Od starodavnih časov, ko je imel celo Aleksander Veliki svojega osebnega tutorja Sokrata, do sodobne dobe in spletnega poučevanja je imelo tutorstvo ključno vlogo pri oblikovanju izobraževalne krajine. Tudi Andrej P. Škraba, ekonomist po izobrazbi in matematični navdušenec, se je podal na prav posebno potovanje, da bi spremenil način, kako se učenci učijo in razumejo matematiko.

Življenje Roberta Renningerja, edinega profesionalnega tunolovca v Sloveniji, je razpeto med Ljubljano in Medulinom v hrvaški Istri, kjer si že dobro desetletje kruh služi z lovom na tune. Od ponedeljka do srede je z družino v Ljubljani, preostale dni v tednu pa, če je vreme primerno za ribolov, preživi na »barki« Meringi – 12-metrskem ribiškem gliserju znamke Ferretti, kjer si je uredil svoj drugi dom. Kot prizna, tega ne počne zgolj iz finančnih razlogov, pač pa zato, da lahko živi življenje, kakršnega si je vedno želel – življenje na morju.

V industrijski coni v Hočah v okolici Maribora deluje podjetje Oikos Housing, ki je s svojo lastno proizvodnjo revolucioniralo koncept mobilnih hišic. Podjetje je uspešno zgradilo tudi tri osupljive turistične vasi ob morju na Hrvaškem. V bližnji prihodnosti pripravlja ambiciozne načrte za gradnjo nove turistične vasi s posebnimi latvijskimi savnami tudi na Pohorju, svojo ponudbo pa si želijo širiti po vsej Evropi in postati globalno prepoznavna blagovna znamka.

Robert Renninger je edini profesionalni tunolovec v Sloveniji - razpet je med domačo Ljubljano in Medulinom v hrvaški Istri, kjer opravlja svojo neobičajno obrt.

V kraljestvu žganih pijač obstaja tekočina, ki pooseblja eleganco, prefinjenost in pridih skrivnostne privlačnosti. To je eliksir, prepojen z brinom, znan kot gin, žgana pijača z bogato zgodovino, ki sega stoletja v preteklost, a še naprej osvaja brbončice poznavalcev in navdušencev nad koktajli v moderni dobi. Tudi v osrčju Maribora, v Sloveniji. Tam je namreč skriti biser v svetu žganih pijač – butična destilarna Maister spirit, ki zbuja pozornost s svojo edinstveno ponudbo gina.

Le slabih 10 kilometrov od središča Maribora leži v prečudoviti zeleni naravi v naselju Šober na dobrih 500 metrih nadmorske višine slikovita vinogradniška kmetija Hlade, znana po butični družinski vinski kleti. Vinogradniško in vinarsko dejavnost so skozi leta negovale in razvijale tri generacije: gospodar Klemen z ženo Marjeto, hči Klara in sin Urban ter stara starša Dušan in Breda. Vinogradniška kmetija, ki se ponaša z osmimi hektarji vinogradov na dveh legah – Šober in Kozjak, je znana po visokokakovostnih vinih in upoštevanju trajnostnih kmetijskih praks, hkrati pa ponuja tudi edinstven in pronicljiv vpogled v svet vinarstva.

Le slabih 10 kilometrov od središča Maribora leži v prečudoviti zeleni naravi v naselju Šober na dobrih 500 metrih nadmorske višine slikovita vinogradniška kmetija Hlade, znana po butični družinski vinski kleti.

Mojca Fatur, priljubljena slovenska filmska in gledališka igralka, se je v srca mnogih zapisal predvsem po zaslugi številnih komičnih vlog, ki jih je interpretirala na gledaliških deskah.

Marjan Drev, kipar in doktor likovne teorije, je prejemnik pomembne nagrade kiparske sekcije ZDSLU za leto 2023. Pri svojem delu pogosto poudarja vrednote oziroma tisto, kar je v umetnosti duhovnega. Čeprav so se mu na njegovi umetniški poti ponujale poslovne priložnosti celo v Ameriki, je raje ostal zvest samemu sebi in svojemu raziskovanju. Kot pravi, ni hotel delati karkoli. In čisto vseeno mu je bilo, ali bo to, kar dela, prodal ali ne. Med drugim je na različnih koncih Slovenije postavil deset javnih figuralnih spomenikov in sedem doprsnih spomenikov. Med najbolj znanimi je spomenik škofa Antona Martina Slomška pred mariborsko stolnico.

Maja Založnik ni le izjemna vokalistka, katere talent so hitro opazili tudi v tujini, temveč tudi oseba, ki je s srcem in dušo predana glasbi. Je vztrajna in odločna in, kot pravi, dela vse, samo da lahko poje. In čeprav so njeno pot zaznamovali tako vzponi kot padci, ni nikoli obupala. »Če sam sebi govoriš, da nekaj ni mogoče, potem ni. Če se prepričaš, da je, delaš in stremiš k temu, potem se zna marsikaj zgoditi,« pravi ena od trenutno najbolj vročih pevk v Sloveniji, ki verjame, da ji bo uspelo nastopati tudi v tujini.

Balerino Ano Klašnja smo lahko novembra občudovali v baletnem večeru Bolero, v predstavi Obredje se je do zadnjega diha borila za svoje življenje, medtem ko je bila v Ssss tista krhka, nežna balerina, kakršne smo je vajeni iz nekaterih drugih predstav. Človek ob tem kar težko verjame, da je profesionalnemu ljubljanskemu baletnemu odru zvesta že več kot 20 let. Čeprav ima, kot pravi, pred sabo morda še kakšno leto ali dve vrhunskega plesa, vse pogosteje razmišlja tudi o tem, kaj po baletni upokojitvi. V to so jo hočeš nočeš v preteklosti prisilile tudi poškodbe, ki so žal stalnica baletnega poklica.

Stojan Auer se je zgodovino slovenske televizije zapisal z oddajo Poglej in zadeni, ki je bila svojevrsten fenomen. V njej je med letoma 1991 in 1996 gostil številne zvezdnike svetovnega formata, kar kasneje ni uspelo nobenemu drugemu slovenskem televizijskem voditelju.

Dobrih trinajst let je tega, odkar se je Bilbi prvič predstavila slovenskemu občinstvu s skladbo Hvala za vijolice in osvojila srca poslušalcev. Danes si slovenske glasbene scene preprosto ne moremo več predstavljati brez glasbe, ki jo ustvarja s partnerjem Gregorjem Stermeckim. Pa vendar se je zgodilo, da se je po pandemiji novega koronavirusa tudi Bibli za nekaj časa umaknila z oči javnosti in se med drugim posvetila tudi svoji doslej najpomembnejši vlogi v življenju – materinstvu.

Alfonz Kodrič, basist mariborske Opere, je kot mladostnik sanjaril, da bo postal igralec, a je na koncu prevladala ljubezen do glasbe in dejstvo, da premore enega najnižjih in relativno redkih glasov v operi – basso profondo. Tega, da se je namesto dramski igri posvetil operi, ni nikoli obžaloval. V SNG Maribor, ki mu je zvest že celotno svojo kariero, je poleg opernih ambicij delno uresničil ali vsaj okusiti tudi tiste igralske. Nedavno smo ga poleg vloge Sarastra v Mozartovi Čarobni piščali lahko ponovno videli tudi v dramski vlogi gestapovskega poveljnika v predstavi To noč sem jo videl po romanu Draga Jančarja.

Milan Erič je tisti umetnik, ki se je s kolegom Zvonkom Čohom zapisal v zgodovino slovenskega filma kot soavtor našega prvega celovečernega animiranega filma Socializacija bika. Nastajal je kar 14 let, vmes so se rojevali otroci, razpadale stare in nastajale nove države. Po tem kultnem delu se je pravzaprav poslovil od animacije in se posvetil drugim stvarem v življenju.

Operna režiserka Eva Hribernik se je v opero zaljubila še kot študentka. Potem je sledila sebi in svojemu srcu ter se po zaključenem študiju dramaturgije na ljubljanski AGRFT podala še na študij operne režije v Italijo. Danes, kot pravi, uresničuje svoje sanje. V teh dneh je na oder ljubljanske Opere postavila Leharjevo Deželo smehljaja in Ajdičevo komično opero Miši v operni hiši, katerih sporočilo je prav to, kako zelo pomembno je, da človek posluša svoje srce in ne glede na vse ostane zvest sam sebi.

Tiborja Miheliča Syeda marsikdo pozna po njegovi »odrski vlogi« glasbenika. A ni le glasbenik. Izza odra je namreč že več kot osem let predvsem direktor Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) v Ljubljani.

Igralec Gorazd Žilavec je že kot otrok sanjal, da bo postal igralec, komedijant. Čeprav je sprva kazalo, da bo svoje profesionalno življenje posvetil športu, je prevladala ljubezen do gledališča. Danes je, kot pravi, z gledališčem v najboljšem pomenu te besede zasužnjen.

Z Luko Basijem smo se pogovarjali dan pred usodnim petkom, ko so Slovenijo prizadele hude poplave. Pogovor je, poleg koncertnih načrtov, med katerimi je tudi težko pričakovani septembrski koncert v ljubljanskih Križankah, med drugim tekel tudi o njegovi poroki z Nastjo, ki bi morala biti čez dva dni. Toda v manj kot 24 urah se je v Sloveniji, še posebej pa na njegovem rodnem Koroškem, življenje marsikomu zasukalo v nesluteno smer.

Domen Marinčič je svojo glasbeno pot začel z violončelom, nato pa je študiral violo da gamba, čembalo in generalni bas v Nürnbergu in Trossingenu. Že kot otrok je namreč ugotovil, da je stara glasba tisto, kar ga najbolj zanima, a temu takrat v našem šolskem glasbenem sistemu niso bili najbolj naklonjeni. Šele zdaj, po več desetletjih, ugotavlja, da se nenadoma vsi navdušujejo nad baročno glasbo, kot sam pravi, se ob tem počuti nekako tako kot takrat, ko je božič postal dela prost dan in so bili tisti, ki jim je ta praznik res nekaj pomenil, nekoliko skeptični, saj je vsesplošna evforija vsemu skupaj vzela vsakršno težo.