Pred tomišeljsko cerkvijo srečam tri možakarje v oranžnih majicah z napisom Exodus. Razložijo mi, da so člani verskega gibanja, ki je k nam prišlo iz Amerike in združuje v glavnem moške, ki želijo znova najti stik z vero in s samim sabo. "Tri mesece se strogo postimo, brez telefonov, televizije, alkohola. Bolj se ukvarjamo s športom, pohodi, drug drugemu smo opora in steber pri osebni rasti. Posledično opažamo boljše fizično in psihično zdravje, izboljšalo se je tudi službeno družinsko življenje." Prišli so k maši k duhovniku Frančišku Acu Jerantu, ki je eden bolj nevsakdanjih slovenskih duhovnikov. Obožuje kače, trenira borilne veščine, je strastni motorist in zgodovinar.

Izgubila sem stavo. Za kazen ne smem ves teden gledati ne poročil ne političnih oddaj na televiziji, še manj jih smem komentirati. Za mano je neverjetno miren in spokojen teden, ne bi si mislila, da se da živeti tudi brez nepotrebnega stresa, ki ga sprožajo odzivi javnosti na aktualna politična dogajanja.

»To je grozljivi fiasko slovenskega pravosodja, ki mu ni para na svetu. Si sploh lahko zamislite, da takšen zločin v državah, kot sta Nemčija ali pa Francija, ostane nekaznovan?« je osupel ljubljanski kriminalist, ki ne želi biti imenovan, a je tudi sam delal pri primeru Kamenik.

Vsi se dobro spomnimo tragičnega dogodka, štirikratnega umora v Tekačevem pri Rogaški Slatini pred 26 leti. Slika hiše groze, kot smo jo takrat poimenovali novinarji, kjer je nekdo ali pa več oseb umorilo prebivalce hiše št. 9, je dobro znana vsakemu bralcu, saj mediji o tem nepojasnjenem zločinu redno poročamo vsa ta leta. Edinega in glavnega osumljenca za te umore Kristijana Kamenika je konec junija senat celjskega okrožnega sodišča že drugič oprostil vseh obtožb za ta zločin, in primer Tekačevo se je v zgodovino zapisal kot velika sramota slovenskega pravosodja.

Dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi prihaja v parlamentarno proceduro. Čeprav smo državljani pričakovali, da bo tako pomemben zakon usklajen z vsemi deležniki, domovi za starejše, centri za socialno delo, delodajalci in izvajalci socialnih storitev, ni tako, kažejo zadnja poročila.

Po naših informacijah konec letošnjega leta direktor Pro Plusa Branko Čakarmiš zapušča medijski koncern CME, posledično pa zapušča tudi mesto generalnega direktorja na POP TV. Češki lastniki so že nekaj časa nezadovoljni z vodstvom Pro Plus, saj televizija ne prinaša pričakovanih finančnih dobičkov, kot se je to dogajalo minula leta, eden od razlog pa je tudi optimizacija poslovanja in združitev dveh CME televizij: hrvaške RTL in slovenske POP TV.

Pomanjkanje delavcev v zdravstvu, šolstvu in mnogih gospodarskih panogah v Sloveniji občutijo tudi v Katoliški cerkvi, kjer jih skrbi vedno manjše zanimanje slovenskih fantov za opravljanje duhovniškega poklica. Kriza je vedno hujša. Leta 2020 je bilo v slovenski cerkvi dvajset mladih mož, ki so bili pripravljeni svoje življenje posvetili veri in Bogu, letos so samo trije novomašniki.

V zadnji oddaji Arena se je kolega Pirkovič zgroženo spraševal, ali se bo novi programski svet RTV spravil na novinarske in uredniške prišleke, ki so v zadnjih dveh letih z neumorno politično propagando nacionalni medij spremenili v partijsko trobilo stranke SDS. Ob zadnjih odločitvah v. d. vodstva RTV je Pirkovič verjetno potolažen. Zasedbe javnega medija s strani opozicijskih vrst še ni konec, njegova oddaja je na varnem še nekaj tednov, vsaj do postavitve novega vodstva RTV. Razpis za tričlansko vodstvo nacionalke je ravnokar izšel, če morda koga od vas mika, da bi si zakompliciral življenje in se prostovoljno spustil v luknjo težav brez dna.

Dr. Jana Javornik je raziskovalka in predavateljica delovnih razmerij in javnih politik na Univerzi v Leedsu, Združeno Kraljestvo. V Šarčevi in tudi v zadnji Janševi vladi je bila generalna direktorica za visoko šolstvo na ministrstvu za šolstvo, nakar jo je ministrica Simona Kustrec razrešila. Zadnjih 20 let dr. Javornikova živi kot migrantka in digitalna nomadka, veliko dela in predava na Švedskem in Islandiji. Njeno glavno orodje so možgani, računalnik in internet, zato lahko dela kjerkoli in z ekipo, ki je razmetana po vsem svetu. Dobili sva se na spletu preko zooma. Dr. Javornik je trenutno v Londonu, oglasi se mi iz avle podjetja Bloomberg in pravi, da imajo zaposleni v pritličju prostor za druženje, tam je tudi terasa za sprostitev med delom, brezplačni zdravi prigrizki, čaji, brezkofeinska kava, voda in podobno.

Z menjavo sveta RTV Slovenija in nato še vodstva gre zamenjave kmalu pričakovati tudi v uredniških, novinarskih in voditeljskih vrstah.

Nedavna odločitev ustavnega sodišča o umiku delnega zadržanja vladne novele o RTV Slovenija je spet močno razburkala že tako valovite politične vode. Vladna koalicija in stavkajoči novinarji RTV so odločitev ustavnih sodnikov dojeli kot končno osvoboditev nacionalke iz rok Janševe ekipe, ki so ji v zadnjem letu očitali, da je javni medij zaradi svojih političnih interesov namerno osiromašila tako finančno kot tudi kadrovsko.

Ni Slovenca, ki ne bi poznal športnih uspehov našega najbolj znanega boksarskega šampiona Dejana Zavca. Nekdanjega svetovnega prvaka v boksarskem ringu že dolgo ne vidimo več, lani je namreč vstopil v politiko in kot poslanec stranke Gibanje Svoboda zasedel enega od poslanskih mest.

Odstrel 230 medvedov še naprej ostaja vroča okoljska in, kot se zdi, predvsem politična tema. Najprej je minister za okolje lovcem izdal dovoljenja za odstrel teh velikih zveri, potem pa se je vmešal predsednik vlade Robert Golob in zamrznil odlok. Čez nekaj dni so poslanci na seji v parlamentu obsodili politizacijo tega vprašanja in poseganje v odločitev stroke, zato je odlok o odstrelu postal spet veljaven. Od aprilske polne lune pa do začetka tega meseca so tako lovci v Sloveniji usmrtili več kot polovico načrtovanih odstrelov medvedov za letos, v povprečju jih je padlo devet na dan.

Kranjski mestni svetnik in predsednik politične stranke Resni.ca je v času epidemije iz lokalnega politika postal eden glavnih obrazov protestov proti takratni vladi Janeza Janše in represivnim epidemiološkim ukrepom. Velike ambicije je imel na lokalnih volitvah, pa na parlamentarnih in tudi na predsedniških volitvah s svojo kandidatko dr. Sabino Senčar. Povsod je pogorel, a v politiki še vedno ni rekel zadnje besede. Zdaj se zavzema za spremembo volilne kampanje, saj je prepričan, da je bila ob zadnjih volitvah njegova stranka Resni.ca žrtev političnih in medijskih kalkulacij.

Najbolj zabavni vrhunec tega deževnega tedna je bil zagotovo izbor za najboljšo pesem Evrovizije, dva polfinalna večera zabave in še sobotni crescendo so za nami, vse smo preživeli z nasmehom in upanjem na zmago. Najprej finale, ko si pa že notri, je pa do zmage samo še en majhen korak.

Jaz sem mrtev človek. To so prve besede očeta mladoletnega morilca K. K. iz Beograda, ko je dojel razsežnosti zločina svojega sina in se iz obupa sesedel. Ob 8.40 je njegov 13- letni sin vstopil v svojo šolo, z dvema pištolama, ki ju je vzel iz očetovega sefa, je v nekaj minutah ubil devet ljudi in hudo ranil še šest svojih sošolcev ter učiteljico zgodovine. V šoli in v Beogradu sta zavladala panika in strah, a že čez nekaj ur je na desetine otrok začelo groziti s podobnim zločinom. Samo v enem dnevu je policija prejela 25 prijav o streljanju v šolah po Srbiji, vse so bile lažne.

Četrti vseslovenski upokojenski protest, ki ga je tudi tokrat vodil predsednik nove upokojenske stranke v nastajanju Pavle Rupar, je za nami. Napovedanih je bilo več kot sto avtobusov udeležencev iz vse Slovenije, dan pred protestom je scenarij dogodka nekdanji poslanec SDS po elektronski pošti tudi poslal v. d. odgovorne urednice RTV Slovenija Jadranki Rebernik inprosil za neposredni prenos.

Ob koncu epidemije kovida sem nenadejano zbolela in sem potrebovala pomoč pri gospodinjstvu. Prijateljica mi je priporočila svojo čistilko, ki jo občasno pokliče in je zadovoljna z njenim delom. In res je gospa, Makedonka iz Prilepa prišla pospravljat stanovanje, dokler se nisem postavila na noge. Kmalu mi je povedala svojo življenjsko zgodbo, ki je podobna mnogim ekonomskim emigrantom, ki pridejo v Slovenijo po obljubo boljšega jutri. Če ne zase, pa za svoje otroke.

Neprimerni in nespoštljivi odnosi med zaposlenimi na RTV so zadnje leto postali stalnica, pravijo zaposleni, s katerimi sem se pogovarjala zadnje dneve. Nikogar ne bom izpostavila z imenom in priimkom, ker so kolegi novinarji povedali, da imajo težave v službi, če se njihove izjave pojavljajo v člankih, ki kritizirajo trenutno vodstvo RTV.

Nacionalna televizija, ki jo plačujemo tako levi kot desni volivci (prav, slednji jo plačujejo malo manj), se je na predvečer praznovanja dneva proti uporu znova izkazala, a v negativnem smislu, da ne bo pomote.