V kraljestvu žganih pijač obstaja tekočina, ki pooseblja eleganco, prefinjenost in pridih skrivnostne privlačnosti. To je eliksir, prepojen z brinom, znan kot gin, žgana pijača z bogato zgodovino, ki sega stoletja v preteklost, a še naprej osvaja brbončice poznavalcev in navdušencev nad koktajli v moderni dobi. Tudi v osrčju Maribora, v Sloveniji. Tam je namreč skriti biser v svetu žganih pijač – butična destilarna Maister spirit, ki zbuja pozornost s svojo edinstveno ponudbo gina.

Le slabih 10 kilometrov od središča Maribora leži v prečudoviti zeleni naravi v naselju Šober na dobrih 500 metrih nadmorske višine slikovita vinogradniška kmetija Hlade, znana po butični družinski vinski kleti. Vinogradniško in vinarsko dejavnost so skozi leta negovale in razvijale tri generacije: gospodar Klemen z ženo Marjeto, hči Klara in sin Urban ter stara starša Dušan in Breda. Vinogradniška kmetija, ki se ponaša z osmimi hektarji vinogradov na dveh legah – Šober in Kozjak, je znana po visokokakovostnih vinih in upoštevanju trajnostnih kmetijskih praks, hkrati pa ponuja tudi edinstven in pronicljiv vpogled v svet vinarstva.

Le slabih 10 kilometrov od središča Maribora leži v prečudoviti zeleni naravi v naselju Šober na dobrih 500 metrih nadmorske višine slikovita vinogradniška kmetija Hlade, znana po butični družinski vinski kleti.

Mojca Fatur, priljubljena slovenska filmska in gledališka igralka, se je v srca mnogih zapisal predvsem po zaslugi številnih komičnih vlog, ki jih je interpretirala na gledaliških deskah.

Marjan Drev, kipar in doktor likovne teorije, je prejemnik pomembne nagrade kiparske sekcije ZDSLU za leto 2023. Pri svojem delu pogosto poudarja vrednote oziroma tisto, kar je v umetnosti duhovnega. Čeprav so se mu na njegovi umetniški poti ponujale poslovne priložnosti celo v Ameriki, je raje ostal zvest samemu sebi in svojemu raziskovanju. Kot pravi, ni hotel delati karkoli. In čisto vseeno mu je bilo, ali bo to, kar dela, prodal ali ne. Med drugim je na različnih koncih Slovenije postavil deset javnih figuralnih spomenikov in sedem doprsnih spomenikov. Med najbolj znanimi je spomenik škofa Antona Martina Slomška pred mariborsko stolnico.

Maja Založnik ni le izjemna vokalistka, katere talent so hitro opazili tudi v tujini, temveč tudi oseba, ki je s srcem in dušo predana glasbi. Je vztrajna in odločna in, kot pravi, dela vse, samo da lahko poje. In čeprav so njeno pot zaznamovali tako vzponi kot padci, ni nikoli obupala. »Če sam sebi govoriš, da nekaj ni mogoče, potem ni. Če se prepričaš, da je, delaš in stremiš k temu, potem se zna marsikaj zgoditi,« pravi ena od trenutno najbolj vročih pevk v Sloveniji, ki verjame, da ji bo uspelo nastopati tudi v tujini.

Balerino Ano Klašnja smo lahko novembra občudovali v baletnem večeru Bolero, v predstavi Obredje se je do zadnjega diha borila za svoje življenje, medtem ko je bila v Ssss tista krhka, nežna balerina, kakršne smo je vajeni iz nekaterih drugih predstav. Človek ob tem kar težko verjame, da je profesionalnemu ljubljanskemu baletnemu odru zvesta že več kot 20 let. Čeprav ima, kot pravi, pred sabo morda še kakšno leto ali dve vrhunskega plesa, vse pogosteje razmišlja tudi o tem, kaj po baletni upokojitvi. V to so jo hočeš nočeš v preteklosti prisilile tudi poškodbe, ki so žal stalnica baletnega poklica.

Stojan Auer se je zgodovino slovenske televizije zapisal z oddajo Poglej in zadeni, ki je bila svojevrsten fenomen. V njej je med letoma 1991 in 1996 gostil številne zvezdnike svetovnega formata, kar kasneje ni uspelo nobenemu drugemu slovenskem televizijskem voditelju.

Dobrih trinajst let je tega, odkar se je Bilbi prvič predstavila slovenskemu občinstvu s skladbo Hvala za vijolice in osvojila srca poslušalcev. Danes si slovenske glasbene scene preprosto ne moremo več predstavljati brez glasbe, ki jo ustvarja s partnerjem Gregorjem Stermeckim. Pa vendar se je zgodilo, da se je po pandemiji novega koronavirusa tudi Bibli za nekaj časa umaknila z oči javnosti in se med drugim posvetila tudi svoji doslej najpomembnejši vlogi v življenju – materinstvu.

Alfonz Kodrič, basist mariborske Opere, je kot mladostnik sanjaril, da bo postal igralec, a je na koncu prevladala ljubezen do glasbe in dejstvo, da premore enega najnižjih in relativno redkih glasov v operi – basso profondo. Tega, da se je namesto dramski igri posvetil operi, ni nikoli obžaloval. V SNG Maribor, ki mu je zvest že celotno svojo kariero, je poleg opernih ambicij delno uresničil ali vsaj okusiti tudi tiste igralske. Nedavno smo ga poleg vloge Sarastra v Mozartovi Čarobni piščali lahko ponovno videli tudi v dramski vlogi gestapovskega poveljnika v predstavi To noč sem jo videl po romanu Draga Jančarja.

Milan Erič je tisti umetnik, ki se je s kolegom Zvonkom Čohom zapisal v zgodovino slovenskega filma kot soavtor našega prvega celovečernega animiranega filma Socializacija bika. Nastajal je kar 14 let, vmes so se rojevali otroci, razpadale stare in nastajale nove države. Po tem kultnem delu se je pravzaprav poslovil od animacije in se posvetil drugim stvarem v življenju.

Operna režiserka Eva Hribernik se je v opero zaljubila še kot študentka. Potem je sledila sebi in svojemu srcu ter se po zaključenem študiju dramaturgije na ljubljanski AGRFT podala še na študij operne režije v Italijo. Danes, kot pravi, uresničuje svoje sanje. V teh dneh je na oder ljubljanske Opere postavila Leharjevo Deželo smehljaja in Ajdičevo komično opero Miši v operni hiši, katerih sporočilo je prav to, kako zelo pomembno je, da človek posluša svoje srce in ne glede na vse ostane zvest sam sebi.

Tiborja Miheliča Syeda marsikdo pozna po njegovi »odrski vlogi« glasbenika. A ni le glasbenik. Izza odra je namreč že več kot osem let predvsem direktor Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) v Ljubljani.

Igralec Gorazd Žilavec je že kot otrok sanjal, da bo postal igralec, komedijant. Čeprav je sprva kazalo, da bo svoje profesionalno življenje posvetil športu, je prevladala ljubezen do gledališča. Danes je, kot pravi, z gledališčem v najboljšem pomenu te besede zasužnjen.

Z Luko Basijem smo se pogovarjali dan pred usodnim petkom, ko so Slovenijo prizadele hude poplave. Pogovor je, poleg koncertnih načrtov, med katerimi je tudi težko pričakovani septembrski koncert v ljubljanskih Križankah, med drugim tekel tudi o njegovi poroki z Nastjo, ki bi morala biti čez dva dni. Toda v manj kot 24 urah se je v Sloveniji, še posebej pa na njegovem rodnem Koroškem, življenje marsikomu zasukalo v nesluteno smer.

Domen Marinčič je svojo glasbeno pot začel z violončelom, nato pa je študiral violo da gamba, čembalo in generalni bas v Nürnbergu in Trossingenu. Že kot otrok je namreč ugotovil, da je stara glasba tisto, kar ga najbolj zanima, a temu takrat v našem šolskem glasbenem sistemu niso bili najbolj naklonjeni. Šele zdaj, po več desetletjih, ugotavlja, da se nenadoma vsi navdušujejo nad baročno glasbo, kot sam pravi, se ob tem počuti nekako tako kot takrat, ko je božič postal dela prost dan in so bili tisti, ki jim je ta praznik res nekaj pomenil, nekoliko skeptični, saj je vsesplošna evforija vsemu skupaj vzela vsakršno težo.

Čeprav je njena baza trenutno v rodnem Mariboru, boste Niko Gorič, izjemno slovensko sopranistko, težko našli doma. Včasih se zgodi, da v enem samem tednu nastopi v petih različnih mestih, s petimi različnimi programi, v dih jemajočih svetovnih koncertnih dvoranah, s pomembnimi dirigenti in izjemnimi glasbenimi sestavi. Vse to je v Sloveniji, vsaj zdi se tako, pogosto spregledano.

V dneh okrog vsakoletnega tekmovanja za pesem Evrovizije se radi spominjamo tudi vseh naših glasbenic in glasbenikov, ki so nas v preteklosti zastopali na tem tekmovanju. Darjo Švajger je ta čast doletela kar dvakrat. Leta 1995 je v Dublinu s pesmijo Prisluhni mi veljala za favoritkinjo za zmago, na koncu pa zasedla 7. mesto, kar je še danes najboljša uvrstitev Slovenije na Izboru (7. mesto je leta 2001 dosegla tudi Nuša Derenda s skladbo Energy). Pesem je bila izbrana za pesem leta 1995 v Sloveniji, prevedena v številne tuje jezike pa je zasedala visoka mesta na mednarodnih glasbenih lestvicah ter z leti postala zimzelena uspešnica.

Po smrti kraljice Elizabete II. je njen sin, prestolonaslednik princ Charles takoj postal novi britanski kralj in si izbral ime Karel III. Potem ko je čakal skoraj 74 let, da postane kralj, bo danes končno tudi zanj napočil trenutek veličastnega kronanja. Toda čeprav je videti, da se kralj tega dogodka neizmerno veseli, v svoji rani mladosti nad idejo, da bo nekoč postal kralj, ni bil tako zelo navdušen.

Ko je Edward Clug pred več kot tridesetimi leti kot mladi plesalec iz rodne Romunije prišel v Slovenijo, je mislil, da bo Maribor zanj zgolj odskočna deska za zahod. No, stvari so se drugače zasukale. Ostal je v tem mestu, z leti postal koreograf z zavidanja vredno mednarodno kariero in v dvajsetih letih na čelu Baleta SNG Maribor iz mariborskega baleta ustvaril mednarodno prepoznavno blagovno znamko. Čeprav je imel pomisleke, da bi na tem mestu še naprej vztrajal, se je odločil, da ostane, saj, kot pravi, ne more odnehati, če stvari še niso zaključene.