Kot večina Slovencev tudi sama leta spremljam to glasbeno tekmovanje in sem do njega tako kot drugi Slovenci izrazito kritična, večkrat sem bila tudi osebno užaljena, ker evropska srenja naših nastopov, tudi kvalitetnih, namenoma ni hotela opaziti. Leta 2015 sem besno ugasnila televizor, ko duo Maraaya nista prilezla višje, pa tudi pri Maji Keuc štiri leta prej so se mi odločevalci krepko zamerili. Težko je sprejeti dejstvo, da je to glasbeno tekmovanje samo kulisa za geopolitično preštevanje prijateljskih držav, pri čemer dejstvo, da imaš odlično skladbo in izvajalca čisto nič ne pomeni.
Podkupimo žirante
Smo na žalost ena redkih držav, ki se ne more pohvaliti z zvestim prijateljstvom drugih držav. Ne marajo nas sosede, zadnja leta niti balkanske države ne glasujejo za nas, slovenska diaspora pa je v primerjavi z drugimi neopazna in maloštevilna. Na takšnem tekmovanju nam torej ne preostane drugega, kot da podkupimo vse evropske žirante, ki dajo potem Sloveniji »douze points«, ali pa da stavimo na odlično skladbo in karizmo naših zvezdnikov. In letošnji fantje imajo oboje. Karizmo in skladbo.
Zlata sredina
Četudi smo na finalu močno stiskali pesti in za trenutek celo pomislili, da bo pa letošnje leto drugačno in neponovljivo, da bomo pa letos morda mi, Slovenci, ravno na 30-to obletnico našega prvega udejstvovanja kot samostojna država na tem svetovnem glasbenem tekmovanju ubrali prvo nagrado in kristalno plaketo, iskreno verjamem, je za nas bolje, da ostanemo tam, kjer smo. Pri vrhu, a ne na vrhu.
Kdo je odgovoren za ta uspeh? Kdo se je odločil za skupino Joker Out? Čigavi so oni? Janševi ali Golobovi? Da ni morda Kučan za njimi?
Zmagali smo
Si predstavljate, da se v ponedeljek po finalu zbudimo z alkoholnim mačkom, posledico evforije po evrovizijski zmagi, in z obvezo, da moramo drugo leto pripraviti podobno tekmovanje v Ljubljani, kamor bi se stekel ves glasbeni in medijski svet? Že prvi teden bi se popolnoma sprli. Najtežje vprašanje bi bilo, v debato bi se seveda vključili vsi politiki in kavč komentatorji, kje postaviti to glamurozno prireditev in s čim?
Pozabimo na Stožice, preveč okoren in nedokončan objekt, a drugega nimamo. Rešitev bi bila postavitev ogromnega šotora, kamor bi postavili oder in spravili vso to glasbeno estrado. Šotor bi morali umestili na kakšno nogometno igrišče ali pa v Planico na doskočišče, tja, kjer je malo več praznega prostora.
O hotelskih in drugih nastavitvah se ne bi pogovarjala, kam bi dali okoli 100 000 mavričnih obiskovalcev tega festivala, pojma nimam. Verjetno na Hrvaško. Slovenska cestna infrastruktura je že danes infarktna, promet na slovenskih avtocestah že zdaj poteka po polžje, tudi parkirišč v mestu kronično primanjkuje. Kaj bi porekli svetovljani na našo zanemarjeno železniško postajo? Glavne avtobusne postaje v Ljubljani ne bi niti omenjala, ker je ni. Pisanega nočnega življenja, ki so ga navajeni feni Evrosonga, prebivalci evropskih mest, Ljubljana ne more ponuditi tej razuzdani glasbeni karavani. Dva striptiz bara, trije kebabi in nekaj lukenj na Metelkovi, kjer se moraš veš čas držati za žep in paziti, da ti kdo ne vrže kakšne droge v kozarec.
Vardjanu spomenik
O političnih razsežnostih, ki bi jih doživljali v Sloveniji ob zmagi na Evroviziji, pa sploh nima smisla razpravljati. Kdo je odgovoren za ta uspeh? Kdo je največ prispeval k temu uspešnemu državnemu marketingu? Kdo se je odločil za skupino Joker Out? Čigavi so oni? Janšvie ali Golobovi? Da ni morda Kučan za njimi? S kom držijo fantje, s partizani ali z domobranci? Ali bomo Vanji Vardjanu postavili spomenik pred RTV? Kdo bo vodil to prestižno prireditev, odkar je Miša v pokoju? Prepričana sem, da bi v primeru zmage doživeli tudi nekaj uličnih protestov, kjer bi zavračali gostitev takšne nemoralne prireditve, kjer se ne ve, kdo je ženska in kdo moški.
Vse to bi prenašala RTV, davkoplačevalci pa bi morali to gledati. Kaj s tem sporočamo našim mladim generacijam, bi se spraševali borci za spodobno življenje in napovedovali referendum. Lahko bi še tri dni naštevala, s kakšnimi težavami bi se morali soočiti, če bi zmagali na Evroviziji. Zato je dobro, da nismo. Včasih je bolje sodelovati kot zmagati.
