Znano je, da je zdravnik Sašo Baričevič, solastnik Medicinskega centra Barsos, umrl zaradi izkrvavitve iz uničene podpazdušne arterije ter številnih globokih ugreznin, ki so mu jih zadali lastni psi, še vedno pa niso znani izsledki forenzičnih in toksikoloških preiskav. Ali je morda resnično prepričanje nekaterih, da bi lahko bilo ogroženo življenje tistega, ki bi si upal povedati, kakšna je analiza DNK kontracepcije, najdene ob umrlem Baričeviču, ali pa lahko vendarle zaupamo trditvam generalnega direktorja policije Janka Gorška: »Preveč ljudi je vpletenih v preiskavo. To so stvari, ki se ne dajo skriti.«
»Tragedija tega fanta se je začela v otroštvu, bila mu je dana,« je na kratko in prizadeto povedala ena izmed sosed, ki živi v bloku na Rimski cesti 14 v Ljubljani, kjer smo obiskali starše Saša Baričeviča, Marijo Šeme Baričevič, nekdaj znano slovensko igralko in režiserko, ter očeta dr. Jožeta Baričeviča, dermatologa in upokojenega profesorja Medicinske fakultete v Ljubljani. »Karkoli slišim, je kot nož v srce, vse to so klevete. Ko se bodo duhovi pomirili, bomo oprali njegovo čas,« je prepričana mama.Psi, hišni gospodarji
Pri začetnem pogovoru s staršema na hišnem pragu stanovanja se nam je pridružil pes z imenom Šejk, temno sive barve in nižje rasti, last hčerke Deje. Najprej je narahlo zalajal, se nam povsem približal in nas skrbno ovohaval; ker je bil očitno zadovoljen, smo lahko vstopili v stanovanje. Pes se je nato zleknil na kavč, Marija Baričevič pa nam je povedala, da so imeli v njihovi družini doslej že kar precej psov, zato ni nenavadno, da sta imela oba otroka, tako Sašo, rojen leta 1957, kot tudi njegova tri leta mlajša sestra Dea zelo rada pse.
Mama je povedala, da sta bila sin in hči vse od otroških let zelo povezana, vsak dan sta se slišala, sodelovala sta tudi poslovno, saj dr. Dea Baričevič, po poklicu agronomka in farmacevtka, vodi lekarno Barsos, sicer pa je profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Ko je bil Sašo, domači so ga klicali Majk, star deset let, so imeli psa bokserja, ki je poginil pri štirinajstih letih.
Dea Baričevič je nato bratu, takrat je bil že študent na medicinski fakulteti, podarila novega psa, prav tako bokserja. »Vsi psi so bili idealni, nežni, dobrovoljni,« je pripovedovala mama, ob mizi pa se nama je znova pridruži Šejk, se ustavi ob nogah ter naju ovohaval. Ko smo mu dali posladek, se je znova zleknil na kavč, medtem ko je Jože Baričevič spremljal pogovor iz bližnjega fotelja.
Saša, ki je bil sprva Maja, se je odločil, da spremeni spol med študijem na medicinski fakulteti. To je mama, kot nam je povedala, sprejela z žalostjo, čeprav se je Sašo vse od otroških let obnašal kot fant; vedno je nosil le hlače, nikoli krila, tudi postrižen je bil na kratko, kolegi s fakultete pa se ga spominjajo po moških oblačilih in kratki kravati: »Takrat me je zdravnik potolažil, naj nič ne skrbim, saj bo še vedno zelo dober zdravnik.« Oče Jože Baričevič je lažje sprejel to odločitev, predvsem zato, ker je zdravnik in je tako dobro vedel, da so take operacije povsem uspešne: »Dokler ni spremenil spola, ga je to zelo oviralo, po operaciji pa je kmalu končal študij. Takrat je dopolnil 25 let.«
VEČ V TISKANI IZDAJI