Njena delovna soba je polna knjig, naslovi na njih nakazujejo neizmerno ljubezen do slovenskega ljudskega izročila, ljudskih pesmi in pripovedi, bajk in basni ter mitoloških bitij, ki še vedno živijo v zavesti vsakega od nas.
Točno ob petih popoldne me Dušica pričaka s čajanko. Čaj v prelepem krhkem porcelanu in njeno domače jabolčno pecivo me vrneta v neki pozabljeni čas, ko smo se ljudi lepše vedli in cenili drug drugega. Za Dušico je težko leto in zahtevna operacija hrbtenice, zaradi česar dolgo ni mogla hoditi.
»Veste,« reče navihano, »navadiš se zmagoslavja. Ko si na vozičku, sanjaš o hojci, ko si na hojci, sanjaš o berglah, zdaj sem že na pohodnih palicah. Najprej hodiš tri minute, potem pet minut in tako naprej, ves čas doživljam nove zmage.«
»Če bi se še stokrat rodila, bi bila znova učiteljica. Presrečna sem bila, ko sem poučevala, ampak takrat so bili drugi časi. Zdaj si ne bi več upala.«
Prav gotovo ne zagovarjam klofut, vendar moja mama, ki sem jo imela neskončno rada, nam je otrokom dala okoli ušes, kadar smo si to pač zaslužili, pove Dušica Kunaver.
»Ogromno sem se naučila v domovih za ostarele. Tam živijo zadnji ljudje, ki so še s koso kosili, ki so mlatili žito, pasli ovce in krave,« ugotavlja.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
