Iztekajoče se leto kot običajno ponuja odlično priložnost za iskanje zmagovalcev in poražencev leta. Toda ker je ta metodologija že zlajnana in ker pravih zmagovalcev ni več, med poraženci pa so državljani, je čas za novo formo, ki bo omogočala kolumnistično bruhanje ognja.
Tokrat je pred vami ultimativna trojica vrhov slovenskih institucij, ki so po mnenju avtorja popolnoma uspavali institucije, ki jih predstavljajo, in od zunaj delujejo kot živi mrliči. Da ne bomo preveč metafizični, v mislih imam vrhove institucij, ki so sicer vidne, mogoče jih je zaznati, toda njihov prispevek k tej družbi je, ekonomsko povedano, enak mrtvi izgubi.
Novi direktor Sove je en tak živi mrlič, kamorkoli stopi, stopi narobe. Spisek stvari, ki je v tem letu naredil in so se spremenile v kolosalno škodo, je precejšen, seznam stvari, ki jih ni bil sposoben niti zaznati, pa je še daljši. Najprej o kolosalnih škodah. Direktor Sove je imel eno resno nalogo, moral je zavarovati relacijo med svojo zaposleno in predsednikom vlade. To, kot vemo, mu ni uspelo, še huje je, da je skoraj takoj ta skrivnost izbruhnila v javnosti. S tem se je razkrilo ne samo to, da ni ravno kompetenten in da mu ne gre zaupati kaj dosti, ampak da je njegov glavni dosežek, umiritev razmer v Sovi, samo fantazijska zgodba.
Če bi Sova delovala, tako resna informacija danes ne bi bila vsepovsod po medijih, in kar je še huje, tuji obveščevalci zadnjih nekaj tednov ne bi izkoristili tako neumne napake in začeli ustvarjati kompromat za predsednika vlade. Iz silnega krča, v katerem posluje direktor Sove zadnjih nekaj mesecev, se je te dni rodila ovadba zoper Knovs zaradi morebitne izdaje zaupnih podatkov. In to je tisto, kar morate vedeti o Sovi danes, ko je stisnjena v kot, začne po sodiščih vlačiti politiko.
In medtem ko je Kozmelj branil domovino pred ljudmi, ki se našemljeni v vojaške uniforme sprehajajo po gozdovih, je spregledal, da je v Moskvi Petrol pod okriljem predsednika vlade prebil sankcije. Toda to še ni vse, malomarnost se nadaljuje z ignoriranjem dokumentacije, ki kompromitira enega izmed tujih lastnikov slovenskih bank. Serije težkih penetracij tujih obveščevalnih služb na področju ekonomije in financ se Kozmelj noče niti dotakniti. Se je pa lotil Hrvaške in popušil. Klap, klap, klap. Skratka živi mrlič, od njega nič ni in tudi nič ne bo. Kar dela, je neumno, s tistim, česar ne dela, ustvarja resna tveganja.
Številka dve je rezervirana za guvernerja Banke Slovenije. V letu 2019 je dokončno dokazal, da nanj ni mogoče računati, da je najboljša strategija stiskati pesti, da se v njegovem mandatu ne zgodi nič tveganega na bančnem trgu. Megdet Rahimkulov, Putinov tajkun, kot solastnik slovenske banke (pazite, medtem ko to prvič berete, se zavedajte, da bo tudi direktor Sove, če bo kaj prebral, to prebral prvič)? Bizarne lastniške rokade v Hranilnici Lon?
Tvegan lastnik ene od sistemskih bank? To guvernerja ne zanima, a s tem postane pravi živi mrlič, ki nadaljuje impresivno mrtvoudno zaporedje: Arhar, Gaspari, Kranjec, Vasle. Državljani te države smo se oktobra 2019 tudi zbudili v državi, v kateri so banke bolj podobne neapeljskim kriminalcem kot pa bančnikom. Primer Agroruše in še nekaj deset podjetij po Sloveniji razkriva, da je reketiranje s krediti postalo zelo donosna panoga.
In v Banki Slovenije? Njih to, v skladu s tradicijo, biti kurbice banksterjev, ne zanima. Tudi če so s tem seznanjeni, važno je, da ima guverner Vasle guzico na toplem. Kako zelo odlično zna odigrati vlogo živega mrliča, pa kaže, da se lahko nanj poserje vsak, ki ima nekaj minut časa. Šarec je to naredil že dvakrat. In kaj je naredil vrh monetarne oblasti, ki je po definiciji in ustavi avtonomna? Nič, prvič je strahopetno v boj poslal viceguvernerja Dolenca, drugič, ko ga je Šarec zopet pozival naj spremeni monetarno politiko, je ostal tiho. Za modela se zdi, da je sicer fizično prisoten na tem svetu, v resnici pa je neuporaben in v sramoto guvernerski funkciji, ki jo je razvrednotill, še preden jo je dobro začel.
Državljani te države smo se oktobra 2019 tudi zbudili v državi, v kateri so banke bolj podobne neapeljskim kriminalcem kot pa bančnikom. Primer Agroruše in še nekaj deset podjetij po Sloveniji razkriva, da je reketiranje s krediti postalo zelo donosna panoga.
Borut Pahor. Eh, ja. Borut Pahor. Potem ko smo mu volivci podelili drugi mandat (in nekateri zaradi tega požrli govno z vseh političnih smeri), se je zdelo, da je prvič v karieri neposredno od volivcev dobil lekcijo in jo absolviral. Če se spomnite, je tedaj dejal, da je slišal vse naše glasove, da naj bo bolj aktiven in se večkrat oglasi in da jih bo upošteval. Seveda jih ni. Bi jih moral?
Mislim, da ja, pa ne zato, ker bi rad poslušal kakšne fidelcastrovske večurne govore, ampak zaradi tega, ker predsednik republike ni nepovezan z implozijo institucij. Pahor je državnemu zboru, v iskanju ušivega kompromisa, za guvernerja ponudil Boštjana Vasleta. Minilo je komaj leto dni in ugotovili smo, da je guverner izločen iz realnosti in da obrača tok časa nazaj v obdobje pred sanacijo bank. Ampak Pahor ni spregovoril, kot da imenovanje Vasleta ne bi imelo z njim nič. Potem je še ustavno sodišče, ki evidentno razpada po šivih in je prepojeno z različnimi konflikti interesov.
Vsi ti konflikti interesov so šli mimo predsednika republike. Morda so mu jih njegovi kandidati celo zamolčali, kdo bi vedel. Vemo samo, da je s svojimi predlogi imen končal šiht in ga ne zanima nič več. Pa bi ga lahko, poklical bi celotno zasedbo ustavnega sodišča in z njimi opravil razpravo, ravno tako, kot bi lahko guvernerju Vasletu pojasnil, da ne more pristati na erozijo avtoritete monetarne oblasti s strani vlade.
Tega je še več. Tu je implozija v sistemu nacionalne varnosti, ki se je tako stopnjevala, da Sova toži člane državnega zbora v podobi Knovsa. Na tem mestu se je predsednik republike celo zbudil. Ampak ni mogoče pričakovati preveč, ker enostavno noče vzpostaviti avtoritete in zahtevati konec neodgovornega uničevanja institucij. Od vseh treh naštetih ima predsednik republike daleč največ vzvodov v svojih rokah, ki pa se mu jih očitno ne zdi vredno uporabiti.
Niti obramba institucij države zanj ni dovolj, da bi se zbudil. Morda se res že celotno leto ukvarja z vprašanjem novega volilnega sistema, toda kaj nam bodo volitve, če se je sistem izrodil. Zato je predsednik države prvi mrlič leta 2019. Jebiga, Borut, ne gre več.