Alfonz Kodrič, basist mariborske Opere, je kot mladostnik sanjaril, da bo postal igralec, a je na koncu prevladala ljubezen do glasbe in dejstvo, da premore enega najnižjih in relativno redkih glasov v operi – basso profondo. Tega, da se je namesto dramski igri posvetil operi, ni nikoli obžaloval. V SNG Maribor, ki mu je zvest že celotno svojo kariero, je poleg opernih ambicij delno uresničil ali vsaj okusiti tudi tiste igralske. Nedavno smo ga poleg vloge Sarastra v Mozartovi Čarobni piščali lahko ponovno videli tudi v dramski vlogi gestapovskega poveljnika v predstavi To noč sem jo videl po romanu Draga Jančarja.

Milan Erič je tisti umetnik, ki se je s kolegom Zvonkom Čohom zapisal v zgodovino slovenskega filma kot soavtor našega prvega celovečernega animiranega filma Socializacija bika. Nastajal je kar 14 let, vmes so se rojevali otroci, razpadale stare in nastajale nove države. Po tem kultnem delu se je pravzaprav poslovil od animacije in se posvetil drugim stvarem v življenju.

Operna režiserka Eva Hribernik se je v opero zaljubila še kot študentka. Potem je sledila sebi in svojemu srcu ter se po zaključenem študiju dramaturgije na ljubljanski AGRFT podala še na študij operne režije v Italijo. Danes, kot pravi, uresničuje svoje sanje. V teh dneh je na oder ljubljanske Opere postavila Leharjevo Deželo smehljaja in Ajdičevo komično opero Miši v operni hiši, katerih sporočilo je prav to, kako zelo pomembno je, da človek posluša svoje srce in ne glede na vse ostane zvest sam sebi.

Tiborja Miheliča Syeda marsikdo pozna po njegovi »odrski vlogi« glasbenika. A ni le glasbenik. Izza odra je namreč že več kot osem let predvsem direktor Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) v Ljubljani.

Igralec Gorazd Žilavec je že kot otrok sanjal, da bo postal igralec, komedijant. Čeprav je sprva kazalo, da bo svoje profesionalno življenje posvetil športu, je prevladala ljubezen do gledališča. Danes je, kot pravi, z gledališčem v najboljšem pomenu te besede zasužnjen.

Z Luko Basijem smo se pogovarjali dan pred usodnim petkom, ko so Slovenijo prizadele hude poplave. Pogovor je, poleg koncertnih načrtov, med katerimi je tudi težko pričakovani septembrski koncert v ljubljanskih Križankah, med drugim tekel tudi o njegovi poroki z Nastjo, ki bi morala biti čez dva dni. Toda v manj kot 24 urah se je v Sloveniji, še posebej pa na njegovem rodnem Koroškem, življenje marsikomu zasukalo v nesluteno smer.

Domen Marinčič je svojo glasbeno pot začel z violončelom, nato pa je študiral violo da gamba, čembalo in generalni bas v Nürnbergu in Trossingenu. Že kot otrok je namreč ugotovil, da je stara glasba tisto, kar ga najbolj zanima, a temu takrat v našem šolskem glasbenem sistemu niso bili najbolj naklonjeni. Šele zdaj, po več desetletjih, ugotavlja, da se nenadoma vsi navdušujejo nad baročno glasbo, kot sam pravi, se ob tem počuti nekako tako kot takrat, ko je božič postal dela prost dan in so bili tisti, ki jim je ta praznik res nekaj pomenil, nekoliko skeptični, saj je vsesplošna evforija vsemu skupaj vzela vsakršno težo.

Čeprav je njena baza trenutno v rodnem Mariboru, boste Niko Gorič, izjemno slovensko sopranistko, težko našli doma. Včasih se zgodi, da v enem samem tednu nastopi v petih različnih mestih, s petimi različnimi programi, v dih jemajočih svetovnih koncertnih dvoranah, s pomembnimi dirigenti in izjemnimi glasbenimi sestavi. Vse to je v Sloveniji, vsaj zdi se tako, pogosto spregledano.

V dneh okrog vsakoletnega tekmovanja za pesem Evrovizije se radi spominjamo tudi vseh naših glasbenic in glasbenikov, ki so nas v preteklosti zastopali na tem tekmovanju. Darjo Švajger je ta čast doletela kar dvakrat. Leta 1995 je v Dublinu s pesmijo Prisluhni mi veljala za favoritkinjo za zmago, na koncu pa zasedla 7. mesto, kar je še danes najboljša uvrstitev Slovenije na Izboru (7. mesto je leta 2001 dosegla tudi Nuša Derenda s skladbo Energy). Pesem je bila izbrana za pesem leta 1995 v Sloveniji, prevedena v številne tuje jezike pa je zasedala visoka mesta na mednarodnih glasbenih lestvicah ter z leti postala zimzelena uspešnica.

Po smrti kraljice Elizabete II. je njen sin, prestolonaslednik princ Charles takoj postal novi britanski kralj in si izbral ime Karel III. Potem ko je čakal skoraj 74 let, da postane kralj, bo danes končno tudi zanj napočil trenutek veličastnega kronanja. Toda čeprav je videti, da se kralj tega dogodka neizmerno veseli, v svoji rani mladosti nad idejo, da bo nekoč postal kralj, ni bil tako zelo navdušen.

Ko je Edward Clug pred več kot tridesetimi leti kot mladi plesalec iz rodne Romunije prišel v Slovenijo, je mislil, da bo Maribor zanj zgolj odskočna deska za zahod. No, stvari so se drugače zasukale. Ostal je v tem mestu, z leti postal koreograf z zavidanja vredno mednarodno kariero in v dvajsetih letih na čelu Baleta SNG Maribor iz mariborskega baleta ustvaril mednarodno prepoznavno blagovno znamko. Čeprav je imel pomisleke, da bi na tem mestu še naprej vztrajal, se je odločil, da ostane, saj, kot pravi, ne more odnehati, če stvari še niso zaključene.

Pred dnevi smo bili v Kranjski Gori priča spektakularni otvoritvi Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju Planica 2023, ki je v neposrednem televizijskem prenosu množično navdušila Slovence. Čestitke režiserju prireditve Mihi Krušiču so deževale od vsepovsod, tudi na socialnih omrežjih. Marsikoga je presenetilo, da se je pojavil v vlogi režiserja, saj ga iz medijev poznamo predvsem kot plesalca in koreografa, manj znano pa je, da ima za sabo že kar lep seznam projektov, pri katerih je sodeloval kot režiser.

Igralka Ksenija Mišič se je marsikomu vtisnila v spomin po vlogah fatalnih žensk v filmih in na odru. Bila je tista usodna ženska, ki je znala svet postaviti na glavo in obrniti tok življenja. Celo dedku v aktualnem filmu Dedek gre na jug Vincija V. Anžlovarja.

Glasbena kariera Branka Robinšaka se je sicer začela v zabavni glasbi, a njegov prodorni glas je že takrat dajal slutiti, da je ustvarjen za nekaj več. Leta 1983 je kot tenorist debitiral v ljubljanski Operi, temu je sledila zavidanja vredna mednarodna kariera, na katero smo v luči njegove 40-letnice petja na opernih in koncertnih odrih obujali spomine tudi v tokratnem intervjuju.

Gledališče je s svojo čarobnostjo in unikatnostjo že marsikoga usodno očaralo in začaralo. Mnogi so mu posvetili najbolj ustvarjalna leta svojega življenja. A le redki so mu tako dolgo ostali zvesti in predani kot gospa Mojca Kreft. V svoji petdesetletni poklicni karieri je sodelovala z večino slovenskih gledališč, do nedavnega je kot vršilka dolžnosti vodila tudi Slovenski gledališki inštitut. Je prava zakladnica bogatega teatrološkega znanja in marsikaterih anekdot iz gledališkega življenja.

Pisateljica Janja Vidmar je v Sloveniji znana predvsem kot mladinska pisateljica, nedavno pa je presenetila že s svojim drugim potopisnim romanom V koraku z volkom, v katerem bralcu ne le približa skrivnosti toskanskih Apeninov in puščave Accona, temveč tudi skrivnosti iz globine človeške duše. Pravi, da jo je španski Camino, o katerem piše v svoji prvem potopisnem delu, v literaturi uročil, v zasebnem pa postregel z drugačnimi uvidi. Danes tudi na nekatera svoja pretekla dejanja v smislu družbene angažiranosti zre z drugega zornega kota. Še vedno je ohranila svojo kritično ostrino, a naučila se je nekatera mnenja zadržati zase.

Baritonist Slavko Savinšek se je rodil v Beogradu, v družini Slovencev, ki so se tja preselili leta 1928. V mladosti je bil perspektivni matematik, a ljubezen do petja je očitno prevladala nad naravoslovjem in ga iz rodnega Beograda pripeljala v Slovenijo. Kot sam pravi, te odločitve ni nikoli niti za sekundo obžaloval. Odru ljubljanske je tako zvest že skoraj 30 let, na njem pa je poustvaril več kot 50 različnih vlog.

Z Vinkom Šimkom smo se o vseh pomembnih in manj pomembnih stvareh v življenju pogovarjali v njegovem rodnem Mariboru na enega najbolj vročih dni v tem letu. Visokim temperaturam navkljub mu navdiha za šale ni zmanjkalo, prepričali smo se lahko, da zna še tako banalno vsakdanjo stvar obrniti na šalo in v dobro voljo spraviti vse okoli sebe.

Vlado Kreslin je eden najpomembnejših in najbolj priljubljenih slovenskih avtorjev in izvajalcev. Številne njegove pesmi so skoraj ponarodele, nekatere pa so postale navdih za romane, filme in celo diplomske naloge. Pogosto ga imenujejo tudi slovenski Bob Dylan, a pravi, da mu je zaradi te (neustrezne) primerjave kar nerodno. Ne glede na to, s kom ga v tujini primerjajo, ostaja še vedno samosvoj, v svojem glasbenem izrazu unikaten, v poeziji globok in razmišljujoč. Tudi v tokratnem intervjuju smo strnili nekaj njegovih misli o glasbi, vojni, odnosih s samim seboj in drugimi in življenju kar tako.

Pisateljica Janja Vidmar je v Sloveniji znana predvsem kot mladinska pisateljica, nedavno pa je presenetila že s svojim drugim potopisnim romanom V koraku z volkom, v katerem bralcu ne le približa skrivnosti toskanskih Apeninov in puščave Accona, temveč tudi skrivnosti iz globine človeške duše. Pravi, da jo je španski Camino, o katerem piše v svoji prvem potopisnem delu, na področju literature uročil, v zasebnem pa postregel z drugačnimi uvidi. Danes tudi na nekatera svoja pretekla dejanja, v smislu družbene angažiranosti, zre z drugega zornega kota. Še vedno je ohranila svojo kritično ostrino, a naučila se je nekatera mnenja zadržati zase.