Navzlic temu, da je Slovenija že tri desetletja in pol (ponovno) demokracija, skoraj toliko časa pa je tudi neodvisna in mednarodno priznana država, v slovenski politiki in javnosti nasploh še vedno stalno straši prikazen jugoslovanstva in z njo tesno povezan, prepleten kult jugoslovanskega komunističnega samodržca Josipa Broza Tita (1892–1980).

Ob tem se analitiku družbenih pojavov in procesov na Slovenskem postavlja več vprašanj: Simptom česa sta ta dva pojava? Komu je v interesu njuno perpetuiranje in – kot se zdi – celo občasno intenziviranje? S čim ju nadomestiti, seveda s ciljem utrjevanja slovenske nacionalne identitete in samozavesti?

Z ostanki jugoslovanstva v Sloveniji se tokrat ne bom ukvarjal, saj sem o tem že večkrat pisal (tudi za Reporter), ampak se bom osredotočil na še vedno občutno prisotne ostanke titoizma (jugoslovanska verzija komunizma/realsocializma) in njegove posledice.

Kot je znano, so se bolj ali manj čustveno obarvane javne razprave o tem idejno-političnem pojavu pri nas vnovič razvnele decembra lani potem, ko je Velenjčan Miroslav Pačnik ponoči z žago odrezal glavo bronastemu kipu Tita, ki stoji na glavnem trgu v Velenju.

Naj takoj pojasnim, da takšnega, naj se tako izrazim, divjega in samovoljnega obglavljenja kipa nekdanjega jugokomunističnega diktatorja ne odobravam, četudi razumem razloge, ki so omenjenega gospoda navedli k temu dejanju.

Kam pa bi prišli, če bi tako rekoč vsak/a državljan/državljanka naše države obglavljal/a ali celo povsem uničeval/a zgodovinske spomenike, ki mu/ji iz takšnega ali drugačnega razloga niso po volji?

Odgovor leži na dlani – v popolno anarhijo. Bistveno bolj korektno bi bilo, če bi bili Pačnik in njegovi somišljeniki, denimo, organizirali tiskovne konference in javne tribune, na katerih bi someščanom in širši slovenski javnosti predstavili številne in tehtne argumente, zakaj je nedopustno, da trge številnih krajev v demokratični in neodvisni Sloveniji še vedno kazijo tipi t. i. brionskega komunističnega monarha, zakaj so po njem (in njegovih najožjih sodelavcih) še danes poimenovane ulice, trgi in javni objekti ipd.

Teorija zarote o Stalinovem nameščencu

Nekdanji jugoslovanski diktator Josip Broz Tito je bil izrazito kompleksna in mnogoplastna osebnost in njegova biografija je po več kot štirih desetletjih in pol po njegovi smrti še vedno polna neznank in vprašajev.

V tem članku bom ignoriral razne alternativne in celo konspirativne teorije o tem, kdo je bil dejansko diktatorski voditelj SFRJ Josip Broz (na primer: da je bil poljski Žid, ki ga je sovjetski diktator Josip V. Džugašvili - Stalin poslal v Jugoslavijo, dejanski Broz pa je bil likvidiran v množičnih čistkah v 30. letih prejšnjega stoletja), in se držal njegovega uradnega življenjepisa.

Po njem je bil Broz sin hrvaškega kmeta in kovača Franja in njegove slovenske žene Marije (rojene Javoršek), na ta svet pa je privekal v kraju Kumrovec na slovensko-hrvaški meji, enkrat maja 1892. Josip je bil sedmi od petnajstih otrok, družina pa je živela v sila skromnih materialnih razmerah, kar je bila deloma posledica očetovega kroničnega alkoholizma.

Kam pa bi prišli, če bi tako rekoč vsak/a državljan/državljanka naše države obglavljal/a ali celo povsem uničeval/a zgodovinske spomenike, ki mu/ji iz takšnega ali drugačnega razloga niso po volji?

Glede na hudo revščino doma je del otroštva preživel pri gmotno nekoliko bolje situiranih starih starših na slovenski strani mejne reke Sotle. Izučil se je za kovinostrugarja. Potem ko so ga med prvo svetovno vojno kot pripadnika vojske Avstro-Ogrske Rusi hudo ranili in ujeli, so ga poslali v delovno taborišče na Uralu.

Kot obrobni udeleženec je sodeloval pri nekaterih dogajanjih ruske boljševiške revolucije leta 1917 in poznejše državljanske vojne. Po vrnitvi v novonastalo jugoslovansko državo na začetku leta 1919 se je Broz pridružil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). S strani Komunistične internacionale (Kominterna) je bil leta 1939 postavljen za generalnega sekretarja KPJ.

Broz – ovaduh v službi stalinske NKVD

Znano je, da je Broz med letoma 1935 in 1940 večino časa preživel v Moskvi, kjer je kot član politbiroja CK KPJ delal v administraciji Kominterne.

Po zaslugi slovenskega zgodovinarja in psihoanalitika Silvina Eiletza, ki je v prvem desetletju tega stoletja temeljito prečesal arhive Ruskega državnega arhiva za socialno in politično zgodovino in potem izdal tudi zelo odmevno knjigo Titova skrivnostna leta v Moskvi (1935–1940), vemo, da sta v tistem obdobju prišli do polnega izraza vsa psihopatologija in ljudomrznost bodočega brionskega komunističnega monarha.

Eiletz je namreč na podlagi arhivskega materiala neizpodbitno ugotovil, da je Broz skrajno težavno obdobje stalinskih čistk, obdobja množičnega arbitrarnega nasilja in vsesplošne družbene paranoje, preživel tako, da je za sovjetsko politično policijo NKVD pisal ocene o osebnostnih lastnostih in ideološko-politični pravovernosti raznih jugoslovanskih (in drugih) komunističnih funkcionarjev in aktivistov.

bobo

Povedano po domače – bil je navaden, pritlehen in sadističen denunciant. Kajti na podlagi teh Brozovih ocen, je dokazal Eiletz, je na desetine ljudi končalo bodisi pred strelskimi vodi Stalinovih rabljev bodisi v enem od številnih »delovno-prevzgojnih« taborišč v Sibiriji ali v arktičnih prostranstvih evropskega dela Rusije, kjer so ljudje množično umirali od težaškega dela, hudega mraza in nasilja paznikov.

Naj navedem nekaj imen žrtev Brozovega nizkotnega ovaduštva: Ivan Marić, Antun Mavrak, Jovan Mališić, Filip Filipović, Grgur Vujović in številni drugi …

Pozneje, ko je bil nesporen vladar vsega prostora od Triglava do Gevgelije, so bile pri Brozu redno izražene številne psihopatske značilnosti, o čemer je poglobljeno pisal pokojni psihiater dr. Janez Rugelj, predvsem v knjigi Dramatična pot.

Rugelj je trdil: »Osnovne patološke značilnosti Titove osebnosti izhajajo iz njegovega bolestnega častihlepja. Čeprav je imel nizko izobrazbo, je bolestno težil postati vrhunski voditelj … Njegova ‘zbrana dela0 so po obsegu večja od zbranih del Balzaca ali Dostojevskega, čeprav v resnici sam ni napisal nič drugega kot nekaj vsebinsko ne ravno bogatih časopisnih člankov.«

Rugelj je trdil, da je Broz večino življenja trpel za poudarjeno megalomanijo, debelostjo (posledica požrešnosti), odvisnostjo od nikotina in spolnosti, v drugi polovici življenja pa je bil močno odvisen tudi od alkohola.

Rugelj je trdil, da je Broz večino življenja trpel za poudarjeno megalomanijo, debelostjo (posledica požrešnosti), odvisnostjo od nikotina in spolnosti, v drugi polovici življenja pa je bil močno odvisen tudi od alkohola (njegovo osebje je, kot so povedale številne priče, imelo vedno pri roki steklenice viskija in konjaka, da so mu na hitro postregli, ko je v odmorih med sestanki in sprejemi »šel na potrebo«).

No, v zadnjih letih se v medijih pojavlja tudi čedalje več pričevanj o Brozovih pedofilskih nagnjenjih …

Kriv za nepravično razmejitev Slovenije in Hrvaške v Istri

Za domoljubne Slovence je titoistični kult še toliko bolj nerazumljiv in sramoten, kajti kljub temu, da je bil Broz po materi Slovenec (po očetu pa, kot rečeno, kajkavski »Hrvat«, tudi izrekal se je za Hrvata), do Slovenije in Slovencev očitno ni kazal nobene naklonjenosti.

Četudi naj bi bil znal tekoče govoriti slovensko, je med svojimi bivanji v Sloveniji – vsaj javno – govoril samo srbsko (takrat se je temu jeziku uradno reklo srbohrvaški, četudi je (bil) to dejansko v prvi vrsti srbski jezik; tudi o tej tematiki sem za Reporter že večkrat podrobno pisal).

A to niti ni najbolj pomembno. Ključno je, da je Broz pri razmejevanju med Slovenijo in Hrvaško v Istri po letu 1945 in še posebej po letu 1954, ko je bilo s t. i. londonskim memorandumom med Italijo in Jugoslavijo razdeljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), določil, da mora južni del cone B STO, ki ga je dobila Jugoslavija, pripasti Hrvaški.

In to kljub dejstvu, da so se tako rekoč vsi izvedenci za etnolingvistična vprašanja glede te regije strinjali v ugotovitvi, da so še leta 1945 severno od črte Umag-Klana strnjeno živeli Slovenci (in Italijani), južno od te črte do reke Mirne pa so živeli tako Slovenci kot tudi Hrvati in seveda Italijani.

Predvsem pa je v tem kontekstu treba poudariti (in nikoli pozabiti!), da je pri razmejevanju med Italijo in Jugoslavijo skoraj 150 tisoč naših rojakov moralo ostati pod Italijo, da so v skladu z načelom etničnega ravnotežja pri razmejevanju Hrvati, seveda kot konstitutivni del Jugoslavije, dobili večji del Istre, Reko in dalmatinska območja, ki so bila prej v sestavi Italije.

Profimedia

Da so Hrvati na račun Slovencev in kljub težki hipoteki genocidne marionetne NDH (kot je znano, so se nad množičnimi grozljivimi zločini ustašev zlasti nad Srbi – pa tudi Židi in Romi – zgražali celo pripadniki nacističnega SS-a, ki so bili večinoma sami okoreli zločinci) smeli zaokrožiti svoje nacionalno ozemlje, je brez dvoma krivda (ali zasluga, pač odvisno od zornega kota) predvsem brionskega avtokrata.

Pa kajpada tedanjih hlapčevskih slovenskih komunistov na čelu z Edvardom Kardeljem (»Kaj za vraga nam bodo tiste skale v Savudriji?«), ki so se vsaj do začetka 60. let v vsem uklanjali Brozu …

Naj na tem mestu navedem še nekaj izven strokovne javnosti manj znanih oziroma povsem neznanih dejstev, ki jasno kažejo, da bi morala pravična meja med Slovenijo in Hrvaško v Istri potekati precej bolj južno kot sedanja de facto mejna črta: nemške vojaške enote na tem območju so se maja 1945 predale partizanskemu mornariškemu odredu Koper, katerega operativna cona je segala do reke Mirne.

Nadalje: v uradni publikaciji jugoslovanskega ministrstva za pomorstvo iz leta 1974 je bilo zapisano, da svetilnik v Savudriji pripada Slovenskemu primorju. Tudi južna meja tržaško-koprske škofije je vse do oktobra 1977 potekala po sredini savudrijskega polotoka.

Če upoštevamo vsa znana dejstva v zvezi s slovensko-hrvaškim razmejevanjem na največjem jadranskem polotoku, potem lahko rečemo samo eno – zgodovina titoizma na Slovenskem je tudi zgodovina kontinuirane veleizdaje vitalnih interesov slovenskega naroda.

Arhiv

Krotilec velikosrbskega hegemonizma

Resnici na ljubo je treba Brozu priznati tudi nekatere dosežke; z uveljavitvijo federalnega koncepta ureditve komunistične SFRJ mu je uspelo za več desetletij ukrotiti velikosrbski hegemonizem, v pogojih globalne bipolarnosti (rivalstvo med kapitalističnim Zahodom in realsocialističnim Vzhodom) je nadvse vešče balansiral med obema blokoma, zavoženi in z ekonomsko logiko ter predvsem conditio humana povsem skregani kardeljanski eksperiment s t. i. samoupravnim socializmom pa so pri življenju ohranjali prav ugodni zahodni (predvsem ameriški) krediti in zajetna razvojna pomoč.

Preko t. i. gibanja neuvrščenih, ki je povezovalo predvsem dekolonizirane države t. i. tretjega sveta, pa se je Broz, vsaj do določene mere in za nekaj časa, profiliral celo kot voditelj svetovnega formata in vpliva, kar je bil brez dvoma balzam za njegovo patološko narcisoidnost.

Seveda ti (sorazmerni) dosežki nikakor ne morejo odtehtati dejstva, da je bil brionski monarh glavni tvorec in voditelj komunistične SFRJ, v kateri so se trajno in sistematično kršile človekove pravice velike večine njenega prebivalstva, zlasti tistih družbenih skupin, ki so bile označene za »notranje sovražnike«.

O pogubnih gospodarskih in političnih posledicah titoizma na Slovenskem je bilo, da tako rečem, prelitega že celo morje črnila, zato se temu v tem članku ne bom posvečal.

Raje bi nekoliko osvetlil njegove negativne posledice, ki so manj vidne, težje merljive, a zato morda še bolj pogubne – na področju sociokulturnih vrednot in narodnega značaja. O tem sta precej pisala že omenjeni pokojni dr. Rugelj ter pravnik, publicist in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič, deloma pa se je tej tematiki posvečal tudi teolog dr. Anton Stres.

Arhiv

Že konec 90. let prejšnjega stoletja je dr. Zupančič tako naravnost preroško zapisal: »Uničujoča dediščina titoizma in udbovstva a la Bizanc – ‘byzantine’ pomeni v angleščini ‘devious’, torej perverzno nepošten – v kombinaciji z nezasluženim porabništvom in rezidualnim materinskim kompleksom v slovenski kolektivni psihi, to je morda zdaj najhujši davek, ki ga bomo Slovenci plačevali še generacije.«

Titoizem je pohabil slovenski nacionalni značaj

Razne raziskave in opažanja posameznikov kažejo, da smo zaradi marksističnega preziranja tradicionalne morale zabredli v permisivnost, ki korozivno vpliva zlasti na vzgojo in izobraževanje, implikacije tega vpliva pa so katastrofalne za celotno družbo.

Predvsem zaradi skoraj pol stoletja trajajočega titoizma je večina ljudstva še danes pasivna in lahko vodljiva, v družbi, zlasti v politiki, pa se posledično uveljavljajo psihopatske mediokritete.

Kot je ugotovil in dokazal dr. Rugelj, pa je glavna in najusodnejša posledica komunističnega sistema patološki sociopsihološki pojav, ki ga je poimenoval »zabušantstvo širokih ljudskih množic«.

Jasno je namreč, da se je komunistični sistem v Jugoslaviji (in drugod v Srednji in Vzhodni Evropi) toliko časa obdržal predvsem zaradi nenapisanega družbenega dogovora med komunistično oblastno oligarhijo na eni ter proletarsko-malomeščanskimi množicami na drugi strani; slednje so komunistični kvazieliti priznale pravico do oblasti, v zameno pa so de facto dobile t. i. socialno varnost, ki vključuje tudi to, kar je dr. Rugelj poimenoval »dejanska pravica do nedela« (ustvarjanje in financiranje številnih, ekonomsko neupravičenih delovnih mest, stalni takšni in drugačni neproduktivni sestanki, ki so potekali med delovnim časom, obsežen sloj formalno zaposlenih privilegirancev, ki si je s članstvom v komunistični partiji in v njej podrejenih organizacijah dejansko zagotovil pravico do nedela oziroma slabega dela, a so kljub temu prejemali bolj ali manj visoke plače itd.).

Če upoštevamo vsa znana dejstva v zvezi s slovensko-hrvaškim razmejevanjem na največjem jadranskem polotoku, potem lahko rečemo samo eno – zgodovina titoizma na Slovenskem je tudi zgodovina kontinuirane veleizdaje vitalnih interesov slovenskega naroda.

Hkrati pa je bil komunistični sistem večinoma neizprosen sovražnik vseh resnično produktivnih ljudi (v prvi vrsti kmetijskih in obrtniških podjetnikov, pa tudi neodvisnih in ustvarjalnih intelektualcev). T. i. zabušavanje pa je in bo, tako dr. Rugelj, za nas kot družbo še dolgo časa usodno.

Kajti človek se lahko uresniči, si osmisli svoje bivanje zgolj z ustvarjalnim delom. Če nima želje in motivacije za delo, potem živi, bolje rečeno životari, kot družbeni parazit. Družbeno parazitstvo je značilno tudi za ljudi, ki svoje delo opravljajo z odporom in malomarno ter se stalno izogibajo delovnim obveznostim.

Takšni ljudje ne morejo postati polnovredni ljudje, zato morajo, kot je na osnovi terapevtskega dela s tisočimi tovrstnimi »faliranci« dognal dr. Rugelj, s ciljem ublažitve svoje duševne stiske zbežati v eno ali celo več odvisnosti, dokaj pogosto pa se pri takšnih posameznikih/posameznicah razvijejo tudi prave duševne bolezni.

Osladno govoričenje o človekovih pravicah

Politično taki osebki skoraj vedno podpirajo tiste stranke, ki se zavzemajo za čim večjo redistribucijo družbenega dohodka in uravnilovko na vseh področjih. Predstavniki takih strank nenehno osladno govoričijo o človekovih pravicah (njihov nabor človekovih pravic je zelo obsežen in čedalje bolj bizaren), enakosti in solidarnosti, kot grob pa molčijo o dolžnostih, ustvarjalnem delu in meritokraciji …

V tem kontekstu naj dodam, da se je titoizem na Slovenskem tako močno zakoreninil tudi zato, ker je že prej obstajala skozi stoletja vzpostavljena tradicija precejšnje socioekonomske egalitarnosti in političnega podložništva tujim centrom moči in vpliva.

To je, grobo rečeno, sociopsihološki humus, iz katerega se v znatni meri regenerira, občasno pa celo intenzivno manifestira, sodobni titoistični kult na Slovenskem in njemu sorodni pojavi (jugonostalgija, nekritično podpiranje t. i. multikulturnosti in neomejenih ilegalnih migracij, ki vodijo v islamizacijo/afrikanizacijo Evrope, torej v nedvoumno civilizacijsko regresijo ipd.).

bobo

Na strankarsko-politični ravni ga negujejo in z njim manipulirajo voditelji t. i. tranzicijske levice (javni in še bolj zakulisni), ki jim neodvisna slovenska država itak ni bila nikoli »intimna opcija«.

Tudi sicer je za današnje titoiste in jugonostalgike pri nas (ti demografski množici se, kot že rečeno, skoraj povsem prekrivata) v veliki večini značilen negativen in zaničljiv odnos do slovenske države, češ da je majhna, neugledna, nepomembna, etnocentrična, »hlapčevska marioneta Zahoda« itn.

Bodo novi politiki prekinili s titoizmom?

Ključni vzrok sedanjih slovenskih problemov na čelu z vse bolj očitnim razvojnim zaostajanjem za najbolj naprednimi tranzicijskimi državami (Poljska, Češka, Slovaška in Estonija, vse bolj tudi Litva in celo Hrvaška) pa je v tem, da je tranzicijska levica predvsem zaradi hudih strateških napak, ki jih je že v prvi polovici 90. let naredila t. i. pomladna stran (denacionalizacija, ki je bila vendarle preveč širokogrudna do upravičencev, tako rekoč brezpogojno opravičevanje medvojnega ravnanja belogardistov/domobrancev, katerih politično in versko vodstvo se je nespametno odzvalo na začetek komunistične revolucije pri nas in se posledično v osrednjem svetovnem geopolitičnem spopadu 20. stoletja, objektivno gledano, postavilo na napačno stran, implicitno vztrajanje pri evidentno zastarelem nacionalno-romantičnem konceptu slovenstva …), v Sloveniji na oblasti večino časa od prvih demokratičnih volitev leta 1990 dalje.

Predvsem zaradi skoraj pol stoletja trajajočega titoizma je večina ljudstva še danes pasivna in lahko vodljiva, v družbi, zlasti v politiki, pa se posledično uveljavljajo psihopatske mediokritete.

Zato (še) ni v zadostni meri prišlo do diskontinuitete z bivšo državo (SFRJ) in zlasti zavoženim političnoekonomskim sistemom (titoizmom).

Opogumljajoče pa je, da vendarle prihaja pomlad, v vseh pomenih te besede. Z upanjem in pogumom nas lahko navdaja predvsem dejstvo, da se na političnem prizorišču čedalje bolj uveljavljajo vizionarski politiki mlajše generacije.

Ti so večinoma domoljubi in želijo preseči za nas Slovence tako samouničevalno bipolarno ideološko-politično strukturo, ki so nam jo skozi našo mučeniško zgodovino vsilili tuji centri moči in vpliva, da bi nam lažje vladali. Vremena Kranjcem (Slovencem) se bodo končno zjasnila!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter

*Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.