolutno obvladuje stranko, predvsem pa je na čelu več desetmilijonskega gibanja MAGA, katerega trdo jedro tvorijo tudi na poulično nasilje pripravljeni skrajni desničarji iz vrst belskih rasistov, t. i. krščanskih nacionalistov in proticepilcev.

Kot ugotavljajo sociološke raziskave, so to predvsem mladi moški (18–35 let), belci, manj izobraženi, ki so posledično tako rekoč obsojeni na slabo plačana, neugledna in prekarna delovna mesta, hudo frustrirani pa so predvsem zaradi gospodarske in politične emancipacije žensk v zadnjih desetletjih. Dobršen del jih že vrsto let pripada internetni subkulturi incels (neprostovoljni celibaterji). Njihovi ideologi in politični predstavniki (Lance Wallnau, Nick Fuentes, Mike Johnson …) bolj ali manj odkrito zahtevajo obnovo t. i. tradicionalnih družbenih hierarhij, se pravi: moški so večvredni od žensk, belci od nebelcev, kristjani od nekristjanov itd.

O tem, da namerava biti Trump v svojem drugem mandatu znatno ostrejši kot v prvem, priča tudi njegov izbor prvih kandidatov za vodilna mesta v administraciji; ti so vse prej kot strokovnjaki za dodeljene jim resorje, so pa zato prav fanatično lojalni Trumpu.

Poskus uničenja EU

Zelo zanimivo in povedno, četudi po mojem mnenju nekoliko preveč črnogledo je tudi razmišljanje grškega ekonomista in nekdanjega finančnega ministra Janisa Varufakisa. Ta je mnenja, da bodo Trump in njegovi sodelavci na vse mogoče načine poskušali uničiti Evropsko unijo (z uvedbo carin, pritiski v okviru Nata, s podporo evroskeptičnim nacionalistom v raznih članicah, ki se zavzemajo za izstop njihovih držav iz EU …). Varufakis napoveduje, da bo Trump EU privedel do usodnega razpotja – ali razpad ali pa preoblikovanje v pravo federacijo, pri čemer bodo nekatere zdajšnje članice verjetno odpadle.

Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.