V zraku se vohajo dopusti, izbirajo se knjige poletnega branja, na ljubljanskih ulicah so turisti nadomestili sprevode različnih protestnikov. Največja drama je trenutno zaradi starega kostanja, ki stoji pred ljubljansko Dramo, a tudi ta bo kmalu padel pod streli potrošništva in nebrzdanih ljubljanskih urbanističnih apetitov. Še vsi so padli, in to navkljub podpisovanju različnih peticij državljanov, ki, kot kaže, nimajo nobene veljave. Samo pesek oziroma odpadlo listje v oči.
Pet minut zabave
Zato sem se ta teden, tudi zaradi spomina na odhajajoči kostanj, prepustila oddajam kulturnega pomena ki se jih naše komercialne televizije izogibajo kot sifilisa, saj po njihovem mnenju, kultura enostavno ne prinaša denarja. Morda res ne na prvi pogled, a vseeno mislim, da bomo lažje ohranjali lastni jezik in kulturo z našimi stvaritvami kot pa z plejado turških telenovel, ki jim ni videti konca.
Zdaj tudi vem, da Slavoj Žižek nima rad Bacha, razen njegovih sonat za čelo in violino.
Moj klasični hit, petminutna oddaja nacionalne televizije, ki je nastala v uredništvu glasbenih in baletnih oddaj pred dvema letoma, a jo letošnje poletje znova predvajajo, me je navdušila. Najprej zato, ker sem pričakovala dolgočasno intelektualiziranje o klasični glasbi in tega nisem dobila. In drugič zato, ker je scenarist in urednik Daniel Celarec izbral zanimive in lucidne sogovornike, ki gledalcu razkrivajo svojo intimo skozi samo eno klasično skladbo.
Boljši človek
Katera klasična skladba navdihuje filozofa Slavoja Žižka? Kdo je edina oseba na svetu, ki je imela iskreno rada pesnico Svetlano Makarovič? O čem razmišlja nadškof Stanislav Zore, ko posluša svojo najljubšo skladbo Bolero Mauricea Ravela? Svoja intimna razmišljanja so v teh petminutnih portretih razgrnili mnogi drugi razmišljujoči Slovenci, kot so Manca Košir, Martin Golob, Tilen Artač, Peter Čeferin, Darko Đurić …
Pogledala in poslušala sem prav vse. Advokat Čeferin je pokazal svoje borilne veščine (pri 85 letih!!) in razkril, da ga klasična glasba pomirja, ob poslušanju uspešnic iz prejšnjih stoletij se mnogokrat počuti boljši človek.
Tristan brez Izolde
Nadškofa Zoreta navdihuje strastni Ravelov Bolero, ki je tudi najbolj priljubljena glasba drsalcev na ledu. »Sam doživljam klasično glasbo tako, da človeka predvsem zbere v sebi,« pravi zasanjano Zore: »Ne osami ne izolira, ampak ga zbere in umiri. Človek ni več raztreščen na nešteto koščkov, kakor ga trgajo mediji in dogodki v dnevih, ampak se lahko ponotranji, poenoti v tem pozitivnem pomenu besede.«
Zdaj tudi vem, da Žižek nima rad Bacha, razen njegovih sonat za čelo in violino. Na samotni otrok pa bi s sabo nesel samo Pesmi z gradu Gurre, ki jih je napisal avstrijski skladatelj Arnold Schönberg in je seveda težje poslušljiv. “Ob vsem tem, kar se nam dogaja, vse je prehitro, je mogoče dobro ne brzeti v jutrišnji dan, ampak stopiti korak nazaj, se umakniti in umiriti za hip.
Dobra klasična glasba ti ravno tu da največ. Sediš, poslušaš in si očaran. Zato, da smo potem zmožni kaj narediti,« je očarano dahnil Žižek, sprehajajoč se po romantičnem okolju gradu Bistra kot Tristan brez Izolde. A da lahko kultura še kaj več?
