Janše ne gre odpisati, sploh ne. Še bolj je utrdil svoj položaj na vrhu SDS in tudi možnost, da je čez dve leti relativni zmagovalec naslednjih volitev v državni zbor (tako kot leta 2018 in 2004), je povsem realna. Da bo v vlogi kandidata za mandatarja še v četrto poskušal sestaviti novo vlado. Za Goloba pa je poraz na evropskih volitvah lahko začetek njegovega političnega propada, konec njegovih sanj o drugem mandatu.
Pravzaprav gre za zadnje opozorilo premierju, da lahko Gibanje Svoboda doživi podobno usodo, kot so jo vse stranke »novih obrazov« doslej. Golobovim podpora v javnem mnenju sicer upada že več kot leto dni in nekako sovpada z notranjimi trenji v vladi in koaliciji (Tatjana Bobnar, Mojca Šetinc Pašek …) ter prihodom Tine Gaber na politično sceno, ki je od vseh teh žensk, s katerimi se je obdal Golob in jih do zdaj že kar precej »vrgel čez ramo«, lahko še najbolj usodna.
Na evropskih volitvah se je podpora Gibanju Svoboda sicer spet odbila navzgor, ko je prišlo do volilne mobilizacije na obeh straneh in do še enega opredeljevanja za ali proti Janši, a ne za toliko, da bi Gibanje Svoboda premagalo SDS ali vsaj dobilo enako število evropskih poslancev.
Če se bo Golobu spet zalomilo, si bo sam skopal politični grob. Oziroma mu ga bodo pomagali skopati koalicijski partnerji, tako SD kot Levica.
Razočaranje nad neoperativnostjo Golobove vlade v prvi polovici mandata je veliko. Volilni triumf Gibanja Svoboda leta 2022 je s sabo prinesel visoka pričakovanja. Koalicija ima v parlamentu dovolj trdno večino, da bi učinkovito vladala, a je bilo uvajanje tako premierja kot večine ministrov na političnih funkcijah, ki so jih zasedli, absolutno predolgo.
Sprejetih je bilo tudi kar več napačnih odločitev. Ne samo v zdravstvu, kjer se je pod prejšnjim, odstavljenim ministrom Danijelom Bešičem Loredanom z lopato metalo denar skozi okno, a učinka, denimo pri skrajševanju čakalnih vrst, ni bilo, saj je veliko tega na koncu pristalo v žepih zasebnih zdravstvenih profitarjev.
Golob je pred evropskimi volitvami spet na veliko obljubljal, da bodo v drugem polčasu šli od besed k dejanjem, da ne bodo več samo »naslavljali problemov«, ampak tudi pospešeno začeli izvajati potrebne reforme. Če se mu bo spet zalomilo, si bo sam skopal politični grob. Oziroma mu ga bodo pomagali skopati koalicijski partnerji, tako SD kot Levica.
Še posebej slednja, od katere je Gibanje Svoboda na nekaj področjih kar prevzelo agendo. Pa ne samo poostritve pri beleženju delovnega časa, po ljudsko štempljanju, in višanja nekaterih davkov. Kar trije od štirih referendumov (evtanazija ter konoplja za medicinsko in osebno uporabo) so bili vzeti iz programa Levice. Prav tako priznanje Palestine, za kar si najbolj levičarska slovenska stranka prizadeva že vrsto let.
Premier je pred evropskimi volitvami nasedel »lažnim prerokom«, ki so napovedovali, da bo priznanje Palestine »game changer«, da bo Gibanje Svoboda s tem profitiralo na evropskih volitvah. Kakšna zabloda. Mednarodno priznanje, ki so ga zlorabili za notranjepolitične potrebe, se je vsem trem koalicijskim strankam vrnilo kot bumerang.
Nihče ni profitiral, ne Gibanje Svoboda, ne SD, ki je prepolovila rezultat z evropskih volitev 2019 in komaj prišla v Evropski parlament, ne Levica, ki je ponovno ostala brez evropskega poslanca. Razen levičarske intelektualne elite in njenih političnih aktivistov grozote v Gazi Slovencev očitno ne ganejo kaj posebno. Tudi na vojno v Ukrajini so hitro pozabili. V Palestini pa divjajo spopadi z Izraelci že več desetletji.
To, da je vladna stran dobila vse štiri referendume, še najbolj gladko preferenčni glas in konopljo za medicinske namene, druga dva izida – konoplja za osebno rabo in evtanazija pa bolj tesna, je slaba tolažba za vladajoče. Sešteti je potrebno samo število glasov, ki so jih dobile tri stranke desno od sredine SDS, NSI in SLS, in to primerjati z izkupičkom Gibanja Svoboda, SD, Vesne in Levice. Na desni so skupaj prejeli več kot 304 tisoč glasov, na levi pa okoli 2600 manj.
Temeljni problem Roberta Goloba je, da je zaradi umanjkanja lastnih rešitev prevzel kar del programa Levice in Gibanje Svoboda, ki naj bi bilo bolj sredinska stranka, kar je obljubljal ob ustanovitvi, zapeljal preveč v levo.
Na minulih evropskih volitvah je padel še en mit: da bo višja udeležba prinesla več glasov strankam levo od sredine. Zgodilo se je prav nasprotno, saj je mobilizacija na koncu najbolj koristila Janši oz. SDS. Podpornike desnice je zaradi najbolj razvpitega referendumskega vprašanja o evtanaziji na volišča pognala tudi RKC.
Temeljni problem Roberta Goloba je, da je zaradi umanjkanja lastnih rešitev prevzel kar del programa Levice in Gibanje Svoboda, ki naj bi bilo bolj sredinska stranka, kar je obljubljal ob ustanovitvi, zapeljal preveč v levo.
Da Levica nima pravih rešitev, kaže primer RTV Slovenija, ki jo je Golob prepustil v upravljanje najmanjši koalicijski stranki. Takšnega kaosa, kot je danes na nacionalki, ni bilo niti pod Janševo »strahovlado«. Nova koordinatorica Levice Asta Vrečko pa na ministrstvu za kulturo še naprej veselo deli proračunski denar njihovim političnim, ideološkim in osebnim prijateljem.
