omar mama 1 Dobra karma

Mama Omarja Naberja o sinu: 'Naj že najde kakšno...

ekaterina-antontseva Svet24.si

V stanovanju ležalo golo truplo znanstvenice in ...

gaber marolt mediaspeed Reporter.si

Marko Potrč ima družbo: to je vplivnež, ki ...

Infekcijska klinika v Ljubljani Svet24.si

V UKC Ljubljana hospitalizirana tudi dva otroka s ...

janez jansa pf Necenzurirano

Ne le virus, problem je, da vsi kimajo Janši ...

Anže Šuštar, Alenka Gotar Odkrito.si

Zgodba z naslovnice Nove: "Zmerjali so naju z ...

anela sabanagic 4 Njena.si

Izbranka Lada Bizovičarja razkrila težave med ...

Kolumnisti

Profesor zgodovine Rok Jarc ob stoti obletnici koroškega plebiscita: Slovenci slavimo svoj poraz!?

Deli na:
Profesor zgodovine Rok Jarc ob stoti obletnici koroškega plebiscita: Slovenci slavimo svoj poraz!?

Rok Jarc: Kaže, da smo poleg Srbov postali narod, ki slavi svoje poraze. In to pri menda desni vladi. - Foto: Osebni arhiv

Zadnje dni v medijih opažam, da nameravajo nekateri naši politiki, med drugimi tudi predsednik republike Borut Pahor, obeležiti stoto obletnico koroškega plebiscita (10. oktobra), po katerem smo Slovenci izgubili velik del narodnega ozemlja.

Odnos slovenske politike do zamejske Koroške oz. nacionalni konflikt z nemško govorečimi Avstrijci je kljub 30- letnem obdobju demokracije še vedno bolj kot ne ideološki. Namesto, da bi matica z Dunajem in z deželno vlado v Celovcu iskala rešitve, kako motivirati tamkajšnje prebivalce za učenje in dobro znanje slovenščine, ter povečati število dvojezičnih krajevnih tabel, naši politiki, tudi najvišji predstavniki, zopet delijo že tako izginjajočo slovensko govorečo skupnost.

Sredi septembra se je trenutni predsednik državnega zbora Igor Zorčič sešel s svojim avstrijskim kolegom Sobotko (nekdanji avstrijski notranji minister) na Peršmanovi domačiji nad Železno Kaplo. Peršmanova domačija velja na Koroškem kot osrednji muzej koroškega partizanskega gibanja.

V Avstriji ne boste našli politika, ki bi se letos julija udeležil obeležitve stote obletnice senžermenske pogodbe na Južnem Tirolskem, po kateri je Italija dobila celotno nemško-govoreče ozemlje južno od prelaza Brenner. Kaže, da smo poleg Srbov postali narod, ki slavi svoje poraze. In to pri menda desni vladi.

Pri trenutni politični konstelaciji v Sloveniji je prav nenavadno, da se visoki politični predstavniki naše države s svojimi avstrijskimi kolegi ne srečujejo pri/okoli atributih, ki so sveti obema narodoma na Koroškem. Predvsem pa neideološki, ne razdvajajo in so kot taki sprejemljivi za vse. Ti atributi so knežji kamen, vojvodski prestol, petje slovenskih pesmi, Gospa Sveta, ustoličevanje koroških vojvod v domačem jeziku ter sv. Hema, ki je kot svetnica pomembna tako za koroški prostor kot tudi za širše slovenski. No, da bo stvar še bolj bizarna, je slovenski spored ORF v Celovcu poročal, da so ravno tisti konec tedna, ko se je naš predsednik parlamenta sešel pri Peršmanu, odprli razstavo o zamolčanih žrtvah sovjetskih rdečearmejcev na južnem Koroškem!

Dandanes nas populistični politiki iz leve politične opcije želijo na vsak način prepričati, da je bilo partizansko gibanje edino pravo narodno gibanje.

Nedolgo nazaj sem bral strokoven članek, v katerem piše, da je župnik iz Sveč (nem. Suetschach) v župnijski kroniki zapisal, da je na južnem Koroškem divjala tudi državljanska vojna med slovensko govorečim prebivalstvom. Obenem je precej bizarno, da so ti isti partizani  leta 1944 ubili nekdanjega župana občine Bistrica/Rož, ki ga je za kratek čas novembra 1919 na župansko mesto postavila tedanja uprava SHS. Mislim da bomo težko naredili korak v odnosih naprej, če nas bodo Slovence še naprej povezovali s Titovimi partizani!

Čudi me, da letos četrtega junija, ko bi lahko obeležili stoto obletnico Trianonske pogodbe, s kateri smo dobili Prekmurje, ni bilo na državni ravni v Sloveniji prav nobenega dogodka. Pač pa bo naš državni vrh sedaj obeležil narodni poraz. Nekaj podobnega, kot bi predstavljala obeležitev sprejema rapalske meje za slovenske prebivalce, ki so ostali  na italijanski strani meje.

Naj spomnim, da so na Dunaju po prvi svetovni vojni Habsburžane odslovili. Po njihovem odhodu je prišlo v republiki nemški Avstriji skoraj do komunistične revolucije, kot je bila v istem obdobju na Madžarskem. Predvsem katoliška cerkev se je zaradi grozeče agrarne reforme izrazito postavila na slovensko stran oz. na stran novo nastale kraljevine SHS. Tamkajšnji socialisti so medtem delavce nagovarjali, naj glasujejo za t.i. nemško Avstrijo.

Vemo tudi, da se je ogromno prosvetnih delavcev, pa tudi duhovnikov po izidu plebiscita zateklo čez Karavanke. Med njimi  duhovnik in znani slovenski pisatelj Franc Ksaver Meško ter kasnejši ljubljanski škof Gregorij Rožman, sicer doma iz okolice Pliberka. Znano je tudi, da je dve leti kasneje v kraju Libeliče (danes občina Dravograd) tamkajšnji župnik Anton Vogrinec dosegel, da je kraj kljub neugodnemu rezultatu plebiscita leta 1922 pripadel novo nastali kraljevini SHS. 

Po drugi strani me čudi, da letos četrtega junija, ko bi lahko obeležili stoto obletnico Trianonske pogodbe, s kateri smo dobili Prekmurje, ni bilo na državni ravni v Sloveniji prav nobenega dogodka. Pač pa bo naš državni vrh sedaj obeležil narodni poraz. Nekaj podobnega, kot bi predstavljala obeležitev sprejema rapalske meje za slovenske prebivalce, ki so ostali  na italijanski strani meje.

Verjamem, da v Avstriji ne boste našli politika, ki bi se letos julija udeležil obeležitve stote obletnice senžermenske pogodbe na Južnem Tirolskem, po kateri je Italija dobila celotno nemško-govoreče ozemlje južno od prelaza Brenner. Kaže, da smo poleg Srbov postali narod, ki slavi svoje poraze. In to pri menda desni vladi.

Pripis uredništva: Pred sto leti, 10. oktobra 1920, je na avstrijskem Koroškem v skladu z odločitvami pariške mirovne konference potekal plebiscit, ki je določil mejo med tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo. Zaradi rezultatov plebiscita je del slovenskega naroda dve leti po prvi svetovni vojni ostal v Avstriji.

V skladu z določili sanžermenske mirovne pogodbe iz leta 1919 so pred plebiscitom Celovško kotlino razdelili na cono A in cono B. Južna cona A je obsegala okraje Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk, cona B pa Celovec z okolico. Zanjo je bil plebiscit predviden le, če bi se večina v coni A izrekla za takratno Kraljevino SHS.

Plebiscit so 10. oktobra 1920 najprej izpeljali v coni A, kjer se je 59,04 odstotka volilnih upravičencev izreklo za Avstrijo, 40,96 odstotka za kraljevino SHS. Volilna udeležba je bila 95- odstotna.

Loading...