Aljina pot v svet oblikovanja nakita se je začela že v zgodnjem otroštvu, ko je prvič spoznala privlačnost dragih in okrasnih kamnov. Ko je bila stara tri leta, je namreč njen oče odprl podjetje s prodajo dragih in okrasnih kamnov. Hodil je po svetu, po različnih svetovnih in evropskih sejmih ter jima s sestro z vsakega potovanja prinesel različne kamne, največkrat v obliki živalic, s katerimi sta se igrali ure in ure.
O vsakem novem kristalu ju je tudi poučil, od kod je, kakšne so njegove lastnosti, kako se imenuje, kako so ga izkopali. Starejša je postajala, bolj jo je gnala radovednost v svet slikovitih kamnov. Vedno več je želela vedeti o kristalih, in tako začela očetu pomagati pri njegovem delu ter ga spremljala po različnih sejmih v Sloveniji in tujini.
Kljub sprva diplomi iz kadrovskega menedžmenta, delu v pisarni in spremljanju očeta pri njegovem delu, je sčasoma ugotovila, da je njen pravi klic drugje. Ko sta se tako nekoč z očetom vračala iz Francije, kjer sta kupovala kamne, je začutila, da mora nekaj storiti glede tega in čim prej začeti delati nekaj, kar jo bo res osrečevalo. Že naslednji dan je šla v trgovino s pripomočki za likovno ustvarjanje in kreativne hobije, kjer je kupila žico in začela ustvarjati.
Ker njena pot ni klasično oblikovalska, se je pozneje udeleževala različnih delavnic in tečajev, za nekaj časa pa jo je pod svoje okrilje vzela tudi ena od znanih zlatarn. S predanostjo in strastjo je izpopolnjevala svoje veščine, predvsem pa sledila svojemu srcu in na koncu našla svoj edinstveni glas v svetu oblikovanja nakita.
Malo po svoje
Kot pravi Alja, se najbrž vsak, ko se podaja na samostojno podjetniško pot, na začetku ukvarja s številnimi dobronamernimi nasveti, kako se česa lotiti, si ustvariti poslovni načrt, opredeliti ciljne stranke in podobno. »Jaz grem malo po svoje,« pove v smehu in pojasni, da so njene ciljne stranke pravzaprav vsi, ki jih privlači njen stil. Ustvarjala je že nakit za gimnazijke, za krste, za poroke, tudi prstane za starejše gospe. Tisti, ki ga njen izdelek pokliče, zagotovo najde pot do njene delavnice.
Tako kot njene kreacije tudi njena delavnica kipi od ustvarjalnosti in najrazličnejših privlačnih kamnov in kristalov. Svoje prve kose nakita je ustvarila še iz kristalov, ki jih je imel v zalogi njen oče, pozneje pa sama iskala primerne kamne pri dobaviteljih, ki jim zaupa.
Podjetje njenega očeta, ki ga je pozneje prevzela njena sestra, se namreč ukvarja z velikimi kristali in kamni, ona pa kupuje manjše, že obdelane kamne. Vsekakor je očitno, da se je prav iz tega, da je odraščala v družbi kamnov, razvila njena ljubezen do ukvarjanja z njimi na malce bolj kreativen način. Poleg tega, da je izjemna oblikovalka, je tako tudi odlična poznavalka kamnov.
Kljub temu je bilo, kot prizna, na začetku samostojne poslovne poti kar težko. Skrbi zaradi tega, ali bo dovolj financ, ali se bo dalo s to dejavnostjo sploh shajati ali ne, skratka izzivi, s kakršnimi se spoprijemajo skoraj vsi mali podjetniki. Od začetka je tako poleg oblikovanja nakita poprijela za marsikatero delo in občasno pomagala tudi v strežbi, da je le bila prepričana, da bo imela redni mesečni dohodek.
Največji skrb za mladega oblikovalca nakita je, ali mu bo uspelo pridobiti dovolj strank, da se bo to kolesje lahko vrtelo naprej. »Vseeno potrebuješ tudi nekaj prepoznavnosti, da to postane konstanta in se vse skupaj toliko umiri, da veš, da je to tvoj redni prihodek,« pravi Alja.
Toda, ravno ko so se stvari stabilizirale, se je začela la pandemija novega koronavirusa, ki je vse ponovno postavila na glavo. »To je bil velik šok. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. Prisotnega je bilo veliko strahu,« se spominja obdobja, ki je bilo za številne kreativne poklice zelo težko.
Na srečo so se stvari le umirile in zdaj se kot oblikovalka lahko predstavlja tudi na različnih sejmih, veliko ljudi pa jo je spoznalo prek socialnih omrežij. Kot pravi, sta facebook in instagram danes v teh vodah še vedno najpomembnejša. In če je kdaj v stresu pri svojem delu, je zato, ker se zaveda, da bi se morala posvetiti tudi socialnim omrežjem, objaviti kakšno »story« in podobno.
Tudi tovrstno delo za telefonom namreč vzame kar precej časa, ki bi ga sicer lahko namenila ustvarjanju nakita. Glede prihodnosti pravi, da je bolj tip človeka, ki gre s tokom. Čez poletje si namerava dokončno urediti podobo svoje delavnice, v kateri je že dve leti, v pripravi pa je angleška spletna stran, saj si želi poskusiti tudi na tujih trgih. »Ampak vse ob svojem času,« realno sklene svoje razmišljanje.
Igriva in zasanjana
Alja se vsaki stranki, ki jo po predhodno dogovorjenem terminu obišče v njeni delavnici, maksimalno posveti. Pogosto jo stranke kontaktirajo na podlagi že znanega modela nakita, ki ga lahko tudi nekoliko prilagodi. Nekateri pridejo s svojo idejo, ki se jim je porodila ob pogledu na njene izdelke, tako da nato vse skupaj zrišejo in se dogovorijo, katere kristale bi uporabili.
Ko je ideja že dorečena in izrisana skica ter izbrani kristali, se loti izdelave modelov. Sama najraje ustvarja modele iz voska, ki jih lahko pozneje prilagodi, če stranka po ogledu izrazi tovrstno željo. Ko je modelček potrjen, se loti vplivanja kovin, temu sledi še dokončno brušenje in poliranje. Izdelava enega kosa nakita tako traja minimalno tri tedne, če so kristali v zalogi. Če se zelo mudi, pa vse skupaj lahko poteka tudi nekoliko hitreje.
Sama izdelava nakita ni težko fizično delo, toda zaradi posebne drže telesa, ki jo zahteva to delo, lahko ob nepravilni drži hitro pride do kakšnih poškodb oziroma te, kot pravi Alja, vsake toliko kaj »špikne« v rami ali v križu.
Tudi oči trpijo pri takem delu, saj so zaradi izdelave detajlov nenehno izpostavljene zelo močni svetlobi. »Ampak dokler uživam v tem, se ne vznemirjam kaj preveč,« pravi Alja, ki o svojem delu pripoveduje s prav posebnim žarom, kar jasno priča o tem, da v tem tudi neznansko uživa.
Ena od značilnosti Aljinega ustvarjanja je uporaba mehurčkov v njenih dizajnih. Ti nežni in posebni motivi dodajo njenim kosom pridih igrivosti in lahkotnosti ter jim vlijejo občutek veselja. »Temu se reče tudi granulacija,« nam pojasni.
»Nisem prva, ki jo uporabljam, jo pa vsak oblikovalec uporablja na svoj način. V samem načinu oblikovanja danes ne moreš odkrivati tople vode, ima pa vsak dizajn svoje posebnosti.« Vsekakor so mehurčki oziroma »bubbli,« kot jim pravi Alja, postali njen razpoznavni znak in so, tisto, kar ji najbolj napolni dušo.
Posebnih zgodb, ki ji bodo za vedno ostale v spominu, je pri njenem delu toliko, kot je različnih strank. Pomembno se ji zdi, da spozna človeka, za katerega ustvarja. »Zdi se mi, da me z vsemi ljudmi, ki pridejo, povežejo posebne energije,« ugotavlja. Ker ima rada živali, jo je še posebej ganilo, ko je kot spomin na kužka ustvarjala »bubbli tačko«, v katero je vdelala njegove kristale.
Nekoč jo je obiskala stranka, ki si je želela na prstanu imperial topaz, kristal iz zelo visokega cenovnega ranga kristalov, njegovo nahajališče je samo v Braziliji. Toda za denar, ki sta ga imeli na voljo, je bilo nemogoče dobiti kamen, ki bi bil res lep. Nato pa se je spomnila na brusilca, s katerim sodeluje in pri katerem si je pred časom ogledovala čudovit sončni kamen iz Oregona. Brusilcu je rekla, da bo nekoč prišla kupit ta kristal, toda tovrstnih kristalov pač ne kupuješ za zalogo. Ko je pokazala sliko tega kristala gospe, ki je sprva želela imperial topaz, je bila nad njim nadvse navdušena. Očitno je bilo tako usojeno, da jo je ta kristal počakal.
Če se le da, Alja vedno poskuša izpolniti želje strank. Prizna pa, da so bili tudi primeri, ko je stranke zavrnila, ker so želele dizajn nekoga drugega, skratka nekaj, kar že obstaja. Tudi v kakšnem drugem primeru, ko gre za nekaj, pod kar se ne bi želela podpisati, ne gre z glavo skozi zid. Pomembno ji je njeno delo in njen dizajn in enostavno ne izgublja čas s tem, da bi delala kaj drugega.
S kovčkom po inspiracijo
Poleg ustvarjalnega procesa Alja najde navdih v svojih potovanjih na oddaljene konce sveta. Nedavno potovanje na Madagaskar, kjer je obiskala rudnik safirja, je pustilo močan vtis. Ko je bila priča težkim razmeram, v katerih so delali tamkajšnji zaposleni, jo je do solz ganil oster kontrast med lepoto kamnov, ki so jih izkopali, in razmerami, v katerih živijo tamkajšnji prebivalci. Tudi zaradi tega se trudi, da je pri svojem delu etična in trajnostno usmerjena, kolikor se le da.
»Kristale že tako jemljemo naravi. Če jih imamo in nosimo, je prav, da ji imamo radi in da jih uporabljamo z mero spoštovanja,« pove Alja, ki sicer navdih za svoje kreacije najpogosteje najde v življenju kot takem.
»Mogoče se sliši malo morbidno, ampak zdi se mi, da smo postali družba, ki ne zna biti več v tem trenutku in biti vesela za tisto, kar imamo, in uživati.« In še: »Meni je največji navdih to, da lahko dam človeku nekaj, ob čemer bo, ko bo ta nakit nosil ali ga zgolj občudoval, lahko malo bolj razigran.«
Vsak kos nakita, ki ga ustvari, pa ne nosi samo lepote, ampak tudi občutek integritete in sočutja in služi kot dokaz moči ustvarjalnosti, empatije in človeške povezanosti. V svetu, ki pogosto ceni hitrost in učinkovitost pred umetnostjo in srčnostjo, nas tako Aljine kreacije opominjajo, da resnične lepote ne najdemo le v končnem izdelku, temveč tudi v procesu ustvarjanja.
