Stanislav Hočevar, nekdanji beograjski nadškof: Želim biti aktiven, vendar ne aktivist

Z nedavno upokojenim beograjskim nadškofom Stanislavom Hočevarjem se srečava na njegovem novem domovanju v eni od ljubljanskih župnij. Umirjen in zadovoljen me sprejme na pogovor o življenju, ob kavici sproščeno kramljava o vsem. Njegov arhaični besednjak je redkost srečati danes, 78-letni vitalni nadškof Hočevar se namreč izraža v poetičnih stavkih in mi drugače od drugih sogovornikov z veseljem vrača vprašanja. »Bog nas je različne ustvaril,« pravi, »človek je kot drevo, lahko ga gojimo, da se lepo razširi, lahko ga obrezujemo, lahko tudi divje raste, morda pa kdaj celo pustimo, da se kaj posuši.«

Nadškof v intervjuju odgovarja na vprašanje, ali ljudje v obupu realnega življenja, kjer smo obremenjeni z vsakodnevnim obstojem, iščemo zavetje v cerkvi ali pa se obračamo stran od nje?

Slovenci smo premalo navzoči v vseh centrih, tudi v Vatikanu, zato se radi pririnejo naprej tisti, ki bolj enostransko sodijo, ugotavlja nadškof Hočevar.

»Ljudje mislijo, da je svoboda v tem, da lahko delam, kar hočem. Če pa lahko delam, kar hočem, lahko uživam tudi strup, lahko zastrupljam sebe in druge,« razmišlja nadškof.

»Kje pa imamo »velike« ljudi? Nimamo jih, ker jih ne vzgajamo. Kaj pa smo naredili za to, da bi imeli in si zaslužili velike osebnosti?«

Če ne bomo imeli dobrih slovenskih predstavnikov v Vatikanu in v Beogradu, bo to škodovalo ne samo Slovencem, ki tam živijo, temveč tudi dobrim mednarodnim odnosom, opozarja Hočevar.

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24

Stanislav Hočevar, nekdanji beograjski nadškof: Želim biti aktiven, vendar ne aktivist

Privoščite si nemoteno branje