Zakon je v koalicijskem usklajevanju, do poletja naj bi prišel v vlado, zagotavlja svetovalec za medije ministrice za kulturo Lenart J. Kučić. Shirana in opustošena slovenska medijska krajina kot »Sahara vodo« računa na državne sheme pomoči, da bo zakon uredil sistemsko financiranje medijev, da bodo lahko opravljali svoje poslanstvo: informirali, interpretirali, preverjali, preiskovali in da bodo v prvi vrsti zavezani javnemu interesu.
Potem je prišel še tretji maj, svetovni dan svobode medijev, in spet smo lahko brali jadikovanja novinarskih organizacij, kako se svoboda medijev pri nas poslabšuje, čeprav se je Slovenija na indeksu svobode medijev mednarodne organizacije Novinarji brez meja z lanskega 50. mesta letos pomaknila nekoliko višje, na 42. mesto.
Računati na slovensko politiko, levo ali desno, da bo rešila novinarstvo, brez katerega demokracija ne deluje, kot je menil slavni ameriški novinar Walter Cronkite, je skrajno naivno. Politiki, tisti na oblasti kot oni v opoziciji, si v resnici ne želijo, da bi bili mediji četrta veja oblasti. Da bi bili nekakšen družbeni korektiv, opravljali nadzorno funkcijo in pri tem bili čim bolj avtonomni in neodvisni.
Namesto močnega si politika želi šibkega novinarstva, da ga lažje kontrolira, ne pa obratno. S proračunske mize namreč politika medijem odmerja ravno toliko drobtinic, da ti še naprej vegetirajo. Da se mediji čim več ukvarjajo sami s sabo, s svojo eksistenco.
Namesto močnega si politika želi šibkega novinarstva, da ga lažje kontrolira, ne pa obratno. S proračunske mize namreč politika medijem odmerja ravno toliko drobtinic, da ti še naprej vegetirajo. Da se mediji čim več ukvarjajo sami s sabo, s svojo eksistenco. Na medijskem razpisu nagrajujejo sebi zveste »pse čuvaje«, pa naj ministrstvo za kulturo vodi SDS ali Levica. Mediji so za politike še vedno plen, skušajo jih čim bolj politično instrumentalizirati, da po njih zganjajo politično propagando. Takšen sprevržen odnos do medijev je odraz nezrele politične kulture.
Mediji morajo rešitve za svoj obstoj najprej najti sami. Se prilagoditi novim razmeram na trgu. Pametni telefoni in družbena omrežja so povzročila tehnološko revolucijo v celotni panogi klasičnih medijev. Ne samo pri tiskanih tudi elektronskih, saj vedno manj ljudi televizijske in radijske programe spremlja linearno, vedno več pa na zahtevo (streaming), z zamikom. Treba je najti nove poti do bralcev, gledalcev, poslušalcev in tudi oglaševalcev ter temu prilagoditi poslovne modele.
Na majhnem trgu, kot je slovenski, to sploh ni enostavno in je potreben sistemski korektiv države. Še sploh za tiskane medije, ki so za preživetje prisiljeni v digitalizacijo. A tu nastane problem, saj so bralci pri nas navajeni konzumacije medijskih vsebin na spletu brezplačno, spletne naročnine po plačilnih zidovih pa se bolj počasi prijemljejo, tako da z njimi ni mogoče čez noč v celoti pokriti izpada prihodov od prodaje tiskane izdaje.
Toda to žal ni edini problem. Tiskani v nasprotju z elektronskimi mediji od operaterjev za medijske vsebine na spletu ne prejemajo nobenega nadomestila. Še več, dober del prihodkov od oglaševanja jim po mrežah poberejo globalna tehnološka podjetja, kot so Google, Apple, Meta … Tisti, ki ustvarjamo medijske vsebine, smo v digitalnem medijskem okolju glede plačila zadnji v vrsti. Medtem ko mediji na eni strani životarimo, se na drugi operaterji in tehnološki velikani valjajo v dobičkih.
Vsi ti problemi, s katerimi se sooča medijska industrija, bralcev, gledalcev in poslušalcev kaj posebno ne zanimajo. S pametnimi telefoni so informacije na dosegu roke vedno in povsod. Ne samo v pisani, tudi video in zvočni obliki. Informacije pa po družbenih omrežjih lahko podaja vsak, ne samo novinarji. Naloga slednjih sicer je, da v tej poplavi informacij ločujejo zrna od plev, jih selekcionirajo, preverjajo dejstva in izločajo dezinformacije. Dobre zgodbe s preverjenimi dejstvi praviloma vedno najdejo pot do bralcev.
Tisti, ki ustvarjamo medijske vsebine, smo v digitalnem medijskem okolju glede plačila zadnji v vrsti. Medtem ko mediji na eni strani životarimo, se na drugi operaterji in tehnološki velikani valjajo v dobičkih.
Toda kvalitetno novinarstvo, ki je zavezano profesionalnim standardom, stane in ga mora na koncu nekdo plačati. Če je prihodkov od prodaje vsebin in oglasov premalo, so mediji v težavah. Prvi na udaru medijskih lastnikov, ki s ciljem preživetja na trgu krčijo stroške, pa novinarji. V malokateri panogi so tako slabi pogoji dela in je toliko prekarnosti kot v medijih. V zadnjih letih je prišlo do razvrednotenja profesije, saj je novinar lahko pravzaprav vsak, in to za malo denarja. Neprofesionalni in slabo plačani novinarji pa potem producirajo slabe medije in zato še bolj izgubljajo bralce, gledalce in poslušalce. Gre za začarani krog. Za pot, ki vodi v pogubo.
Po prvomajskih praznikih leta 2008 je nastajala prva številka revije Reporter. V šestnajstih letih se je na slovenskem medijskem trgu marsikaj spremenilo. Žal na slabše, k čemur sta pripomogli tako tehnološka revolucija kot politika. Za slabo stanje v medijih pa smo na koncu krivi tudi novinarji sami. Veliko kolegov je v zadnjih letih prostovoljno, ali pa so bili v to prisiljeni, zapustilo naše vrste in si našlo bolje plačano in spoštovano delo v piarju ali kje drugje.
V medijih tako ostajamo večinoma samo še mazohisti, luzerji in prevaranti. Najhujši in najbolj pokvarjeni pa so slednji. Tisti, ki se najbolj trkajo po prsih in pretvarjajo, da so neodvisni, da imajo enake vatle za vse. Tisti, ki so si pod pretvezo javnega interesa samovoljno prilastili medijsko »licenco za ubijanje«.