V intervjuju v tokratni številki Reporterja s profesorjem novinarstva dr. Markom Milosavljevićem s FDV sva se na koncu dotaknila vprašanja bodočnosti medijev. Z razvojem spleta imamo na voljo vse več informacij, utapljamo se v njih, hkrati pa so novinarji, ki naj bi bili prinašalci informacij, ustvarjalci mnenj, analiz, novinarskih preiskav, v vse težjem položaju. Razlog je enostaven, rešitve za obstoj novinarstva v pravem smislu te besede pa to niso.
Razlog: vse manj je ljudi, ki so pripravljeni za informacije karkoli plačati. Zdi se, kot da je vse brezplačno, splet vse ponuja na pladnju. In še postrežeš si lahko zgolj s tistim, kar se ujema s tvojim miselnim svetom. Zapreš se v mehurček podobno razmišljujočih ljudi. Ob družbenih omrežjih, ki so postala pomembna osnova za prenos informacij in mnenj, postajajo klasični plačljivi mediji nekaj vse bolj eksotičnega.
Toda po navadi je tisto, kar se zdi na začetku najcenejše oziroma celo brezplačno, dejansko zelo drago. Ob zniževanju zneskov oglaševalskega denarja in prodaje pri klasičnih medijih se vse pogosteje postavlja vprašanje, kaj je za prispevki/članki novinarjev. Kje njihova uredništva črpajo denar za funkcioniranje. Žal je odgovor velikokrat, da v ozadju ni resničnega novinarstva, pač pa gre bolj za odnose z javnostmi za politike ali podjetnike. Lahko tudi za oboje hkrati, saj so prepleteni.
Toda po navadi je tisto, kar se zdi na začetku najcenejše oziroma celo brezplačno, dejansko zelo drago.
Bralci/gledalci/poslušalci tako dobijo omejene oziroma natančno usmerjene informacije o dogajanju v družbi, pri čemer se tega niti ne zavedajo. Motiv dostavljavcev teh informacij ni interes po kritični obravnavi družbe, razkrivanju korupcije, klientelizma, nadzoru nad vsakokratno oblastjo. Žal je obratno: interes je, da se stvari ne bi razkrilo ali da bi se razkrilo le določene zadeve, da se (državno in lokalno) oblast ne bi preiskovalo, da bi lastnik skozi medij uveljavljal svoje poslovne interese na drugih področjih … Ali, tak je najbolj eklatanten primer sprevrženega »novinarstva«: ko so »novinarji« dejansko čisti propagandisti v strankarskih medijih ali celo medijski eksekutorji.
S čim torej uporabnik tovrstnih informacij plača za tisto, kar se mu vseskozi ponuja brezplačno. S tem, da postane zmanipuliran, neveden, ozkogleden, zaslepljen, poneumljen. Najlažje je upravljati take ljudi v političnem in poslovno/potrošniškem smislu. Seveda na njihovo škodo, na škodo delovanja celotne družbe. Nobena večerja oziroma informacija ni zastonj, tudi če je tako videti.
Žal je odgovor velikokrat, da v ozadju ni resničnega novinarstva, pač pa gre bolj za odnose z javnostmi za politike ali podjetnike.
