V temu članku vam bom predstavil delovno hipotezo o tem, kaj se nam je v zadnjih desetih letih pravzaprav zgodilo in kako je zelo verjetno, da smo z bančno luknjo in DUTB doživeli dočakali ponovitev razmer iz ničte točke tranzicije.
Za tisto, kar se je zgodilo s prelomom sistema med letoma 1989 in 1991, se namreč zdi, da se je ponovilo. Iz države se je pet minut pred dvanajsto (pred zlomom bančnega sistema) umaknil kapital, ki se je vrnil takoj, ko se je začela razprodaja zaseženega premoženja v obliki slabih terjate, prenesenih na DUTB.
Napisano seveda ne pomeni, da so končni odgovori o celotni shemi že na mizi in da so vsi kraki te velike sheme že dokazani, pomeni pa, da obstaja tam zunaj toliko dejstev in povezav, da se pravo raziskovanje lahko začne.
Umik kapitala iz države je najlažje razložiti s primerom Aktive Darka Horvata. Ta je dolga leta pri slovenskih bankah najemal kredite, ki so vsi povrsti postali slabi in so bili posledično na račun davkoplačevalcev preneseni na DUTB.
Glede na to, da so bili ti krediti resnično slabo zavarovan, je možnost, da bi DUTB s prodajo terjatev in unovčevanja zavarovanj povrnila karkoli, res nična. Edina korist primera Horvatove sheme je, da je zelo transparentna in zato odlična za rekonstrukcijo umika kapitala.
Horvatov podjetniški imperij je bil izjemno obsežen, več kot 100 podjetij po celotnem svetu je bilo izjemno prepletenih, pri čemer se je neprestano menjala njihova lastniška struktura.
Naj dam primer. Denimo slovensko podjetje X ustanovi v Luksemburgu podjetje Y, ta pa na Gibraltarju podjetje Z. Potem drugo z X lastniško povezano podjetje, recimo mu podjetje A, ustanovi na Nizozemskem podjetje B, ki prevzame podjetje Y in proda njegovo hčerinsko podjetje Z podjetju X, ki potem združi podjetji Z in B in ju proda podjetju W, ki ga pred tem na Curaçau ustanovi podjetje Y.
Sočasno se zamenjujejo imena podjetij, sama podjetja pa zamenjujejo lokacijo, en dan so v Gibraltarju, naslednji dan se preselijo v Hongkong, tretji dan pa že imajo sedež na Arubi. S tem nastane nepredstavljivo kompleksna mreža, ki pa je tako zelo dinamična, da jo je zaradi neprestanih sprememb skorajda nemogoče izslediti.
Denar je sedaj na varnem v tujini in čaka. Slaba posojila z bornim zavarovanjem pa so z izjemnim diskontom prenešena na DUTB.
Toda ta sistem se naglo spremeni takrat, ko mora Aktiva vrniti denar, podjetje mati, ki je stacionirano v Sloveniji, nenadoma postane hčerinska družba matere iz davčne oaze. In da bi bil primer transformacije podjetja matere v hčerinsko podjetje še bolj neizsledljiv, mati dobi nove matere. Tako nenadoma v Sloveniji iz matere nastane pravnukinja, praprababica pa se sonči v kakšni Venezueli.
In v to mreže se spusti denar, ki ga Aktiva najame pri slovenski banki. Shema je enostavna, Aktiva ali povezano podjetje si, recimo pri Abanki, izposodi sredstva, tipično z namenom financiranja obratnega kapitala, kar je lahko vse ali pa tudi prav nič.
Potem ta kredit posodi prvi materi iz Luksemburga, ki ta denar posodi svoji materi iz Nizozemske in tako dalje in dalje v neznano. Posojilo se, nadaljujmo s primerom Abanke, zavaruje z garancijo luksemburške matere in portfeljem vrednostnih papirjev, v katerem so zapakirani vrednostni papirji (obveznice in delnice) povezanih podjetij iz mreže.
Po zelo zanesljivih notranjih informacijah se danes s pomočjo odvetnikov še kar išče 170 milijonov evrov, ki si jih je Horvat izposodil pri slovenskih bankah in ki jih je z nadaljnjim posojanjem razpršil po svoji mreži.
Po tem, ko je potrebno vrniti posojilo, se najprej vključi igra nekajkratnih podaljšanj dobe poplačila posojila, ko pa se pride do konca in je treba zares vrniti posojilo, gre celotna lastniška veriga nad Horvatovimi posojilojemalci v stečaj, garancije postanejo neuporabne, vrednostni papirji pa ničvredni.
Če mislite, da je to teoretična rekonstrukcija ekstremnega ropanja nekega oligarha v slovenskem bančnem sistemu, se zelo motite. Po zelo zanesljivih notranjih informacijah se danes s pomočjo odvetnikov še kar išče 170 milijonov evrov, ki si jih je Horvat izposodil pri slovenskih bankah in ki jih je z nadaljnjim posojanjem razpršil po svoji mreži.
Seveda je eno izmed ključnih vprašanj, kako je mogoče, da odvetniške ekipe slovenskih bank po Nizozemskih Antilih, Hongkongu, Luksemburgu in Gibraltarju vztrajno iščejo izginule milijone, medtem ko slovenska policija spi spanje neumnega in konfuznega.
Da bo zadeva še bolj dramatična, Zagi Ishag, nekdanji član uprave Aktive in njenih transformacij, ki je na koncu postal slamnati lastnik celotne strukture, je, verjeli ali ne, izginil z obličja tega sveta. Nekdanji ključni operativec z britanskim, italijanskim, južnoafriškim in ciprskim potnim listom je skupaj s 170 milijoni evrov izginil tako kot Jimmy Hoffa.
Mogoče bi o tem, kje je denar kje prvi operativec te skupine znal povedati z dokumentarcem Brezno povezan partijski lobist, ki je bil svoj čas Horvatov svetovalec za stike z javnostjo.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
Naslovnica, Reporter 10 2020
