Knjiga je, to naj povem na začetku, na plano izbrskala ogromno kontroverznih elementov, ki jih mora slovenska družba še predelati. Čeprav je naslov knjige vezan na propadli miting Miloševićeve resnice v Ljubljani 1. decembra 1989, pa je vsebina veliko širša. Dovolite mi, da vam navedem nekaj, vsaj zame, najbolj zanimivih dejstev in razkritij.
Miloševićevo slovensko podzemlje
Sprehod skozi srbsko nacionalistično podzemlje v Sloveniji, ki ga je iz dokumentacije na plano izkopal Omerza, je prav fascinanten. Od lista do lista nam Omerza razkriva doslej nerazkrito omrežje različnih srbskih nacionalističnih celic, ki so na različne načine delovale v Sloveniji in poskušale, v povezavi z Miloševićevimi slamnatimi organizacijami kosovskih in vojvodinskih Srbov (Božur in Solidarnost), destabilizirati nekdanjo severno jugoslovansko republiko.
Avtor do podrobnosti razkriva njihove metode, ki jih lahko povzamemo v treh glavnih tokovih: namerno pristransko novinarsko poročanje iz Slovenije, sejanje govoric o slovenskemu nacionalizmu, ki da aktivno izloča vse, kar je srbsko, iz slovenskega družbenega in ekonomskega življenja, in vztrajno ponavljanje, da naj bi slovensko politično vodstvo, s podporo kosovskih Albancev, slovenski narod zapeljalo v proces razbijanja Jugoslavije.
V knjigi so do podrobnosti popisane neobičajne situacije neuspešnih poskusov pridobivanja Srbov iz Bele krajine za »srbovanje« po kninskem vzoru, čudna, a predvsem konformistična vloga Perana Boškovića, tedanjega paroha srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani, in kar je morda še posebej zanimivo, osvetljena je vloga nekoč zloglasnega Dragiše Marojevića, ki je v slovenski javnosti pomenil prvo figuro Miloševićeve politike.
Resnica o Marojeviću, po tem, ko boste knjigo prebrali, je nekoliko drugačna. Marojević je bil daleč od tega, da bi bil najbolj radikalen izmed Miloševićevih celic v naši državi. Glede na dokumentacijo, ki je predstavljena, bi ga sedaj lahko ocenili kvečjemu kot oportunista in do neke mere zmedenega političnega amaterja, ki je iskal svojo nišo, ni pa je bil sposoben tudi najti.
Dokumentacija predsedstva CK ZKS kaže, da je bil eden izmed strahov, da bi, če bo partija preveč mlahava pri reševanju problema mitinga resnice, lahko dala vetra v jadra alternativi in idejam po odcepitvi.
Kot zanimivost omenimo tudi, da so vsi visoki predstavniki teh Miloševićevih celic delovali precej kaotično, oddaljeno od realnosti in v okoliščinah neprestanih medsrbskih spopadov, predvsem pa v Sloveniji niso mogli oblikovati nikakršne baze za revolucijo po Miloševićevem okusu. Slovenske izpostave vojvodinske Solidarnosti, Jugoslovanska zveza in tudi Marojevićeva združba, ki se je na koncu transformirala celo v politično stranko, so bile zgolj ekstenzije Miloševićeve politike, mestoma spodbujane tudi s strani jugoslovanske vojske.
Ta druščina pa je bila daleč od tega, da bi bila benigna, saj je imela tesne povezave z glavnimi netilci vojne na Hrvaškem, denimo z Jovanom Raškovićem, ter netilci antibirokratskih in antialbanskih revolucij: Miroslavom Šolevićem in Bogdanom Kecmanom, bili so tudi na zvezi z Miloševićem, nekateri, predvsem novinarji pa so v zahvalo za svoje zasluge, beri diverzije po Sloveniji, dobili celo Miloševićevo rento.
Zeloti in realisti
Poseben fokus knjige je na srbskih novinarjih v Sloveniji, med drugimi se poleg znamenite Aleksandre Plavevske pojavi tudi novinar Nino Brajović, ki bi ga glede na to, kaj vse vemo danes, lahko označili tudi za vojnega zločinca. Ravno zaradi Brajovića, ki je v času Vučićevega despotstva postal državni sekretar za informiranje in medije, lahko pričakujemo, da bo knjiga odmevala tudi onkraj meja. V knjigi pa vas čaka še posebno presenečenje o še enem novinarju iz Sevnice, toda to zgodbo boste morali prebrati sami. Zame je bila ta sevniška bizarnost prav fascinantna.
Miting resnice je bil tako samo izvoz najbolj učinkovitega instrumenta obglavljanja pokrajinskih in republiških partijskih nasprotnikov, akcija Sever pa uspešna obramba nekega partijskega republiškega centra.
Stvari pa niso tako enostavne, kot bi sklepali po zgornjih odstavkih, saj Omerza pokaže tudi drug obraz Srbov, ki so živeli v Sloveniji. Del srbske populacije namreč ni hotel slediti »srbovanju« po Sloveniji in Miloševićevi politiki. Med drugim je zelo zanimiva izjava Srbov z Obale (iz Ankarana), ki so se odkrito in s peticijo uprli napovedanemu mitingu resnice v Ljubljani.
Slednje daje knjigi posebno vrednost, saj pokaže, da je avtor brez diskriminacije popisal in v knjigo sestavil vse plati zgodbe. Bralci bodo vsekakor izjemno presenečeni, ko bodo prebrali, kdo je bil prvi podpisnik te izjave. Šok je zagotovljen! Podoben odpor do Miloševićeve politike se je pojavil tudi med Srbi v Beli krajini, ki so leta 1989 prvi zavrnili tvorjenje tistega, kar se je kasneje na Hrvaškem in v BiH transformiralo v Miloševićeve paradržave.
Kakorkoli že, razkritje omrežja in načina delovanja velikosrbske politike v Sloveniji je nekaj, kar lahko označimo za izjemno, saj v sodobno zgodovine naše države vnaša povsem nova spoznanja.
Nacionalistični pingpong
Toda z razkritjem Miloševićevega podzemlja v Sloveniji se razkrivanja v knjigi ne končajo. Posebno zanimivi so dokumenti, ki kažejo, da je zaradi napovedanega mitinga resnice začelo vreti ne samo pri Slovencih, ampak tudi pri drugih narodih, posebno Albancih. Čeprav je tedaj glavno albansko društvo v Sloveniji Migjeni zavzelo izrazito nevtralno pozicijo, ni bilo malo Albancev pri nas, ki so bili pripravljeni na ulične spopade s Srbi in Črnogorci.
Seveda je bilo to v kontekstu precej divjih javnih napovedi organizatorjev mitinga, da bo v Ljubljani tekla kri, ali pa vse bolj pogostih pogovorov in govoric, da je treba v Ljubljano oditi z udarnimi skupinami in orožjem. Slovenska milica in SDV sta v dnevih odštevanja do prelomnega mitinga vse pogosteje prestrezala informacije o diverzijah na železniških tirih, emigrantskih grožnjah in pretečem nemiru Albancev, ki so živeli v Sloveniji.
Seveda se pojavi vprašanje, koliko od tega je bilo realnega, koliko vročičnega fantaziranja in koliko namerno podtaknjenih kontrainformacij. Vsekakor pa je bila, kot sledi iz dokumentov, celotna emigracija zelo nemirna, posledično so nemirne postale tudi obveščevalne službe okoliških držav.
Vročičnost alternative
Vročica dogajanja pa je zajela tudi slovensko alternativo, torej skupine, ki so se šele začele pojavljati na slovenskem družbenopolitičnem področju. Omerza posebno pozornost posveti Slavku Kmetiču, danes članu programskega sveta nacionalne televizije. Glede na napisano je treba jasno priznati, da je imel Kmetič železno voljo in pogum, saj ni okleval, da bi kot prvi sindikalist tedaj neodvisnega železničarskega sindikata Slovenije in Istre začel priprave na stavko, s katero bi blokiral po železnici potujoče mitingaše.
Dragiša Marojević je bil daleč od tega, da bi bil najbolj radikalen izmed Miloševićevih celic v naši državi. Bil je kvečjemu oportunist in nekoliko zmeden politični amater, ki je iskal svojo nišo, ni pa je bil sposoben tudi najti.
In glede na nadaljevanje knjige, v katerem Omerza opiše partijske dileme glede mitinga resnice, je očitno, da ima Kmetič nekam večjo vlogo, kot se mu jo v zgodovini pripisuje. Nenazadnje je tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan prav divje reagiral na možnost, da bi Kmetič s stavko izpeljal blokado prihajajočih vlakov. Iz dokumentacije je namreč razvidno, da je partija poskušala vztrajati pri poziciji, da mora miting preprečiti sama, kajti vse druge možnosti bi kazale, da je njena moč ošibela in posledično bi se odprla okna priložnosti za alternativo.
Torej? Če je bil Kmetič točka razprave na vrhu slovenske partije, bi vloga tega človeka vendarle morala biti večja, kot je danes. In to ni prva kontroverznost, ki jo prinaša knjiga, je zgolj ena izmed mnogih kontroverznosti.
Partijska vojna
Kar je, vsaj zame, posebno dragoceno, je dokončno razkritje, da je bila akcija Sever del partijskih spopadov znotraj Zveze komunistov Jugoslavije. Ta dogodek, dostikrat raztegnjen v procese osamosvojitve, je tako postavljen na pravo mesto. Avtor pokaže, da je v zvezi z mitingom resnice v Ljubljani šlo le še za eno izmed Miloševičevih revolucij, s katerimi je predhodno že obglavil partijske vrhove v Prištini, Novem sadu in Podgorici.
To je bil le en del sestavljanke, ki naj bi se sestavila v politiki unitarizacije in centralizacije Jugoslavije pod srbskim komunističnim diktatorjem. Kakorkoli obračate dokumente, očitno je, da je šlo zgolj za novo poglavje o uničevanju relativno avtonomnih republiških partijskih centrov. To je seveda pomenilo, da je bil spopad na relaciji srbske in slovenske partije. To, kar Omerza pokaže v knjigi, je zato zelo, zelo daleč od kakršnihkoli zametkov slovenske osamosvojitve.
Še več, dokumentacija predsedništva CK ZKS kaže, da je bil eden izmed strahov, da bi, če bo partija preveč mlahava pri reševanju problema mitinga resnice, lahko dala vetra v jadra alternativi in idejam po odcepitvi. Po mojem mnenju igrajo v tej epizodi glavno vlogo trije partijci: Milan Kučan, Majda Gaspari in Jože Smole, kdo od njih je bil najbolj partijsko zadrt in kateri je bil tisti, ki je razumel, kaj prihodnost prinaša, pa boste morali prebrati v knjigi.
Miting resnice je bil tako samo izvoz najbolj učinkovitega instrumenta obglavljanja pokrajinskih in republiških partijskih nasprotnikov, akcija Sever pa uspešna obramba nekega partijskega republiškega centra.
Tisto, kar je nedvoumno, je, da je zmagi slovenske partije sledil brutalen odgovor srbske partije: ekonomska blokada in razcep v federalnem SZDL. Temu, kot vemo, je zelo kmalu sledil razcep federalne partije in poti nazaj za ZKS ni bilo več. Vemo pa tudi to, da slovenska partija v tem usodnem trenutku ni razmišljala o samostojni Sloveniji, ampak pravici najbolj severne federalne enote, da živi v Jugoslaviji tako, kot sama hoče, in ne kot to narekuje srbska partija.
Bodimo bolj neposredni, knjiga pokaže, da je šlo predvsem za invazijo Miloševićevega koncepta totalitarnega vladanja v partijsko kliko, ki je od druge svetovne vojne dalje Slovenijo razumela kot svoj dedni fevd. Miting resnice je bil tako samo izvoz najbolj učinkovitega instrumenta obglavljanja pokrajinskih in republiških partijskih nasprotnikov, akcija pa uspešna obramba nekega partijskega republiškega centra.
Udba in milica v akciji
Knjiga pa preide od fascinantnega razkrivanja neznanih okoliščin v čisto kontroverznost ravno na točki obravnave delovanja republiškega sekretariata za notranje zadeve in njegove glave Tomaža Ertla. Omerza v presojo ponudi dokumente, ki kažejo, da je bil Ertl predvsem rigidni partijski trdorokec, ki je vpad srbske partije v Slovenijo razumel kot nedopustno vmešavanje na teritoriju, ki je bil v suvereni domeni slovenske partije. Iz več pogovorov izhaja, da Ertl akcije Sever ni, na nobeni točki, razumel kot proces osamosvajanja, še več, zanj je bilo vse tisto, kar ni partija, moteče, napačno in smrtna grožnja.
Za Ertla prvaki osamosvojitve, recimo Bavčar, Rupel, zakonca Hribar, Bučar, Janša in drugi, niso bili nič drugega kot znanilci apokalipse partijskega režima. To pa odpre povsem novo vprašanje, če je bil Ertl, tako kot pokaže Omerza z dokumenti, ideološko blazen nasprotnik sestopa partije z oblasti in proti ideji razpada Jugoslavije, zakaj ga je nekdanji predsednik Türk odlikoval? Ker je obranil slovensko partijo pred invazijo srbske partije?
Igor Omerza se po aferi JBTZ in zgodbi o nesrečnemu Stepanjanu spet vrača v osemdeseta leta preteklega stoletja, ki jih je, in tega ne smemo pozabiti, sooblikoval. Njegova nova knjiga ima naslov Udba in akcija Sever.
Zagotovo, čeprav o tem zazdaj še ni razkritih dokumentov in gre zgolj za informacije, ki krožijo naokoli, je v sklopu akcije Sever začelo nastajati neko jedro miličnikov in obveščevalcev, ki so bili kasneje ključni za proces osamosvojitve, toda glede na prezentirane dokumente in teze lahko mirno trdimo, da če bi Ertl tedaj zaznal takšno formacijo, bi jo brez milosti obglavil. Ertl je bil zvest partiji in ne Sloveniji, to je zdaj dokazano.
Bralcu ne bo ušlo niti to, kako totalno je SDV zaobjemala teren in prečesavala vsako nacionalistično pozicijo na svojem teritoriju. To je obenem redek prikaz neke operativne akcije SDV, ki se ga v slovenski javnosti še ni bralo, in če vas ne zanima prav nič drugega, je samo to dejstvo dovolj fascinantno, da vzamete knjigo v roke.
Moje osebno mnenje je, da je ta knjiga eno boljših avtorjevih del, ne samo zaradi tega, ker iz morja dokumentacije ustvari zaokroženo celoto, ampak tudi zato, ker prinaša izjemno veliko doslej neznanih informacij, in ker seveda odpira nekatere kontroverznosti, o katerih bi se morala začeti debata v družbi.
