Življenje Dušice Kunaver, profesorice angleščine v pokoju, kulturne publicistke, avtorice in zbirateljice ljudskega izročila ter etnološkega gradiva, je prepleteno s knjigami. Tistimi, ki jih je napisala, in drugimi, ki še čakajo, da jih spiše. Navkljub visoki starosti ima načrtov še veliko. Je polna optimizma, energije, novih stvari je ni strah.

Ni ravno koristno, da je politik nekdo, ki se mu za njegovo politično prihodnost fučka, ker ima neko drugo kariero, je Žiga Turk v intervjuju za Reporter izpostavil hibo slovenske politike, kjer je po njegovem premalo profesionalcev.

Polemične kolumne in izjave dr. Žige Turka, profesorja za ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter dvakratnega ministra v vladi Janeza Janše, mnogokrat razburjajo javnost ter sprožajo žolčne komentarje v medijih in na družbenih omrežjih. Lani je celo dobil bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo leta. »Nerazumna in nepoštena nagrada«, pravi dr. Turk, ko se srečava v njegovi svetli pisarni na fakulteti. Po stari novinarski navadi najin pogovor snemam. A snema ga tudi dr. Turk. To se mi še ni zgodilo v novinarski karieri. Očitno ima profesor z novinarji slabe izkušnje.

Dr. Žiga Malek je okoljski znanstvenik, ki preučuje, kako ljudje izrabljamo in spreminjamo zemeljsko površje zaradi lastnih potreb. Zadnja leta je raziskoval na amsterdamskem Inštitutu za okoljske študije, trenutno se v Avstriji ukvarja z ekosistemi in okoljskimi spremembami, prihodnje leto bo raziskovanje o našem odnosu do Zemlje nadaljeval na ljubljanski biotehnični fakulteti.

Z nedavno upokojenim beograjskim nadškofom Stanislavom Hočevarjem se srečava na njegovem novem domovanju v eni od ljubljanskih župnij. Umirjen in zadovoljen me sprejme na pogovor o življenju, ob kavici sproščeno kramljava o vsem. Njegov arhaični besednjak je redkost srečati danes, 78-letni vitalni nadškof Hočevar se namreč izraža v poetičnih stavkih in mi drugače od drugih sogovornikov z veseljem vrača vprašanja. »Bog nas je različne ustvaril,« pravi, »človek je kot drevo, lahko ga gojimo, da se lepo razširi, lahko ga obrezujemo, lahko tudi divje raste, morda pa kdaj celo pustimo, da se kaj posuši.«

Boris Čibej je bil novinar in urednik Radia Študent in Mladine, bil je tudi dolgoletni dopisnik iz Moskve, Washingtona in New Yorka. Še vedno za Delo vsak dan piše o zunanji politiki, njegovi članki se zadnja leta največ ukvarjajo z ukrajinsko-ruskim konfliktom.

Reporterjeva novinarka se je odpravila v najbolj razvpito romsko naselje v Sloveniji. Kaj je tam izkusila in s kakšnimi vtisi se je vrnila v Ljubljano.

Nedavno odprtje novega Centra Rog, namenjenega raznovrstnim umetniškim ustvarjalcem je dvignilo veliko prahu, nezadovoljstvo nekdanjih uporabnikov avtonomne cone Rog, ki so v prostorih nekdanje tovarne koles ustvarjali med letoma 2006 in 2021, je na koncu prešlo v nasilje.

Malo me je presenetil nov naslov stare Pirkovičeve oddaje Arena, novo ime je zdaj Arena, pogled naprej, a sem prišla do različnih zaključkov.

Tone Vrhovnik Straka, državni uslužbenec in nekdanji uporabnik psihiatričnih storitev ves čas opozarja na nehumane razmere, v katerih naj bi še vedno živelo nekaj bolnikov v naših psihiatričnih ustanovah. Pred tridesetimi leti je bil tudi sam hospitaliziran zaradi diagnoze bipolarna motnja, a si je navkljub slabi prognozi uredil življenje, končal univerzo, dobil službo in si ustvaril družino.

Kljub vedno slabšim razmeram v podjetju si je novi direktor Pošte Slovenije Marko Cegnar takoj po nastopu funkcije omislil luksuzno terensko vozilo znamke Volvo V90 B5D cross country AWD. Cena osnovnega modela je 54.990 evrov.

Minuli tedni so minili v duhu psihoterapije. Nismo bili sicer deležni kolektivne psihoterapije, ki bi si je kot narod zagotovo zaslužili, sedanji in bodoči uporabniki psihoterapevtskih storitev smo nehote padli v center konflikta med dvema strujama slovenskih psihoterapevtov, ki tli zadnji dve desetletji daleč od oči javnosti.

Za Reporter je spregovoril 21-letni fant kosovske narodnosti, ki je večino zadnjih let preživel po različnih balkanskih zaporih, tam je bil s člani različnih kriminalnih družb, tudi zloglasnega Kavškega in Škaljarskega klana. Trenutno vztraja pri tem, da bi živel pošteno, ravnokar je tudi dobil otroka, ima službo in trudi se da bi kriminal ostal za njim v preteklosti.

Če ste spremljali naš poletni feljton v Reporterju o slovenski narkomafiji, o njeni povezavi s politiko, policijo in slovenskim pravosodjem, vas zadnja novica, da je okrožno sodišče v Ljubljani ob plačilu 5000 evrov varščine iz pripora spustilo na prostost tri domnevne člane slovenske celice Kavaškega klana, ni mogla presenetiti.

Danes so prizori na območjih, ki so jih pred tremi tedni prizadele uničujoče poplave in plazovi, žalostni in turobni navkljub močnemu soncu, ki je dodobra izsušilo z muljem in blatom namočeno zeleno pokrajino. Eno je videti posnetke poplavljenih in porušenih hiš na televiziji, kjer vse deluje bolj majhno, drugo pa je, ko se pelješ skozi Kamnik, Braslovče, Letuš, Ljubno, Luče, Rastke vse do Mežiške doline, Črne na Koroškem in še naprej, kjer ure in ure zgroženo gledaš uničene hiše, polja, sadovnjake, hleve, ceste, mostove… Vse, kar so ljudje s svojimi rokami, ljubeznijo in trudom ustvarjali desetletja, nekateri več generacij, je zdaj uničeno. Izbrisano.

»Pred desetimi leti sem imel diskoteko v Ljubljani. Po enem mesecu sem jo zaprl, v glavnem zaradi lastne in varnosti svoje družine«, pripoveduje nekdanji najemnik gostinskih lokalov v Ljubljani. »Vsak teden so se pojavili neki nabildani tipi, ki so govorili v srbohrvaškem jeziku. Vsi so me ustrahovali in zahtevali, da jim plačujem dodatno varovanje, čeprav sem že imel najete svoje varnostnike. Najprej jih nisem resno jemal, potem pa so začeli napadati goste lokala in jim težiti, tudi pred objektom.«

Novinarko Reporterja so po članku o prodaji in uživanju mamil v središču Ljubljane poskušali utišati - prejela je več telefonskih klicev, nekateri so ji odkrito grozili.

Minuli teden je bil kar pester. Po zadnjem članku v Reporterju, kjer sva s fotografom razkrila vsakodnevni narkomanski raj v centru Ljubljane, sem o tem prejela slab ducat telefonskih klicev. Vsi so imeli enak namen, zastrašiti me, da o slovenski narkomafiji in njenih zvezah s politiko ne pišem več.

Šokanten prizor v središču prestolnice: turisti se fotografirajo na Mesarskem mostu, nekateri privezujejo ključavnico večne ljubezni na ograjo, nekaj metrov pod njimi se skupina narkomanov mirno in brez posebne naglice predaja svojim pregreham. To je slika današnje Ljubljane.

Prva dama parlamenta se požvižga na nenapisana pravila, kako naj bi se obnašala visoka državna funkcionarka.