Obrazi podjetništva: Cornelia, torte in slaščice

Kornelijina zgodba se je začela v prvih dneh pandemije kovida, ko se je kot mnogi drugi nepričakovano znašla brez dela. S strastjo do peke, ki je dolgo tlela pod površjem, se je odločila svojo energijo usmeriti v ustvarjanje tort in slaščic za prijatelje in družino.

Spremeniti strast v dobiček

Sama ni bila nikoli pretirano sladkosneda, z veseljem pa je vedno kuhala in pekla za druge in jih s tem osrečevala. Kar se je začelo kot način za spopadanje z negotovostjo, je kmalu postalo cvetoč posel, s čimer je postala ena prvih tovrstnih slaščičark v Mariboru.

»Nikoli si nisem predstavljala, da me bo do tega pripeljala izguba službe,« razmišlja Kornelija. Peka tort je bila med pandemijo njena terapija, zdaj pa je postala njeno preživetje. Kot pravi, se je vse zgodilo ob pravem času. Pred tem je namreč delala v gostinstvu in pogosto razmišljala o tem, ali se bo morala kar sprijazniti s tem, da bo to, kar je bilo sprva le študentska zaposlitev, za vedno ostalo njen poklic. Pri 29 letih si ni želela biti več natakarica, kot čustveno pojasnjuje, ji je bilo ob tem precej hudo, počutila se je življenjsko izgubljeno.

Odločitev, da se poda v bolj kreativne slaščičarske vode, jo je nekako rešila. Ideja o ustanovitvi podjetja za peko tort se je tako deloma sicer res rodila iz nuje, vendar jo je spodbudila tudi želja po širjenju sreče s svojimi kreacijami. Z izostrenim očesom za podrobnosti in smislom za ustvarjalnost je hitro ugotovila, da lahko njene torte razveselijo druge, zlasti v času, ko so se mnogi počutili osamljene in potrte.

S poslovnega vidika je peka tort lahko donosna. Povpraševanje po tortah po meri za rojstne dneve, poroke in druga praznovanja ostaja veliko tudi v težkih gospodarskih časih, tako je bilo  in celo v času pandemije. Kornelija je prepoznala to priložnost in začela razvijati poslovni načrt.

Njena pot se je po odprtju s. p. najprej začela v 10 kvadratnih metrov veliki kuhinji, ki jo je s pomočjo staršev zgradila na domu. Tam je preživela nešteto ur, ko je eksperimentirala z recepti in izpopolnjevala svoje torte. Platforme družbenih medijev je uporabila za predstavitev svojega dela, ustvarjanje sledilcev in povezovanje s potencialnimi strankami.

Kornelija je specializirana za unikatne in moderne torte, od katerih je vsaka prava umetnina. Od zapletenih cvetličnih motivov do minimalističnih geometrijskih vzorcev, njene torte odražajo najnovejše trende v svetu sladic. Izdeluje tudi t. i. cake popse in cupcakes, ob posebnih priložnostih, kot je denimo noč čarovnic , pa si vedno zamisli tudi kakšno noviteto.

Vzpon družbenih medijev je spremenil način dojemanja tort, platforme, kot sta instagram in Ppnterest, pa služijo kot navdih za peke in stranke. Današnji potrošniki ne iščejo le dobrih okusov; želijo vizualno osupljive sladice, ki pripovedujejo zgodbo. Za sodobno pokrajino tort so značilni drzni okusi, inovativne sestavine in umetniške tehnike dekoracije. Kornelija spremlja te trende, eksperimentira z okusi, hkrati pa vključuje elemente tradicionalne slovenske peke.

Vzpon izzivov

Pot do uspeha seveda ni bila brez ovir. Kornelija se je na začetku poslovne poti spoprijela s številnimi izzivi. Ena najpomembnejših ovir je bilo krmarjenje po zakonodajni pokrajini. Predpisi o varnosti hrane, zahteve za izdajo dovoljenj in zdravstveni pregledi so lahko za nove lastnike podjetij zastrašujoči, v času pandemije, ko je bilo treba upoštevati še bolj rigorozne ukrepe, pa še toliko bolj.

Kornelija je posvetila čas razumevanju teh predpisov in zagotovila, da njena kuhinja izpolnjuje vse potrebne standarde za zakonito poslovanje. Kmalu je prvotnih deset kvadratnih metrov postalo premajhnih za njeno dejavnost in iskala je večji prostor. A z večjim prostorom, v katerem je sedaj že dve leti, so se bistveno zvišali tudi stroški.

Tako se je morala ločiti tudi od svojih dolgoletnih prihrankov. Še kot študentka je namreč začela varčevati in na posebnem mestu zbirala drobiž. Odločena je bila, da teh prihrankov zlepa ne bo porabila oziroma da si bo z njimi privoščila kaj res posebnega, na koncu pa je z zneskom, ki je po več letih znašal že okrog 5000 evrov, morala kriti tekoče stroške podjetja.

Začetna naložba v kakovostne sestavine in orodja je bila precejšnja, zato je morala biti strateška glede svoje porabe, da bi zagotovila donosnost. Kot pojasnjuje, je sprva, dokler se delo ni uteklo, vsak cent, ki ga je dobila za torte, porabila za plačilo položnic. Upravljanje  časa je prav tako postalo kritična veščina. Usklajevanje peke, trženja in storitev za stranke je od Kornelije zahtevalo, da razvije strukturiran urnik.

Ko so naročila začela deževati, se je morala naučiti določiti prioritete in včasih delati pozno v noč, da bi izpolnila roke. Pritisk je bil močan, vendar jo je strast do peke motivirala. »Šele letos se trudim, da ne delam več toliko kot prvi dve leti, ko sem naredila okrog 300 delovnih ur na mesec. Letos je to samo okrog 200, privoščim si tudi nekoliko več dopusta.«

Pogosto ji kdo z zavidanjem reče, kako se ima super, ko je sama svoj šef in lahko sama razpolaga s svojim časom. Toda kot priznava, je za »espejevce« dan vedno prekratek. Ker delaš zase, delaš več in težko rečeš ne. »Glava nikoli ne ugasne. Tudi ko greš spat, še vedno razmišljaš o tortah. Tudi telefon nikoli ne ugasne. Delaš do poznih večernih ur, ko prideš domov, pa te čakajo še sporočila na socialnih omrežjih, povezana s tvojim poslom, lahko kar pozabiš na to, da bi si ustvaril družino, materinstvo pa je za samostojne podjetnice, ki si pogosto ne morejo privoščiti daljše odsotnosti z dela, že samo po sebi velik izziv.«

Odgovornosti lastnika podjetja

Kornelija se je kot lastnica podjetja hitro naučila, da njene odgovornosti presegajo samo peko. Storitev za stranke je postala pomemben vidik njene vloge. Vzpostavljanje odnosov s strankami, razumevanje njihovih potreb in zagotavljanje izjemnih storitev so bili bistvenega pomena za njeno poslovanje in pozitivne napotitve od ust do ust.

Kornelija je bila ponosna na to, da je vsako torto osebno zaznamovala tako, da je odražala vizije njenih strank, kar ni samo izboljšalo njihovo izkušnjo, ampak tudi spodbudilo zvestobo. Kot pravi, približno od 60 do 70 odstotkov tort naredi za zveste stranke, ki se vedno znova rade vračajo k njej.

Še več, morala se je vživeti v vlogo tržnice. Vzela si je čas za ustvarjanje spletne prisotnosti, razkrivanje svoje pekarske poti in sodelovanje s svojim občinstvom. To je vključevalo objavljanje slastnih fotografij njenih tort. S tem ni le promovirala svojega podjetja, temveč je zgradila tudi skupnost kolegov pekovskih navdušencev.

Vendar pa dejavnost peke tort zlasti v mestu, kot je Maribor, ni brez konkurence. Medtem ko si je Kornelija izborila nišo zase, se sooča z realnostjo črnega trga, kjer peki brez licence delujejo mimo predpisov in pogosto ne le nelojalno nižajo cene, temveč nekateri prodajajo torte celo po višji ceni kot nekdo, ki ima za to registrirano podjetje z vsemi pripadajočimi stroški.

»To je frustrirajoče,« priznava. »Zelo se trudim zagotoviti, da so moje sestavine visoke kakovosti in da moja kuhinja ustreza vsem zahtevanim normativom. Malce pa le zaboli, ko vidiš druge, ki ne sledijo istim standardom.«

Kornelijina zavezanost kakovosti in ustvarjalnosti ji je prinesla bazo zvestih strank, vendar ima to svojo ceno. Ure so dolge, pogosto se raztezajo pozno v noč, medtem ko usklajuje peko, dekoriranje in urejanje naročil. »So dnevi, ko sem budna do poznih ur in izpopolnjujem torto za posebno priložnost,« pravi. »Toda ko vidim veselje na obrazih svojih strank, je vse to vredno.«

Povpraševanje po njenih tortah je že zdavnaj prestopilo meje mesta Maribora. Torte tako dostavljajo tudi v bližnjo in nekoliko bolj oddaljeno okolico vse do Celja. Ker so cene tort v Mariboru precej nižje kot v Ljubljani, jo z veseljem obiščejo tudi stranke iz Ljubljane.

Kornelija je spoznala, da je njen posel več kot le služenje denarja; šlo je za osrečevanje ljudi v času, ko so to najbolj potrebovali. Nagrajujoča narava peke je v njeni sposobnosti ustvarjanja povezav. Ne glede na to, ali gre za rojstnodnevno torto, ki združuje prijatelje in družino, ali poročno torto, ki simbolizira ljubezen in predanost, so Kornelijine kreacije odigrale vlogo v nekaterih najbolj cenjenih trenutkih življenja.

To spoznanje je spodbudilo njeno strast in predanost tej obrti ter jo spomnilo, da je bil vsak izziv, s katerim se je soočila, vreden zaradi veselja, ki ga lahko prinese drugim. Kornelijina zgodba je vsekakor dokaz vztrajnosti in ustvarjalnosti v težavah. Iz pepela izgube službe je zgradila uspešno podjetje, ki ne le poteši hrepenenje po sladkem, ampak tudi prinaša veselje njeni skupnosti.