Sedanje stanje zelo omejenega gibanja in ravnanja zaradi ukrepov za zmanjšanje hitrosti širitve koronavirusa me je spomnilo na staro judovsko šalo o kmetu in njegovo skromni hišici. Po spominu gre približno takole.

Dan pred pomladjo in svetovnim dnevom sreče sem slišal nekaj zmedenih izjav naših ministrov.

Kot ekonomist v resnici nimam kaj dosti dodati k razlagi kaj koronavirus je in kako se širi posledično na tej točki tudi menim, da ekonomska vprašanja niso bistvena, bistveno je ostati zdrav in živ. Zato tokrat prav nič o ekonomiji, za to bo čas, ko se epidemija zaključi.

Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Epidemija koronavirusa je svet vrgla s tečajev. Zdaj ni več tam daleč na Kitajskem, zdaj je pri nas doma. Nevidni sovražnik se je z bliskovito hitrostjo razširil že skoraj po vsem svetu.

Korona virus je med nami. Posledice njegovega globalnega delovanja smo v preteklih mesecih čutili posredno prek medijev, sedaj pa je tudi vso domače dogajanje v znamenju ene najbolj razvpitih pandemij v zadnjih letih.

Medtem ko je epidemija koronavirusa pred vrati Slovenije, sta Mesec in njegova Levica na velikih zvon obesila sprejetje zakona o čutečih živalih. S takimi stvarmi se ubada Meščeva stranka ob globalni krizi zaradi koronavirusa? Seveda, ker jim v Levici ni mar za čuteče ljudi!

Marjanu Šarcu se politični poker ni izšel. Z odstopom s funkcije predsednika vlade je postavil na kocko vse in tako resno ogrozil tudi svojo politično kariero. Gotovo ni odstopil zato, da bi na oblast prišel Janez Janša, ciljal je na predčasne volitve, na katerih bi si okrepil položaj. Računal je, da bo pobral glasove politični konkurenci, predvsem SMC. Želel je postati hegemon na levi sredini, naivno si je domišljal, da bo novi Janez Drnovšek.

Novinar Dela je v Sobotni prilogi Dela 7. marca 2020 v članku z naslovom Frankensteinova koalicija zapisal naslednji stavek: "François Furet, pokojni francoski zgodovinar in veliki poznavalec francoske revolucije, je pred leti zapisal, da po prelomnem letu 1989 ni iz nekdanje komunistične vzhodne Evrope prišla niti ena nova ideja. Nič. Popolna idejna praznina".

Ivan Puc, novinar

Koronavirus bo prišel in odšel, medtem ko bo Janša ostal in za seboj znova pustil opustošenje.

Igor Kršinar, novinar

Pred dnevi sem v manjši družbi nazdravil dejstvu, da imamo končno novo, Janševo vlado in da se bo sedaj Slovenija lahko normalizirala.

Bilo je 17. septembra 1986 – nikoli ne bom pozabil tega datuma – ko so prekinili mojo mladost in šolanje, saj sem se moral javiti na služenje vojaškega roka v takratni Jugoslovanski ljudski armadi. Sledilo je zapravljeno leto življenja, od tiste vojske se nisem naučil nič koristnega, zato ga tudi ne bi želel nikoli ponoviti.

Predsednik vlade v odstopu je večkrat zapretil svoji družbi, ki mu je zibala čoln: »Če vam nisem dovolj dober, pa naj pride Janez.« Marjan Šarec si je mislil, da bo učinkovalo dovolj dolgo, da se mu splača takoj od župana za premierja. Pa ni, niso ga jemali resno, ker jih je pustil na cedilu, z njim obračunavajo kot s politikom, hujšim od Janeza.

Šarčev odstop je Slovenijo pahnil v novo politično burko. Komik je izpadel iz igre, čeprav ga mainstream mediji (MSM) vabijo na intervjuje in oddaje, kakor da bi bil »faktor«, nima več kaj povedati. Še en propad projekta »novih obrazov«, ki prav dobro deluje že od Drnovška dalje. A zdaj, končno, se je – tako kaže – izpel.

Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja

Janša se je za oblast pripravljen odpovedati vsem načelom in mu nič ni sveto.

Koliko je tistih v politiki, ki si upajo povedati, da so v njej zato, ker je to njihova služba. Ker zaradi nje prejme mesečno plačo. Tako kot jo prejemajo v drugih poklicih. Če ne bi bilo tako, če to ne bi bila resnica, potem bi vsi v službe hodili kar tako iz čistega veselja, ljubezni in brezplačno. Pa ne.

Ko sem že mislil, da so ob sestavljanju morebitne nove vladne koalicije, ki bi jo vodil predsednik SDS Janša, »sive glave« globoke države nekoliko zatajile, so se vendarle (spet) oglasile.

Ne glede na medijsko histerijo se v Sloveniji ne dogaja nič zelo posebnega, vsekakor nič, česar ustavno-politični okvir ne bi predvidel.