mož elektirka Dobra karma

Tarot napoved: poudarjeni strahovi in podvojeni ...

luka mesec manca renko Svet24.si

Vplivni in zaljubljeni: pari med slovenskimi ...

masaza ajdovscina-pl Reporter.si

Kako do prostitutke v Ljubljani: mi smo jih našli...

zmago jelinčič Svet24.si

Zmago Jelinčič: "Janša je trojanski konj levih ...

Screenshot 2020-02-14 at 23.58.23 Necenzurirano

"Koliko iranskega denarja si dobil, gnida ...

Princ Harry Njena.si

Šok: Ubilo se je nekdanje dekle princa Harryja

anezi Njena.si

Anezi v šovu s skrivnim načrtom?

Kolumnisti

Ko spregovori aparatčik Dušan Šinigoj

Deli na:
Ko spregovori aparatčik Dušan Šinigoj

Rado Pezdir - Foto: Primož Lavre

Nedavno nas je Dnevnik razveselil s prav bizarnim intervjujem. Od nekod so izkopali Dušana Šinigoja, nekdanjega predsednika izvršnega sveta skupščine socialistične RS, torej nekake vlade socialistične Slovenije.

Šinigoj, ki nikoli ni bil nič drugega kot neuporaben aparatčik, je funkcijo predsednika republiške vlade nastopil po Janezu Zemljariču in je na njej vztrajal skoraj vsa osemdeseta leta preteklega stoletja, vse do nastopa Demosove vlade. V dolgi plejadi socialističnih predsednikov republiških vlad je bil ravno Šinigoj tisti, ki je bil daleč najslabši, najšibkejši in najbolj brez karakterja. Celo danes med zaljubljenci v socializem velja za brezveznika.

Kako tudi ne bi, če pa so bili rezultati njegovega dela katastrofalni. Še več, v Sloveniji v celotni zgodovini ni bilo predsednika vlade ali deželne, republiške ali državne, ki bi tako zelo zavozil ekonomijo in imel tako silno omejen domet. Če se ne spomnite, so bila osemdeseta kot zenit razpadanja socialistične ekonomije tudi označevalec nekaznovane kraje družbenega premoženja. Staneta Kavčiča so vsi spoštovali, se bali Janeza Zemljariča, Dušan Šinigoj pa je bil birokratski fikus.

Kljub temu je urednikom Dnevnika padlo na pamet, da ga poskusijo rehabilitirati oziroma da človeku, katerega kariera je sinonim za zgodbo o neuspehu, ponudijo piedestal modreca. V tej komični rehabilitaciji človeka, ki je bil tudi za partijo popolna izguba, pa je nekaj nadvse bizarnih vložkov, ki kažejo dvoje. Prvič, kako zelo nekompetenten je bil Šinigoj kot predsednik republiške vlade in da niti v pozni starosti še vedno ne razume kaj se je dogajalo okoli njega.

Drugič, dnevnikovca, ki sta vodila intervju, Miran Lesjak in Ervin Hladnik Milharčič sta dokazala, da jima je prav vseeno za kakršenkoli standard. Niti ne verjamem, da sta delala pristranski intervju, mislim samo, da jima je bilo popolnoma vseeno, kaj počneta. Enostavno se vidi, da sta hotela zgolj opraviti intervju, pri tem pa je njune glave polnila zgolj dilema, ali bosta po koncu intervjuja šla na golaž ali vampe. V tem kontekstu bi lahko Šinigoj lahko odgovarjal karkoli, Lesjak in Hladnik Milharčič bi verjetno zgolj gledala na uro in odštevala vprašanja, ki ju ločijo do obiska menze.

Posledično je intervju tak, kot je bila Šinigojeva kariera na mestu predsednika vlade: nihče ne posluša, kaj govori, ker tako ali tako vsi vedo, da o ničemer nič ne ve, vsi pa čakajo, da konča svoje irelevantne litanije. Tako je prišlo do nekaj dobesedno komičnih vložkov. Denimo Šinigoj razlaga o pomoči, ki jo je slovenska vlada pošiljala manjšini v Italijo, ilegalno preko Švice, in zagotavlja, da je ta denar do tja tudi prišel.

Kakšna bedarija, kot da ne bi vedel, da je bila prav njegova vlada tista, ki je v poseben vladni komite vključila regulacijo fantomskega podjetja Adit. Ta Adit je pod Šinigojem potem dobil kredit pri Ljubljanski banki, kar je spet regulirala Šinigojeva vlada, kredit je bil prenesen na Safti, od tam pa v Luksemburg. S tem kapitalom se je potem ustanovil Proteus (kasneje Vega Finanz) in za njim Proteus Finanz Zürich (kasneje NLB Interfinanz). In kaj je od tega dobila manjšina? Nič.

Staneta Kavčiča so vsi spoštovali, se bali Janeza Zemljariča, Dušan Šinigoj pa je bil birokratski fikus.

Je pa Slovenija dobila slabo terjatev do Adita in Saftija, ki je morala v prvo sanacijo slovenskega bančnega sistema. Mogoče Šinigoj govori o pravljicah in si miri svojo črno vest, morda mu je tako lažje, saj mu ni treba priznati, da je bil prav on kot predsednik vlade tako brez karakterja, da si je razložil, da je izvoz družbenega kapitala v Švico, Luksemburg in druge davčne oaze nekakšna pomoč pri financiranju športne, kulturne in šolske dejavnosti zamejcev.

Pa še zgodba o Šlibarju. Šinigoj trdi, da so ilegalna sredstva, ki so jih namenjali za financiranje levega dela slovenskega zamejstva, v Švici legalizirali po Šlibarju. V Arhivu RS ni malo dokumentov, ki pričajo o pravi naravi poslov, ki jih je Šlibar po naročilu partije izvajal v Švici. Omenimo samo dva fragmenta.

Šlibar je bil v Liechtensteinu pooblaščenec podjetja Comexim. Za to delo ga je postavil Ivan Maček Matija, njegova naloga pa je bila (poleg usmerjanja drobtinic v zamejstvo) pridobivanje sredstev za financiranje različnih shem vzporedne ekonomije. Z Omerzo sva celo popisala shemo, v kateri je Šlibar s Comeximom polnil črni fond Ljubljanske banke, račun ODE 1007 v švicarski banki Wegelin. Skratka, Šinigoj je bil in vedno bo brezvezen. 

Ta intervju ni dosegel ničesar. Tisti, ki se jim kolca po socializmu, bodo Šinigoja še vedno videli kot predsednika republiške vlade, ki zaradi nekompetentnosti ni bil sposoben zaustaviti padca socializma v Sloveniji. Za tiste, ki se jim po socializmu ne kolca, bo še vedno simbol sivega in omejenega socialističnega aparatčika. Za tiste vmes pa je oličenje nesposobneža, ki ni niti poskušal preprečiti plenjenja družbenih podjetij in transferja denarja na zasebne račune v tujino.

Edino, kar je intervju prinesel, je spoznanje, da sta se Hladnik Milharčič in Lesjak, ki sicer nista presenetila s svojo pristranskostjo, na katero smo se že navadili, transformirala v malomarna, lena stara prdca, ki neupravičeno odžirata prostor mlajšim generacijam.

loading...
Loading...