Znaten del Trumpovih privržencev odklanja tudi etični liberalizem in posveten način življenja in vztraja, da morajo ZDA »ponovno postati krščanska nacija«. Spet drugi pa so trdni v svojem prepričanju, da je Amerika v načelu belska nacija anglosaškega/evropskega izvora, zato se mora, če hoče preživeti in uspevati, vrniti k svojim rasnim in kulturnim koreninam.

Če nekoliko bolj natančno pregledamo statistične podatke in poročila o strukturi Trumpovih volivcev, ugotovimo, da sta se zastopanost in vpliv nekaterih tradicionalno močnih ideološko-političnih skupin (na primer: fiskalnih konservativcev ali zagovornikov asertivne zunanje in obrambne politike) znotraj republikanskega tabora v zadnjem desetletju in pol izrazito zmanjšala, tako rekoč preko vseh meja pa je narasel vpliv dveh precej številnih, četudi heterogenih in organizacijsko polimorfnih skupin – krščanskih nacionalistov in belih rasistov/supremacistov (ti se pogosto identificirajo tudi kot »ameriški domoljubi«, nadalje kot »domoljubni Američani evropskega porekla« ipd.) Po mojem mnenju to ni presenetljivo, kajti za ti skupini sta značilni koherentni in fanatični ideologiji ter prisotnost več karizmatičnih voditeljev, ki jim privrženci (bolj ali manj) slepo sledijo.

Četudi se krščanski nacionalisti in belski rasisti v marsičem ne strinjajo in dokaj pogosto predvsem po družbenih medijih obračunavajo med sabo, pa jih druži temeljni interes – ponovna vzpostavitev tradicionalnih, torej de facto diskriminatornih družbenih hierarhij; torej so moški po njihovem prepričanju večvredni in jim zato pripada več pravic kot ženskam, isto velja za kristjane (v primerjavi z nekristjani), za belce (glede na pripadnike drugih ras), za heteroseksualce (v primerjavi z LGBTQ-posamezniki/posameznicami) itd.

V jedru gre pri teh ljudeh/skupinah za zavračanje modernega, razsvetljenskega pojmovanja človeka in družbe, se pravi avtonomije posameznika/posameznice, pravice do lastnega načina življenja, bazične enakopravnosti ljudi ne glede na razne osebne značilnosti itd.

Izjemno vplivni Rousas Rushdoony

Ob tem je treba dodati, da se na ravni posameznih volivcev/volivk republikanske stranke ideologiji krščanskega nacionalizma in belskega rasizma pogosto povezujeta in prepletata, tako da nekateri družboslovci govorijo o t. i. belem krščanskem nacionalizmu, vendar menim, da je ta sintagma notranje preveč kontradiktorna; krščanski nacionalizem je namreč, vsaj teoretično, vendarle inkluziven tudi do nebelcev, česar pa za belski rasizem nikakor ni mogoče reči.

Kar se tiče krščanskega nacionalizma, je prav, da takoj poudarim, da je to v ZDA v bistvu zadnja verzija stare versko-politične ideologije, ki je tesno, tako rekoč neločljivo prepletena s protestantskim fundamentalizmom konca 19. in začetka 20. stoletja. Idejni temelj ameriškega krščanskega nacionalizma je formiral v Evropi (in nasploh v tujini) manj znani, a izredno vplivni neokalvinistični teolog, zgodovinar in pridigar Rousas J. Rushdoony, avtor t. i. krščanskega rekonstrukcionizma (obnove). Leta 2001 umrli Rushdoony (bil je sicer armenskega porekla) je dokazoval, da je treba celotno družbo urediti (obnoviti) v skladu z načeli, ki so zapisani v Stari zavezi Biblije, še posebej v tretji in (deloma) peti Mojzesovi knjigi.

Kaj to konkretno pomeni? To pomeni vzpostavitev krščanske teokracije, v kateri bodo razna dejanja, ki jih Biblija definira kot hudo grešna (čaščenje t. i. malikov, homoseksualnost, prešuštvo, čarovništvo in bogokletje), kaznovana s smrtjo. Kazen mora biti izpeljana javno (običajno kamenjanje ali bičanje do smrti).

Rushdoony, ki je napisal ključno doktrinarno delo krščanskega rekonstrukcionizma Ustanove biblijskega prava (izdana leta 1973), je bil fanatičen sovražnik demokracije (»Pravo biblijsko krščanstvo je povsem in radikalno protidemokratično. Privrženo je duhovni aristokraciji.«), odločno je nasprotoval družbeni emancipaciji žensk, sindikalnemu gibanju ter javnemu šolstvu in zdravstvu. Z veliko grozo pa ga je navdajalo zlasti gibanje za enakopravnost istospolno usmerjenih ljudi (»Sodomija je najhujše moralno zlo in smrtni strup sleherne družbe.«).

Profimedia

Kot prepričan kalvinist se je zavzemal za preoblikovanje ZDA iz sekularne demokracije v krščansko republiko, ki bi jo morali, tako Rushdoony, vodili bogati, bogaboječi in preudarni možje. Zakaj bogati? Zato, ker izvorni kalvinizem uči, da je bogastvo neke osebe zanesljiv znak, da je ta človek po volji bogu oziroma, da je bil od boga vnaprej izbran (predestiniran) za zveličanje …

Z Rushdoonyjevim krščanskim rekonstrukcionizmom so se pred dvema, tremi desetletji navdihovali teoretiki t. i. teologije gospostva (dominion), v zadnjih letih pa se je iz njega izcimila t. i. nova apostolska reformacija, ki je, naj se tako izrazim, teološka dimenzija krščanskega nacionalizma. Najvplivnejši voditelji nove apostolske reformacije (v mislih imam zlasti Douglasa Wilsona in Lancea Wallnauja) so se razglasili za »preroke« in svojim lahkovernim sledilcem razlagajo, da jim Kristus »v sanjah daje uvide in navodila za delovanje«.

Zlasti 71-letni Wilson je v mestecu Moscow (zvezna država Idaho) že pred tremi desetletji ustanovil lokalno fundamentalistično cerkev, šolo in založbo, tja pa so se preselili tudi njegovi verniki z družinami in tako vzpostavili »popolno krščansko skupnost«, ki naj bi delovala po »biblijskih načelih in praksah«. Ta model poskušajo izvoziti tudi v druge dele Amerike, kar pa marsikje povzroča nesoglasja in celo fizične nasilje, saj so številni ljudje vse prej kot navdušeni nad njihovim vsiljevanjem, recimo temu srednjeveške morale in načina življenja.

Wilson je že leta 1999 v knjigi z naslovom Zvestoba: Kako biti moški ene same ženske zapisal, da je »dinamika dominantnega moškega in podredljive ženske erotična nujnost«. Velja tudi za apologeta sužnjelastništva na ameriškem Jugu pred državljansko vojno. Silno razburjenje v javnosti pa je sprožil zlasti njegov predlog izpred nekaj let, da bi ženskam odvzeli volilno pravico (izjeme bi bile le matere samohranilke), družinski očetje pa bi imeli toliko glasov na volitvah, kolikor je številčna njihova družina. Ta zadeva je vse prej kot nedolžna predvsem zato, ker je Wilson duhovni učitelj in vzornik cele plejade teologov in pastorjev nove apostolske reformacije, ki so kolektivno znani po vzdevku »božji bratje« (Joel Webbon, Josh Abbotoy, Andrew Isker, William Wolfe, Brian Sauve …).

Kot je ugotovila ameriška publicistka in poznavalka religiozne desnice Kiera Butler, je novoizvoljeni podpredsednik ZDA James D. Vance v rednih stikih s t. i. božjimi brati in baje soglaša z raznimi njihovimi pogledi in predlogi. Tudi kandidat za obrambnega ministra Pete Hesgeth je član cerkve, ki za svojega duhovnega učitelja priznava »preroka« iz Idaha.

»Biblijsko krščanstvo« kot de facto državna religija ZDA?

»Problematično in skrb vzbujajoče je, da bodo nosilci teh nazadnjaških in diskriminatornih idej z 20. januarjem 2025 s podpredsednika Vanceom dobili tako rekoč vsakodneveni dostop do samega predsednika Trumpa. Tega vidijo kot novodobnega cesarja Konstantina, torej kot oblastnika, ki sam (še) ni vernik, bo pa storil vse, kar je potrebno, da bi ZDA spet postale krščanska nacija,« pravi Butlerjeva. Napoveduje, da se bodo krščanski nacionalisti v drugem Trumpovem mandatu osredotočili na pet prioritetnih projektov/področij; prvi bo postopna erozija 1. amandmaja k ustavi ZDA (ločitev med državo in verskimi skupnostmi), in sicer s ciljem, da t. i. biblijsko krščanstvo postopoma postane de facto uradna religija Amerike.

Drugi njihov projekt je ponoven množičen vdor religije v šolstvo; to pomeni vnovično uvedbo molitve v javnih šolah, izločanje vsebin, ki niso v skladu z »biblijskim krščanstvom« iz učnih kurikulumov in zlasti masovno preusmerjanje državnega denarja v zasebne verske šole. Tretji njihov projekt v prihodnjih štirih letih, je prepričana Butlerjeva, bo postopno zmanjševanje pravic LGBTQ-posameznikov/posameznic; to bodo poskušali doseči s sprejetjem zakonov za zaščito »verske svobode« in »naravne družine«.

Profimedia

Njihov četrti projekt je nadaljnja in občutna krepitev ameriške vojaške, politične in finančne pomoči Izraelu; tako kot drugi protestantski fundamentalisti tudi krščanski nacionalisti namreč verjamejo, da se bo Kristus vrnil na Zemljo šele, ko se bo večina Judov spet zbrala v »obljubljeni deželi«. Poleg tega se takšna odločna proizraelska usmerjenost lepo sklada z njihovo globoko islamofobijo. Njihov peti projekt po njenem predvidevanju pa bo sistematično izbiranje krščansko nacionalistično usmerjenih pravnikov za sodniške funkcije na vseh ravneh pravosodne oblasti, kajpada s ciljem, da bodo s svojimi razsodbami in pravnimi mnenji postopoma razveljavili oziroma vsaj občutno razvodenili tiste člene ustave in federalne zakone, ki določajo in varujejo sekularno naravo države in njenih ustanov.

Kot meni Butlerjeva, bodo krščanski nacionalisti (seveda v koordinaciji s svojimi zavezniki v Beli hiši, v kongresu in na vrhovnem sodišču) poskušali zelo agresivno in vztrajno uresničiti navedene prioritetne cilje, vendar bodo po njenih besedah naleteli na zagrizen odpor demokratske opozicije in še posebej svobodomiselne civilne družbe.

Kar se tiče druge množične in vplivne skupine znotraj neformalne Trumpove koalicije, torej belskih rasistov, je nujno najprej pojasniti, da se sedanji belski rasisti v ZDA tako po ideologiji kot tudi po metodah javnega delovanja precej, upal bi si celo reči, bistveno razlikujejo od svojih idejnih predhodnikov, kot so bili pripadniki rasističnega gibanja KKK pred 2. svetovno vojno ali neonacistični obritoglavci (skinheads) v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Le redko namreč organizirajo množična zborovanja, za zdaj pa kaže, da so minili tudi časi javnih linčev pripadnikov s strani belskih rasistov osovraženih družbenih skupin.

Sodobni belski rasisti delujejo in komunicirajo predvsem po internetu in družbenih medijih, njihovi idejni voditelji so v večini visoko izobraženi (nekateri se lahko pohvalijo celo z magisteriji in doktorati), še najraje pa se identificirajo z oznako »alternativna desnica« (altright). Zavedajo se namreč, da so izrazi »rasizem« oziroma »rasisti« ter »fašizem« oziroma »fašisti« ipd. zgodovinsko izjemno negativno konotirani (diskreditirani). Številni med njimi se javnosti predstavljajo tudi preprosto kot »domoljubi« ali »domoljubni Američani evropskega porekla«.

Zafrustrirani neprostovoljni celibaterji altright

Sam izraz alternativna desnica sta leta 2008 skovala paleokonservativni filozof Paul Gottfried in njegov učenec Richard Spencer, ki je bil takrat urednik skrajno desničarske internetne revije Takimag. S tem poimenovanjem sta se, kot je kasneje pojasnil Spencer, predvsem želela distancirati od klasične, zmerne republikanske desnice, ki naj bi bila pozabila vrednote resničnega domoljubja, moškosti in predvsem na kolektivne interese Američanov evropskega porekla.

Profimedia

V zadnjem desetletju je glavni medij ameriške altright postala internetna revija Countercurrents, ki jo ureja razvpiti belski rasist/supremacist in samozvani borec za pravice »Evropejcev v Severni Ameriki« Greg Johnson. Avtorji člankov večinoma pišejo pod psevdonimi, posvečajo pa se predvsem temam, ki so tradicionalno pri srcu rasistično usmerjeni skrajni desnici (duhovna in kulturna dediščina indoevropskih ljudstev, odnosi med rasami, vloga Judov v zahodnih družbah, množične migracije, kriza sodobne moškosti, multikulturnost, feminizem …).

Tradicionalna ameriška desnica je bila svetovnonazorsko nesporno krščansko usmerjena (in liberalna na področju ekonomije), pa se ameriška altright spogleduje z evropskim novopoganstvom (posledica močnega vpliva francoske t. i. nove desnice) in je posledično precej kritična, v nekaterih primerih pa celo povsem odklonilna do krščanstva (pogosto ponavljajo zlasti fundamentalno kritiko krščanske »suženjske morale«, ki jo je konec 19. stoletja formuliral veliki nemški filozof Friedrich Nietzsche). Večinoma njeni predstavniki tudi zavračajo ekonomsko doktrino laisser-faire in se zavzemajo za zmerno redistributivno socioekonomsko ureditev, a razumljivo zgolj za belce.

Pred leti so številni aktivisti ameriške altright tudi ognjevito zagovarjali tezo, da je treba ozemlje ZDA razdeliti med štiri rase (belce, črnce, špansko govoreče Latinose in Indijance), pri čemer naj bi belcem pripadel zlasti severozahod in območje Skalnega gorovja, saj je v teh dveh regijah že zdaj najnižji delež nebelcev, poleg tega pa je »tam najbolj ohranjeno naravno okolje«. S tem bi bila seveda efektivno vzpostavljena ločenost ras. No, v zadnjem obdobju pa so pobudniki tovrstnih predlogov in načrtov nekako utihnili …

Idejno in kadrovsko je altright v ZDA tesno povezana s t. i. identitarnim gibanjem v evropskih državah, od katerega je med drugim prevzela in ameriškim razmeram prilagodila teorijo o t. i. veliki zamenjavi (great replacement) prebivalstva: po tej teoriji, ki jo je leta 2011 elaboriral francoski pisatelj Renaud Camus, naj bi liberalno-globalistično usmerjene politične, poslovne in akademske elite v zahodnih državah na vse mogoče načine spodbujale priseljevanje iz nerazvitih držav svetovnega juga s končnim ciljem zamenjave avtohtonega belskega prebivalstva z rjavo- in črnopoltimi množicami, ki naj bi bile zaradi »občutno nižje ravni inteligence in splošne kulture« bolj primerne za izkoriščanje in manipuliranje.

Profimedia

Tej teoriji je po moji oceni implicitna močna doza bolj ali manj prikritega antisemitizma v smislu, da so »odtujene kozmopolitske elite« sestavljene predvsem iz Judov, kar so, kot je znano, obsesivno trdili razni antisemiti v 19. in 20. stoletju na čelu z Adolfom Hitlerjem. V zadnjem obdobju so v krogih ameriških belskih rasistov postali zelo prominentni zlasti avtorji/aktivisti Curtis Yarvin (dolga leta je pisal pod psevdonimom Mencius Moldbug), Jared Taylor, Nick Fuentes in Steve Sailer.

Naj pa dodam, da vendarle obstaja znatna razlika med evropsko in ameriško alternativno desnico – slednja je namreč izrazito v znamenju poudarjenega maskulinizma, torej ideologije moškosti in prevlade moških v družbi, česar pri njeni sestri dvojčici na stari celini ni mogoče ugotoviti (vsaj ne v tolikšni meri). Tudi skrajno desni maskulinizem je zasnovan na osnovni konspirološko-paranoidni predpostavki, da zločesta globalistična elita omogoča, spodbuja in usmerja emancipacijo žensk v zahodnih družbah, zato da bi »psihološko in družbeno kastrirala« patriarhalno usmerjene bele moške kot nosilce in varuhe »univerzalnega naravnega reda« in posledično uveljavila t. i. novo svetovno ureditev (multikulturnost, uničenje nacionalnih držav, stapljanje ras in končno vzpostavitev totalitarne svetovne vlade).

Na tej točki se ideologija ameriške altright ujame z ideologijo tamkajšnjega krščanskega nacionalizma, a kot že rečeno, so točke ujemanja med obema ideološkima sistemoma (pre)redke za dolgotrajno strateško zavezništvo. Glede na poudarjeno maskulinistično usmerjenost belskih rasistov v ZDA ni presenetljivo, če so ti vse bolj priljubljeni med na internetu zelo aktivnimi t. i. neprostovoljnimi celibaterji (incels).

To so večinoma mladi moški (18–35 let), belci, brez fakultetne izobrazbe, ki so posledično tako rekoč obsojeni na slabo plačana, umazana in prekarna delovna mesta, hudo frustrirani in posledično besni pa so zlasti zaradi hitre družbene emancipacije žensk v zadnjih desetletjih. Na svojih internetnih forumih grmijo, naj se ženske iz podjetij ter političnih in akademskih ustanov vrnejo v okvire doma in družine, predvsem pa naj »spet priznajo primat moških in se mu podredijo«.

Napačno je misliti, da je večina belskih rasistov nekritično navdušena nad Trumpom; številne med njimi namreč silno moti njegova očitna in dolgotrajna povezava z judovskimi političnimi in poslovnimi krogi v Ameriki in po svetu (tudi Trumpova hčerka Ivanka je poročena z Jaredom Kushnerjem, sinom ameriškega judovskega milijonarja Charlesa Kushnerja), mnogi pa so sumničavi tudi zaradi odločne podpore, ki jo stari/novi predsednik uživa med krščanskimi nacionalisti.

Navzlic tem pomislekom pa je, kot nakazujejo javnomnenjske raziskave po volitvah, nesporna večina belskih rasistov vendarle volila za Trumpa, in sicer predvsem zaradi pričakovanja, da bo iz države deportiral nezakonite priseljence. Kot na dlani pa je temeljno dejstvo, da je velika neformalna koalicija, ki je 5. novembra izvolila Trumpa, notranje precej heterogena in lahko – še zlasti če bodo Trump in njegovi sodelavci vlekli slabo premišljene politične poteze – kaj hitro razpade.

Profimedia

Elon Musk

Prominentno mesto, ki ga bo v Trumpovi administraciji imel visokotehnološki mogul Elon Musk (pristojen bo za »optimizacijo«, beri kleščenje državne uprave, verjetno pa bo imel tudi znaten vpliv na gospodarske in zunanje politike Bele hiše), je po mnenju poznavalcev jasno znamenje, da je visokotehnološki sektor (superprevodniki in polprevodniki, umetna inteligenca, nano- in biotehnologija, robotika in t. i. računalništvo v oblaku) že prevzel vodilno mesto v ameriškem gospodarstvu in da je posledično finančni sektor postal sekundaren.

Takšen razvoj je napovedal ameriški družboslovec Joel Kotkin v leta 2020 izdani knjigi Prihajajoči tehnofevdalizem: svarilo globalnemu srednjemu razredu. Pred dvema tednoma so sicer ameriški mediji poročali, da je vrednost Muskovega premoženja presegla 400 milijard dolarjev.

Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.