Tokratni sredin večer je bil prav blagodejen. Prijeten koncertni program, ki napolni dušo in nas popelje v drugo polovico prejšnjega stoletja z glasbo, ki ima preprost, a bogat pripovedni značaj. Rojotango kvartet se je zelo lepo pripravil in izluščil glasbeno misel.

Ta se je izjemno lepo nadgradila z interpretacijo povezanih pesmi glasovno izjemnega ter interpretativno močnega pisatelja in igralca mehiškega porekla Carlosa Pascuala. Spoj glasbe in njegovega interpretacijskega glasu ima posebno umetniško konotacijo, ki prevzame slehernega obiskovalca koncertnega večera.

Glasbeno so program z izjemnim posluhom za argentinski tango izvedli pianistka Meta Fajdiga, violončelistka Maruša Bogataj, harmonikar Gašper Primožič ter violinistka Mojca Rukavina. Pri svojem muziciranju so si dajali podporo, odmerili ustrezen glasbeni prostor drug drugemu in iz njihovega nastopa je vejalo spoštovanje do glasbe.

Dinamične in agogične prvine zahtevnih ritmov in glasbenih misli so bile natančne in usklajene. Muzikalnost in veselje do muziciranja, tudi pri najzahtevnejših delih skladb, sta bila jasno razvidna. Tehnična pripravljenost in brezhibnost je bila očarljiva. Vsak član kvarteta je na svojem inštrumentu virtuoz. Posamezne najzahtevnejše pasaže so izvedli z lahkoto ter muzikalno.

Mojca Rukavina na violini je s svojo interpretacijo in virtuoznostjo presenetila ter razkrila inštrumentalni oziroma glasovni razpon violine, sploh pri izvedbah tanga. Pianistka Meta Fajdiga je ponovno izkazala svoj smisel za tankočutno ter muzikalno interpretacijo. Klavir obvladuje na svojstven način, njena pozornost pri izvajanju notnega gradiva pa se skriva v malenkostih ter nekoliko neobičajnih notnih povezavah, kar daje poseben priokus in žlahtnost izvedbi v celoti, kar je dobro.

Gašper Primožič je harmoniko spremenil v izjemen register zvokov, »od orgel do tolkal«, ter je s svojimi akcenti prispeval poleg barvne usklajenosti tudi ritmično podobo. Čelistka Maruša Bogataj je izkazala svoj smisel za glasbeno poustvarjanje in ritme tanga. Užitek je bilo opazovati in prisluhniti vsakemu nastopajočemu posebej. Lepo se je potrudila tudi igralka in pesnica Neža Bojovič.

Koncertni program spretno in s posluhom oblikuje Kulturni zavod Zlata struna, ki uvršča raznobarvno paleto slovenskih in tudi tujih umetnikov, poustvarjalcev, ne nazadnje tudi avtorjev. Pohvalno je, da pri tem ne popušča pri svojih kriterijih vrhunske umetnosti ter da pri izbiranju ne pozablja tudi na umetnike iz deficitarnih smeri umetnosti. Tako zajemajo koncertni cikli tokratne, že 16. sezone glasbene večere za različno publiko in široko paleto okusov. Tudi ne povsem običajne kombinacije zbliževanja različnih umetnostnih smeri ima v ozadju premišljeno dramaturško nit, ki se lepo izriše tekom koncerta.

Koncert, ki poboža dušo in zaziblje telo v ritme tanga in milonge, je potekal v Slamičevi dvorani, poimenovani Rdeča dvorana, ki obiskovalcem omogoča spremljanje koncerta in tudi naročanje hrane in pijače. Kljub temu je v dvorani pri izvajanju koncerta spoštljiva tišina in fokus obiskovalcev na nastopajočih ter užitku spremljanja koncerta. Prostor za izborne umetniške večere je nekaj, kar Ljubljana nedvomno potrebuje, a postaja vendarle vse premajhen in kliče k ponovitvi dobro obiskanih koncertov.

Skratka, te butične koncerte toplo priporočamo ljubiteljem vrhunske umetnosti, v lepem ambientu, ki ima že sledi kabareta in kliče k ponovnemu obisku kot tudi po kabaretskih vsebinah. Zagotovo je, da ta koncert ponovno obiščemo. Zaključimo lahko: da, več takih dogodkov prosimo.