Megla izvirnega greha
Slovenija se zbuja v jesensko jutro, tako bi se lahko glasil eden od komentarjev političnega stanja v teh dneh. Levica pospešeno sestavlja formulo tri plus ena, pri čemer slednje že spominja na oblikovanje »velikih koalicij« v devetdesetih. Karla Erjavca, ki je bil s svojo resda demagoško podobo najuspešnejši predsednik Desusa do sedaj, so preglasili in utišali. Vse očitneje se kaže, da je Desus novo kukavičje jajce, ki se je izleglo v megleni puščavi tranzicijskega dolgočasja. Erjavec je volitve dobil na svoj način, za Desus je morala glasovati tista množica upokojencev, ki sliši na možnost tisoč Evrov pokojnine. Tak glas pa je doma na levi in na desni, denar je pač univerzalna, od politike neodvisna vrednota. V parlament pa so se izvolili ljudje, ki večinoma slišijo na ime nekdanjega predsednika republike, Milana Kučana. Poslanci Desusa so že nastopili zoper predsednika, za matico pa so si izbrali kar nekdanjo Združeno listo. Televizijski posnetki, v katerem jih na tiskovni konferenci v svoja nedrja vabi Miran Potrč, starosta slovenskih komunistov, so dokaj zgovorni. Zato lahko nastajajočo koalicijo poimenujemo »velika«, ker je spet utemeljena na znatni prevari in zlorabi volilnega telesa. »Desni« glasovi, ki jih je s svojo kohabitacijo v Janševi vladi Erjavec pritegnil, so šli spet enkrat na smetišče slovenske »realpolitike«, v njihovem imenu bodo vladali drugi, in to ekskluzivno zoper njihovo voljo. To je slovensko dolgočasje, vse se odvija po predvidljivih poteh in vselej s prevaro in lažjo v ozadju. Tudi na desni ni »nič novega«. Nova Slovenija se prebuja iz kome, v katero jo je pahnil volilni rezultat. Tudi tu so zunanji akterji poraza dokaj jasni. Pisali smo ves čas, da gre za zlorabljanje zaupanja, ki ga krščanski ljudje, volilna baza NSi, pojmujejo v zelo natančnem smislu. Beseda je beseda, uspeh je uspeh, resnica je resnica. Politika Nsi pa je bila kot »slon v trgovini s porcelanom«, opletala in pometala je v imenu »Kristusa kralja« z vsemi mogočimi nečednostmi, od kolaboriranja z levico, do manipulacij znotraj Darsa, in kar je še teh reči. K temu je svoje dodal še predsednik sam, ki si notranje avtoritete v stranki (ne v slovenski politiki) ni znal zagotoviti, zato pa je toliko močneje izražal zunanjo. Andrej Bajuk je nastopal v zavesti moči, naduto in prevzet nad samim sabo. To je najtežja dediščina njegovega »argentinstva«, južno ameriški moški najprej sanja o tem, da bi bil politik. Tu je navidez Bajuk podoben Francetu Rodetu, toda razlika je zgolj naključna. Rode je bil v slovenskem prostoru evropski intelektualec, ki ga ta prostor (kot vse ostale evropske intelektualce slovenskega imena, Draga Jančarja, npr.) ni niti sprejemal niti cenil. Rode je imel svoj program in ga je uresničil. Njegova ime ima danes težo na Planetu, Bajukovo zgolj v analih politične »chronique scandaleuse«, črne kronike ali letopisa škandalov po domače. Izraz utegne biti na mestu, kajti zgodovina Nsi kot njene predhodnice je z redkimi izjemami »škandal«. Prvič je škandal dejstvo, da je skupini ljudi uspelo tako dolgo manipulirati z javnim mnenjem in se prodajati za to, kar niso bili. Oče tega izvirnega greha je najprej Lojze Peterle, katerega identiteta s skriva tudi v registru Službe državne varnosti, kot smo tri leta nazaj pisali. Tedaj je Peterle napovedal silovite tožbe in kazenski pregon zaradi zadeve »udba net«. Po treh letih ni napravil ničesar. Zakaj neki le? Kaj pa če se je bal, da bi sodni proces v javnost pritegnil dejstva, ki bi pomenila definitiven konec njegove kariere?Drugi »škandal« pa je pripeljati stranko, ki bi po vsej logiki morala imeti deset do petnajst odstotkov glasov iz parlamenta. Tu bo nekdo dejal, vodstvo se je zmotilo, ljudje (člani) so mislili dobro in bili odprtega srca. Vendar se nihče ne spominja, da bi se tri leta nazaj kdo javno vprašal, kaj pa je predsedniški kandidat Peterle počel v registrih SDV. Nadalje ni bilo nikogar, ki bi pisal, razmišljal ali kako drugače sporočal, da je s stranko nekaj narobe, da jo tare peza izvirnega greha. Da je pripravljena za oblast napraviti vse, povezovati se z vsem in vsemi, da bi le bila v ospredju. Tako so Peterleta (z izjemo finala volilne kampanje novembra lansko leto) podpirali in gradili v medijskih štabih, ki izvorno sodijo med »hard core« tranzicijske levice (Nikola Damjanić in Ninamedia, npr.). Niti eden od članov Nsi se ni javno vprašal, v čigavem interesu pa sploh je sindrom »Peterle«. Nasprotno, ko je Mag razgrinjal stranpotja Peterletove politične kariere tri leta nazaj, so se vsi v en glas zbirali pod bandero, na kateri so plapolale Peterletove čednosti. Na ta način so legitimirali izvirni greh, ki se je začel že z ustanovitvijo Slovenskih krščanskih demokratov leta 1989. Tedaj se tudi začne, sprva skrito, potem odkrito Peterletova kolaboracija z levico, kolaboracija, ki je preko Podobnikov onemogočila razvoj Slovenije v demokratično državo, utemeljeno na vladavini prava in transparentni ekonomiji.Ko se sedaj zdesetkana »Matjaževa vojska« veljakov Nsi zbira za nove in nove klavzure, bi se morala v meglenem jutru slovenskega vsakdanjika najprej vprašati, kaj je narobe. Vendar teh glasov ni slišati, ker je stranka, tako kot včasih, spet v funkciji tranzicijske levice. Eventualna izvolitev Ljudmile Novak, bi zagotovila nujni mir in pripravila infrastrukturo, ki bi Peterletu omogočila izvolitev v Evropski parlament. Tam bi sicer prejemal medalje tipa »Evropski homeopat leta«, doma pa bi ustvarjal potencial za ponoven poseg v prostor, ki ga je prav s svojo prisotnostjo kontaminiral do katastrofe 21. 9. 2008. Prenovljena in »oživljena« Nsi bi imela zgolj cilj, slabiti izvorno jedro demokratične opozicije na Slovenskem, cilj, ki mu je s svojo dvojčico, SLS, služila dvajset let. Na desni nič novega. Doklej še?
