Ob vstopu v oljarno nas pozdravita Gorazd in Mihaela in kaj hitro lahko zaznamo prijazno atmosfero, ki jo ustvarja družinska povezanost in predanost delu. Tukaj je tudi zapeljiva aroma sveže stisnjenega olja, ki se meša z vonjem praženih bučnih semen. »Bučno olje, ki ga pridelujemo, ni le izdelek, temveč del naše družinske zgodbe,« pove Gorazd Kocbek, ki je danes vodja podjetja in predstavnik tretje generacije Kocbekovih.
Ne le podjetje, temveč način življenja
Gorazd, ki je v podjetje vstopil pred osemindvajsetimi leti, je ob očetovi upokojitvi prevzel vodenje in ga prilagodil sodobnim izzivom. »Trg se je vedno spreminjal, vendar sta se največja preobrata zgodila po osamosvojitvi in ob mojem vstopu v podjetje,« razlaga.
V preteklosti je bilo pridelovanje bučnega olja preprostejše, danes pa se morajo prilagajati novim zakonodajnim zahtevam in konkurenci velikih trgovcev. Na poslovni poti, polni izzivov, mu zvesto ob strani stoji tudi soproga Mihaela, v družinsko zgodbo je vpeta tudi njuna hčerka, še vedno pa se zanašajo tudi na izkušnje in pomoč Gorazdovih staršev, najsi bo to z nasveti v oljarni ali kot pomoč pri pogostitvah na degustacijah in podobno. »V oljarstvu je vključena celotna družina, ki svojo strast izraža na vsakem koraku,« pravi Gorazd.
Njegova mama je bila vedno pripravljena pomagati, oče pa je bil pionir hladno stiskanja olja v Sloveniji. »Od njega sem podedoval podjetniški način razmišljanja, ki ga uspešno združujem s sodobnimi pristopi,« dodaja. Gorazdova žena Mihaela, ki je nedavno pri Cankarjevi založbi izdala knjigo receptov Moja bučna kuhinja, prav tako prispeva k razvoju podjetja. »Ne gledam na to kot na službo, temveč kot na način življenja«
Tradicija in globalna prizadevanja
Oljarna Kocbek se ponaša z dolgo družinsko tradicijo, ki sega v leto 1928, ko je Alojz Kocbek, Gorazdov dedek, kupil zemljišče, na katerem danes uspešno deluje družinsko podjetje. »Ob hiši je bil tudi mlin, in že leto pozneje se je dedek začel ukvarjati s tem samostojno – nadaljeval je z mlinarstvom in začel s pridelavo olja,« pove Gorazd. Danes je bučno olje Kocbek prisotno v številnih restavracijah in trgovinah po Sloveniji ter na tujih trgih, kar dokazuje, da je ta lokalni izdelek našel pot do src in okusov ljudi po vsem svetu.
Začetki Oljarne Kocbek segajo v leto 1928, ko je Alojz Kocbek, Gorazdov dedek, kupil zemljišče, na katerem danes uspešno deluje družinsko podjetje.
V zadnjih letih se Oljarna Kocbek ponovno vzpostavlja na tujih trgih, z naročili iz Azije, vključno s Tajvanom, Japonsko in Kitajsko, ter iz Kazahstana in Anglije. »Prodor na tuje trge ni enostaven proces. Vsak trg ima svoje specifike, ki zahtevajo čas in trud za razvoj,« trdi Gorazd. Njihova prizadevanja so usmerjena v ustvarjanje novih izdelkov, ki jih trg išče, kar vključuje tudi lansiranje inovativnih prigrizkov, kot sta bučni čips in london dry gin z infuzijo bučnih semen.
Lokalno in slovensko
Bučno olje, ki ga pripravljajo v Oljarni Kocbek, je zaščiteno z geografsko označbo in se ponaša z dolgo tradicijo. »Na svetu obstaja 825 sort buč, vendar le ena vrsta vsebuje prava semena za pridelavo olja,« pojasnjuje Gorazd. Ta buča, znana kot golica, je osnova za njihovo pridelavo. Sodelujejo z lokalnimi pridelovalci, ki skrbijo za sajenje in obiranje, medtem ko Kocbekovi bedijo nad predelavo in kakovostjo.
Skupaj z Robertom Sobočanom, ki pod blagovno znamko Heven & Hell ustvarja gine, je Oljarna Kocbek v »co-brandingu soustvarila dva gina z bučo in bučnimi semeni.
»Naša zgodba je, da je vse slovensko in lokalno,« poudarja Gorazd. Bučno olje je v Prekmurju in na Štajerskem že dolgo nepogrešljiv del kulinarike. Danes je to olje zaščiteno na ravni EU, kar dokazuje njegovo kakovost in tradicijo, ki sega vse do leta 1750.
Zdravilne lastnosti bučnega olja
Bučno olje ni le kulinarična poslastica, temveč tudi zdravilni eliksir. »Vsebuje vitamine, mikroelemente in nenasičene maščobne kisline, ki pozitivno vplivajo na presnovo holesterola,« našteje Gorazd. Še posebej je koristno za moške, saj pomaga pri delovanju prostate. Kljub temu da zdravstveni lobiji pogosto ne priznavajo naravnih izdelkov kot zdravil, se zavedanje o koristih bučnega olja povečuje, zlasti na tujih trgih, kot je Kitajska.
Gorazd Kocbek: »Bučno olje ima v prihodnosti v svetu zelo velik potencial, ne gre pa pričakovati, da se bo bum zgodil kar čez noč.«
Oljarna Kocbek se trudi, da bi ljudje spoznali kakovost njihovega bučnega olja. »Ponujamo degustacije in sodelujemo v promocijskih aktivnostih, da širimo glas o bučnem olju in njegovih koristih,« pravi. V sodelovanju z združenjem GIZ Golica se trudijo tudi, da bi prek evropskega projekta Pristni okusi Evrope povečali prepoznavnost bučnega olja, ki se ponaša z zaščiteno geografsko označbo.
Inovacije in prihodnost
Oljarna Kocbek ne ponuja le bučnega olja, temveč tudi druge inovativne izdelke. Že več kot 25 let se tako povezujejo z drugimi okoliškimi obrtniki in podjetniki in ustvarjajo t. i. co-brande, od salam in meda z bučnimi semeni, sladoleda, čokolade do tekočih mil z bučnim oljem in balzamom za ustnice.
Med najnovejšimi tovrstnimi izdelki je tudi bučni pesto, ki je bil zelo dobro sprejet, ter bučni čips, ki je zdrav prigrizek in že na voljo v slovenskih trgovinah, nameravajo pa ga prodajati tudi v tujini. skupaj z Robertom Sobočanom, ki pod blagovno znamko Heven & Hell ustvarja gine, je Oljarna Kocbek v co-brandingu soustvarila dva gina z bučo in bučnimi semeni.
Bučni gin kot london dry gin, v katerem so izključno naravne sestavine, so poslali na tekmovanje v Anglijo, kjer je bil v letu 2023 izbran med najboljših 15 ginov na svetu. Zlato medaljo je letos dobil tudi v Tokiu, v Nemčiji pa kar dve zlati medalji oziroma 96 točk od 100 možnih.
Oljarna Kocbek se ne ukvarja le s pridelavo olja, saj bi samo s tem, kot pravi Gorazd, že zdavnaj težko preživeli. Svojo ponudbo so razširili tudi na turizem. Obiskovalci lahko spoznajo proces pridelave bučnega olja, uživajo v degustacijah in se marsikaj naučijo o bogati kulinariki, ki jo to olje ponuja.
Pri tem sodelujejo tudi z nekaterimi tujimi agencijami, mnogi tujci pa jih kar sami najdejo in obiščejo. Pred dnevi so gostili madžarske blogerje, v gosteh pa so imeli tudi družine iz Budimpešte, ki so prišle k njim izključno na nekajurno petzvezdnično doživetje, nato pa so se vrnili domov.
Mihaela Margan Kocbek je letos pri Cankarjevi založbi izdala knjigo receptov Moja bučna kuhinja, v kateri je okoli sto receptov, povezanih z bučami.
Na degustacijah imajo tudi veliko Američanov, pogosto jih obiščejo nemški turisti, ena od agencij iz Zagreba pa je nedavno k njim pripeljala tudi 10 gostov iz Hongkonga. Posebna atrakcija je njihov ribnik oziroma naravni bazen, ob katerem se gostje z veseljem sproščajo.
Izzivi in priložnosti
Kljub uspehu se Oljarna Kocbek sooča tudi z nenehnimi izzivi. Največji so bili, kot pravi Gorazd, prav v obdobju kovida. Bili so sredi svoje največje investicije, ki so jo začeli pol leta pred tem, hkrati pa so je drastično upadli dohodki.
»Po eni strani je bilo to dobro, saj smo tako lahko v miru delali, a precej zamujali. Vse je potekalo počasi in bili so samo odhodki brez prihodkov,« se spominja Gorazd. Potem se je zgodila še vojna v Ukrajini, zaradi katere so se cene zvišale za sto odstotkov in na tej ravni vztrajajo še danes. Pa vendar so se nekako prebili skozi vse to, čeprav je za njimi težko obdobje, ko so se, kot pravi Gorazd, plazili po vseh štirih.
V 172 let starem objektu so tako tudi prijetni degustacijski prostori, trgovinica in prenočišča za goste.
Zdaj, ko so že nekoliko lažje zadihali, je pred njimi še tretji izziv – pridobivanje ustrezne delovne sile za delo v proizvodnji. Delo v oljarni je vendarle specifično in potrebno se je naučiti določenih stvari v samem procesu, predvsem pa imeti veselje za to.
Nenehno se soočajo tudi z izzivi, kot so dobava surovin in podražitve embalaže. »Vreme močno vpliva na letino bučnih semen, kar pomeni, da je vsako leto negotovost,« priznava Gorazd. Kljub temu pa ostajajo optimistični in zavezani k ohranjanju tradicije ter kakovosti, ki sta temelj njihovega poslovanja.
Med najpomembnejšimi srednjeročnimi načrti je vsekakor odplačilo kreditov. Doba odplačevanja je za podjetnike relativno kratka in hočeš nočeš velik izziv. Kot podjetnik v prehranski industriji se težko udeležuješ tudi sejmov v tujini, saj moraš vse stroške, povezane s tem, kriti sam. Pri vinarjih, ki imajo status kmeta, je to običajno drugače. V tem smislu bi si želeli nekoliko več angažiranosti države, več skupinskih predstavitev določenih destinacij in dejavnosti v tujini.
Sicer pa se Gorazd pri svojem delu večinoma ravna po načelu »go with the flow« oziroma vse dela po občutku, srcu. »Do zdaj se je vse samo od sebe razvijalo. Čim bi želel bolj agresivno nastopati na trgu, bi za to potreboval pomoč in finance, vprašanje pa je, koliko bi se to sploh obrestovalo glede na tip izdelka, ki je marsikje po svetu relativno neznan,« pojasnjuje Gorazd. Pa še to: »Jaz mislim, da je boljše iti počasi, da organsko rastemo, ne pa da počnemo nekaj na silo.«
Kakšnih večjih načrtov, razen gradnje glampinga, tako trenutno nimajo, saj je za njimi življenjska investicija, vredna milijon evrov in pol. »Zdaj smo nekako zadihali in to rast je treba vzdrževati naprej. To so moji srednjeročni načrti. Bučno olje ima v prihodnosti v svetu zelo velik potencial, ne gre pa pričakovati, da se bo bum zgodil kar čez noč. Počasi se premikamo naprej in iščemo nove priložnosti,« optimistično ob koncu najinega pogovora zaključi misel Gorazd.
