Če pustimo ob robu to, kar se je zgodilo na NLB, in če celo zanemarimo malomarnost vseh regulatorjev, policije in Sove, bi nas danes bistveno bolj moralo skrbeti ponovno izklapljanje institucij v preiskavi primera. Nedavni leaks poročila v zadevi Farrokh, ki je bil omogočen POPTV in o katerem pišemo v članku v tej številki Reporterja, namreč kaže na grozovito podobo sesedenih slovenskih institucij.
Jaka Brezigar, državni tožilec, je namreč prišel do sklepov, ki so na moč nenavadni in v nasprotju z zaseženo bančno dokumentacijo. Ta razlika med stvarnimi dokazi in njegovimi trditvami pa je tako silna, da se je mogoče vprašati, kakšen je dejanski motiv njegovega zavračanja resnice. Toda predno nadaljujemo, predstavimo pomembno dejstvo.
V javnosti se je sprejela domneva, da je primer Farrokh afera, ki je nastala v SDS in je kot taka napihnjena, in to samo zato, da bi služila kot instrument za politični obračun. Torej, če je SDS prevzela primer Farrokh, ta že ne more biti nič drugega kot manipulacija. Toda manipulacija je ravno ta trditev, saj poriva kriminalno zgodbo vseh zgodb v naročje političnega relativiziranja. Dejstvo, na katero se pozablja, je, da je svoj čas vladna koalicija ustanovila še eno preiskovalno komisijo, ki jo je vodil Jani Möderndorfer.
In ta komisija je ali poglobila ugotovitve Logarjeve komisije ali pa preiskala še dodatne elemente, predvsem tiste, ki so bili vezani na delo policije in Sove. In ne, končne ugotovitve niso bile drugačne od tistih, ki jih je naredila Logarjeva komisija v svojem vmesnem poročilu, bile so celo močnejše, podrobnejše in bolj poglobljene. Skratka primer ni imel in tudi nima levo – desnega predznaka.
Potem pa nastopita NPU in tožilec Brezigar. O NPU nočem več izgubljati besed, toda o Brezigarjevih ugotovitvah je treba reči marsikaj, predvsem pa se vprašati, kaj je cilj njegovega početja. Brezigar tako zanika najbolj očitno, recimo obstoj ponarejenih dokumentov, ki se danes hranijo tudi v arhivu Državnega zbora. Zanika ugotovitve, da so transakcije vezane na financiranje oboroževanja, pa čeprav so kar tri komisije (poleg obeh parlamentarnih preiskovalnih komisij še KNOVS) navedle poročila tujih partnerskih agencij o financiranju nakupa prekurzorjev za bojne strupe in blaga za dvojno rabo.
Tožilec Brezigar gre celo tako daleč, da zaščiti policijo, ki je primer aktivno prikrivala pred tožilstvom in ga na koncu celo skrila v predal. Tisto, kar je najbolj noro, pa je Brezigarjevo zatrjevanje, da naj bi na NLB ne vedeli, da imajo opravka s podjetjem, ki omogoča prebijanje sankcij. Ta nora in sprevržena verzija resničnosti, ki jo podaja Brezigar, nima nobene utemeljitve, še več, celo javno je znano, da je iranska združba po NLB poslovala ne samo po tem, ko se je en del te sheme že znašel na embargo listi, ampak tudi po tem, ko je NLB prijavila sumljivo transakcijo.
Škoda, da tožilca Brezigarja resnica ne zanima ali pa je ni sposoben ali zmožen razkriti. Očitno nima vsak tožilec značaja, ki zagotavlja integriteto.
Skratka tožilec Brezigar zavaja, to zavajanje pa omogoča prikrivanje resnice v primeru Farrokh in posledično identifikacijo omrežja, ki je omogočila iransko obveščevalno akcijo v slovenskem bančnem sistemu. To pa bi nas moralo zelo skrbeti, saj gre vendarle za naše institucije, ki jih očitno neke interesne supine brez težav uzurpirajo za izvajanje kriminalnih shem.
Razumem, da mi marsikdo še vedno noče verjeti, niti ne verjame obema preiskovalnima komisijama ali KNOVS, toda to zadevo lahko hitro končamo. Recimo, kaj če bi vlada naredila natanko tisto, kar je naredila Pahorjeva vlada, ki je odprla arhiv in dala dostop do dokumentacije o trgovini z orožjem med letoma 1990 in 1992?
Recimo, da umaknejo bančno tajnost s poročil in dokumentov in to dajo javnosti v branje. To bi nedvoumno pokazalo, da NPU in Brezigar svojih trditev nista osnovala na podlagi dokumentacije, ampak na podlagi nečesa drugega. Še več, pokazalo bi se, da je preiskava NPU že ves čas aberacija odpustki, ki jih daje Brezigar pa so hudo sumljivo početje.
Moje osebno mnenje je, da je primer Farrokh preveč resna zadeva, da bi jo pustili prikriti. Vlada naj odpre vse in potem potegne tudi ustrezne sankcije proti NPU in Brezigarju. Trenutno vsi ti čistilci kriminalnih iranskih sledi enostavno prosperirajo, saj se skrivajo za bančno zaupnostjo.
Ostane še vprašanje, čemu Brezigarjevo prikrivanje realnosti? Osebno ne verjamem, da je tožilec neumen, saj če nekdo vidi fiktivno dokumentacijo, ne more biti tako neumen, da obstoj tega, kar lahko vidi in prime, zanika. Toda tudi takšna stopnja retardiranosti v vrhovih slovenskih institucij ne bi bila kakšna posebna noviteta.
Poleg tega, po mojem osebnem mnenju, obstajata samo še dva motiva: prvič, tožilca Brezigarja je nekdo kompromitiral in ga zdaj izsiljuje z zahtevo po prikritju primera, ali pa drugič, tožilec Brezigar je korumpiran. Lahko, da je sicer Brezigar zaveden, toda potem je samo še uporaben idiot in zelo nevaren za državo.
Škoda, da tožilca Brezigarja resnica ne zanima ali pa je ni sposoben ali zmožen razkriti. Očitno nima vsak tožilec značaja, ki zagotavlja integriteto.
