Malo mi je dolgočasno pisati samo o nacionalni televiziji. A ne morem drugače, samo tam se dogaja kaj zanimivega. Druge televizije se lahko skrijejo pred njo, kot jih ne bi nikoli bilo.

Hrvaška pisateljica in kolumnistka Vedrana Rudan je znana po ostrem, brezkompromisnem razmišljanju, ki bralce in javnost redno spravlja na visoke obrate. Enkrat od navdušenja zaradi izstreljenih besednih puščic proti politiki vseh barv, drugič zaradi razgrinjanja malomeščanskih kompleksov in pravil, ki smo jih vsi polni. Do Vedrane Rudan ne moreš biti nevtralen, mlačen, lahko jo samo obožuješ ali sovražiš. Tresla sem se, ko sem ji po elektronski pošti poslala kup neumnih novinarskih vprašanj. Prepričana sem bila, da me bo jezno stresla, kot otrok strese ropotuljico, ker zna biti izredno neprijetna, če ji gredo ljudje na živce. Pa ji nisem šla, kar si štejem za neprecenljiv kompliment.

Z nekdanjo direktorico Televizije Slovenija, ki jo je pred dobrim letom generalni direktor Andrej Grah Whatmough odstavil zaradi slabih rezultatov gledanosti in jo nadomestil najprej z Valentinom Arehom, potem pa še z Urošem Urbanijo, se dobiva na kavi v bližini naše javne televizije.

Irena Štaudohar – dramaturginja, pisateljica in tista novinarka, ki najraje piše o naravi, živalih, na primer o žabah, o deževnikih in tudi o kosih. Piše še daljše in poglobljene članke o umetnosti in družbi. V svojem pisanju si pogosto zastavlja nevsakdanja vprašanja, kot so: zakaj smo vedno manj zbrani, kaj se je Voltaire naučil od Irokezov in kakšne barve je morje. Dokaj nenavadna izbira tematike za novinarja. A Irena ni samo novinarka, ki jo zanimajo dogodki in družbene spremembe, ne, Irena je novinarka z dodano vrednostjo. Fokuse svojega zanimanja najde povsod okoli sebe, največ pa v knjigah. Te zakladnice znanja in neskončnih zgodb so del njenega vsakdana, tako kot so voda, narava in zrak, ki ga dihamo.

Z nekdanjim ministrom in zdravnikom Dušanom Kebrom se srečava po njegovem predavanju mladim aktivistom za demokratične spremembe v Rimskih Toplicah, ki je potekal minuli teden v organizaciji Inštituta 8. marec. Večni kritik naše zdravstvene politike že leta glasno podpira javno zdravstvo, dostopno vsem državljanom, in se zavzema za ukinitev t. i. dvoživk, zdravnikov, ki na naš račun služijo tudi v zasebnih ordinacijah.

Ko tole pišem, so otroci z rakom na ljubljanski pediatrični kliniki že videli razvpit filmček boksanja predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič in Deana Zavca, ki je, tudi po raznih spletnih anketah, močno razburil večino prebivalcev.

Na naših televizijskih ekranih se leta vrtijo eni in isti obrazi: Teodora, Miša, Asta, Ema, Tibor in zadnje čase tudi zelo popularen vedeževalec Blaž Knez oz. vedeževalec Blaž. Njegovo podjetje Magija, d. o. o. je imelo pred tremi leti za 410.284 evrov prihodkov, leto kasneje pa jih je Magija že dosegla pol milijona evrov.

Preklapljam kanale na televiziji in naletim na oddajo o vedeževanju, ki so pri nas glede na pogostost očitno zelo priljubljene. Cena klica na minuto je 2,49 evra. Za ceno ene kave nam torej nekdo izda, kaj nas čaka v prihodnjih tednih, mesecih, letih. Neverjetno.

Z najmlajšim ministrom naše vlade Luko Mescem se srečam v njegovi veliki in svetli pisarni, polovico prostora zasedajo velika okna, ki ponujajo prekrasen pogled na pol Bežigrada. Drugače od drugih politikov, sploh tistih z desne strani, ki dajejo intervjuje, kot bi jim novinarji hoteli na silo vzeti eno ledvico, Mesec pravi, da nima težav: »Intervjuji so zanimiv izziv zato, ker se rad pogovarjam z ljudmi.«

Skoraj istočasno sta se v slovenski javnosti pojavili dve različni zgodbi o spolnem nadlegovanju.

Da je švedski oziroma skandinavski model šolstva mnogo boljši in prijaznejši do otrok, poslušamo že leta. Na izobraževanja v njihove šole masovno hodijo pedagogi iz vseh evropskih držav z namenom naučiti se in implementirati dobre vsebine v večinoma olesenele šolske sisteme. Tudi slovensko šolstvo že leta hrepeni po reformi, po koreniti spremembi, po kateri odhod otrok in učiteljev v šole ne bi predstavljal travmo in napor, temveč bi se veselili prijetnega in prijaznega učnega okolja. O tem in še o marsičem sem se pogovarjala z Leo Colner, slovensko učiteljico, ki je ravnateljica švedske mednarodne šole Vittra Rösjötorp International v Stockholmu.

"To neumno zgodbo nosim s sabo že 25 let, nikoli nisem dobro vedela, kaj naj z njo, pozabila pa je nisem nikoli. Kot zoprna trska, ki se ti zapiči v prst oziroma v en del možganov, delaš se, da je ne vidiš, a pika in skeli še vedno," pravi novinarka Katarina Keček, ki se je po 25 letih opogumila zgodbo povedati javno.

Odprava Reporterja je pred dobrim tednom na postaji gondole po Veliko Planino uzrla novega direktorja TV Slovenija Uroša Urbanijo, ki je šel sredi delovnega dne obiskat svoje planinske koče, ki jih na Veliki Planini oddaja turistom. Ko se je zavedel, da ga Reporterjev fotograf snema, se je hitro spravil v avto in se odpeljal – pri tem pa na parkirišču pustil nekaj vreč, ki jih je pritovoril z Velike Planine.

Sveže imenovani direktor TV Slovenija Uroš Urbanija je šel sredi delovnega dne po opravkih na Veliko planino: poskrbeti je moral za koče, ki jih oddaja turistom.

Ko me je Tamara Lah, dolgoletna članica malteškega reda v Sloveniji, povabila na Debeli rtič, v mladinsko zdravilišče, kjer že leta s pomočjo cerkve in donatorjev organizirajo počitnikovanje za romske otroke iz naselja Pušča v Prekmurju, sem takoj rekla da.

»Pojdi s fotografom na kakšno gasilsko veselico«, mi reče urednik: »Vsaj tečna ne boš več.« Ehm, veselica? Znova kazenski teren ali kako? Nisem tipična obiskovalka gasilskih veselic, nisem niti zrasla ob zvokih domače narodno-zabavne glasbe, tudi prostovoljna gasilka nisem bila nikoli.

Tadeja Toša, vsestranskega gledališkega ustvarjalca, ni potrebno posebej predstavljati. Kdor se zanima za dober humor, je za tega unikatnega komika že slišal, nepozabna so tudi njegova vodenja Večerovega izbora za izjavo leta – Bob leta. Za intervju oziroma za pogovor se dogovarjava skoraj vse leto. Najprej on ni mogel, potem jaz nisem imela časa, kasneje pa se je, ko sva prišla do besede intervju, vedno spretno izognil odgovoru. Pred vami je eden njegovih redkih pogovorov za medije, ker se nam uspešno izmika.

Pobrskam po spletu in takoj ugotovim, da me je urednik poslal na pogovor o knjigi, ki je bila izdana pred tremi leti. Kaj? Poslal me je na kazenski teren poslal ali kako? »Ampak tale knjiga že sedmi ponatis,« me potolaži Jože Možina, ko končno stopi na oder

Zadnjič mi kolega začudeno razlaga, da je na letalu American Airlines opazil stevardeso, ki je imela okoli 75 let: »Urejena, namazana, profesionalna, šik, tako kot vse druge, le da je toliko starejša. Čezoceanski poleti trajajo tudi 15 ur. Le kako zdrži ta tempo?« Tudi sama sem se ob tem spomnila vsakodnevnih prizorov iz tujine, kjer za blagajno trgovine delajo gospodje v letih mojega dedka, babice z rutami na glavi na ulicah in tržnicah prodajajo različno hrano, večina taksistov pa so upokojenci, ker ponoči ne morejo spati. Tudi v Ljubljani lahko že srečaš takšne

Dr. Miha Kovač je doktor znanosti in redni profesor bibliotekarstva, magister menedžmenta in diplomirani komparativist, ki se raziskovalno ukvarja s svetovnim knjižnim trgom in knjigo kot medijem. Profesor na oddelku za bibliotekarstvo ljubljanske filozofske fakultete je tudi publicist, komentator in eden boljših poznavalcev našega knjižno-založniškega trga. Pred leti je pisal za različne slovenske knjižne in časopisne založbe, med drugim je bil tudi odgovorni urednik Mladine ter slovenske izdaje revije National Geographic, danes se s političnim komentatorstvom ukvarja samo še za hobi.