Revija Reporter

Slovenija stran 2994

Blondinka s prtljago

Blondinka s prtljago

Če bi bili leta 1945 in ne leta 2008, bi nekateri politični ekstremisti iz samozvanega levega trojčka zunanjega ministra Dimitrija Rupla, namesto da bi ga poslali na Dunaj za veleposlanika, zapečatili kar v živinski vagon in poslali v Teharje. Novi politični gonji proti Ruplu, ki so se ji tudi tokrat orkestrirano pridružili režimski mediji (komunikolog Slavko Splichal se bo moral pošteno ugrizniti v jezik, saj je pred volitvami izjavljal, da so mediji naravni zaveznik opozicije), ni videti konca. Nekateri politični aktivisti v novinarskih vrstah so šli celo tako daleč, da predsednika republike Danila Türka odkrito pozivajo, naj ne podpiše Ruplovega imenovanja za veleposlanika. Za Ruplom, ki ima seveda tudi svoje muhe, se je vedno dvigal prah. Toda to, da ga poskušajo predstaviti kot neprimernega za opravljanje veleposlaniške funkcije ob vsej njegovi bogati diplomatski karieri, je pa res višek. Še zlasti, če isti politični in medijski gorečneži v isti sapi ne problematizirajo morebitne kandidature predsednice LDS Katarine Kresal za novo slovensko zunanjo ministrico. Kresalova je lahko ministrica za zunanje zadeve, Rupel pa ne more biti veleposlanik? Narobe svet! Kdo pa je Kresalova, da bi bila kar vodja slovenske diplomacije, potem ko ji je nekaj kratkih lekcij iz politike dal Jožef Školč in se je za volilna soočenja na pamet naučila nekaj političnih fraz? Koliko glasov pa je dobila na zadnjih volitvah – »astronomskih« pet odstotkov! Gospa ima očitno zelo velik ego in se čuti sposobna za vse najvišje politične funkcije v državi. Brez zadrege bi bila danes predsednica državnega zbora, jutri pravosodna ministrica, pojutrišnjem pa bi prevzela zunanji resor. Blondinka s prtljago si diplomatski parket domišljavo predstavlja v stilu kakšne modne revije v Milanu ali Parizu. Sicer pa, če je bil tak »zelenec«, kot je Zoran Thaler, v devetdesetih minister za zunanje zadeve, se na tej funkciji lahko znajde kdorkoli. Res je, da so ministrske funkcije politične in ne strokovne, pa vendarle bi lahko od kandidatov za posamezne resorje pričakovali, da se vsaj nekoliko spoznajo na to področje. S to hibo, ki je očitno kljub drugačnim obljubam ne bo odpravila niti nova, Pahorjeva,  so se spopadale že skoraj vse njene predhodnice, tudi zadnja Janševa vlada. Vzemimo samo primer Janeza Podobnika, ki so ga pred štirimi leti kot tedanjega predsednika koalicijske SLS parkirali na ministrstvo za okolje in prostor. Če Kresalova danes že mora biti ministrica, naj bo brez listnice ali z debelo listnico in na voljo vsem ministrom, že krožijo precej šovinistično obarvane šale. Poleg Kresalove imata probleme v Pahorjevi ekipi tudi predsednika strank Zares in DeSUS: Gregor Golobič in Karl Erjavec. Golobič formalno najraje ne bi bil nič, če pa že, pa nekakšen minister za koordiniranje, kadrovanje in spletkarjenje iz ozadja. Da bi kot nekakšen slovenski Robert Duvall igral Stalina, o katerem smo lahko na nacionalni televiziji zadnja dva tedna gledali odličen film v dveh dejanjih.  Erjavec bi bil še naprej rad minister za obrambo, a so ga v petek izdali njegovi lastni poslanci (kakšno vrednost pa ima predsednik koalicijske stranke, ki nima na svoji strani poslancev?), ki so na podlagi nekakšne levičarske ideološke gorečnosti samovoljno prestopili na Pahorjevo stran. Golobič in Kresalova, nazadnje pa še Pahor, so Erjavcu postavili ultimat, naj si izbere drug resor. Drugače, grozijo, mu bodo razbili še stranko, poslanci DeSUS pa bodo družno prestopili v SD. Da mandatar Pahor in nato njegova vlada v parlamentu ne bi dobila potrebne večine, je ob naklonjenosti poslancev DeSUS do levosredinske koalicije malo verjetno. Zato Pahor na svoji strani ne potrebuje SLS, ki je svojemu predsedniku Bojanu Šrotu z odločitvijo za opozicijo nepričakovano prekrižala načrte, da bi pristal na kakšnem ministrskem mestu v vladi. Glede na to, kako je v enem letu zavozil SLS, bo lahko srečen, če ga bodo v Celju čez dve leti še enkrat izvolili za župana. Njegove sanje, da bi leta 2012 postal mandatar, pa se čedalje bolj spreminjajo v nočno moro. In kakšna je vloga nekdanjega predsednika Milana Kučana pri kadrovskem vrtiljaku nove vlade? Možakar je svoje politične potomce na ustanovni seji državnega zbora budno spremljal s parlamentarnega balkona. Kučan v teh dneh najbrž ne vozi samo svojega vnuka v glasbeno šolo …

Številka 23, leto 2008

Številka 23, leto 2008

KAZALO Zgodba tedna Konstrukcija z razpokami Takoj po imenovanju novega vodstva državnega zbora je bodoči mandatar s bodočimi koalicijskimi partnerji začel pogovore o delitvi ministrskih mest. Ko se je pred štirimi leti zatikalo mandatarju Janezu Janši, je takoj zagrozil z vnovičnimi volitvami. Tudi Borut Pahor bi bil lahko prisiljen storiti to, če bo trmasti predsednik upokojenske stranke vztrajal pri obrambnem resorju. Vsekakor pa si bo moral za mehčanje partnerjev, med katerimi ni več ljudske stranke, vzeti več časa in preklicati tudi obljube o skorajšnji predstavitvi vlade. Intervjuji Aleksander Zorn, poslanec SDS in nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Z zdaj že nekdanjim državnim sekretarjem in predsednikom Strateškega sveta za kulturo, izobraževanje in znanost smo se pogovarjali še v njegovi vladni pisarni, še preden je v sredo prvič sedel v poslansko klop. Pravi, da tako le nadaljuje tam, kjer je začel, in da noče biti na obrobju z eno nogo v politiki in z drugo zunaj nje. V pogovoru je opozoril na odvisnost od nekaj kartelov, ki so se povezali s politiko, pokupili medije in zdaj vladajo vsej državi. Aleksander Zorn je vodil tudi Koordinacijski odbor za proslave in jih skušal približati ljudem tako, da bi tudi ti rituali spodbujali domoljubna čustva. Prepričan je, da brez domoljubja, ki ga razume kot kulturno identiteto v najširšem pomenu, sploh ni mogoče imeti svoje države. mag. Marinka Kurilić, pobudnica Civilne iniciative tržnice ne damo Zanjo Zoran Janković ni župan Ljubljane, temveč le župan kapitala. »Vpleta se v to, kar nam je ljubo, poskuša nam uničiti , kar imamo radi, in to samo zato, da bi nas prizadel,« je prepričana mag. Marinka Kurilić, ki se je prav zaradi županove pobude, da pod ljubljansko tržnico zgradi garažno hišo, odločila za ustanovitev Civilne iniciative tržnice ne damo. Županovega samosvojega ravnanja, ko je najprej mimo Plečnikovih arkad na tržnici začel potekati promet kar na črno, nato pa je čez noč poskrbel še za posek spomeniško zaščitene platane ob Lutkovnem gledališču, niso mogli preprečiti. Prav zato so toliko bolj veseli odločitve ministrstva za kulturo, ki je podprlo njihovo pobudo in sprejelo odločitev, da se Plečnikove tržnice začasno razglasijo za kulturni spomenik državnega pomena. Primož Kozmus, atlet Je prvi slovenski atlet, ki je osvojil zlato medaljo na olimpijskih igrah, in zanesljiv kandidat za slovenskega športnika leta. Čez štiri leta v Londonu pričakuje ponovitev letošnjega uspeha, do takrat pa, upa, izboljšati tudi svetovni rekord, ki ga ima že 22 let nekdanji sovjetski tekmovalec Jurij Sedih. Primožu do daljave 86,74 manjkajo še dobri štirje metri. Meter na leto, pa bo, je prepričan Brežičan. Slovenija Zamolčana grobišča Od povojnega poboja več kot petnajst tisoč Slovencev, od katerih je bila večina domobranskih vojnih ujetnikov, je minilo že dobrih 63 let. Kljub kopici besed o pieteti do divjaško pomorjenih žrtev od tedanjih komunističnih oblastnikov, vse demokratične vlade do zdaj izkopu kosti s stotin morišč po državi in dostojnemu skupinskemu pokopu ali identifikaciji žrtev niso namenile dovolj pozornosti in denarja. Žal tudi zadnja ne. Čeprav je od izkopa kosti žrtev iz konfinskega brezna pri Grčaricah že več kot dve leti, vsi domnevni svojci žrtev še vedno ne vedo, ali so med pobitimi njihovi očetje, brati, strici … In to kljub temu, da bi bila identifikacija tehnično izvedljiva v približno treh mesecih. Reportaža Kenija Prostrana savana. Nekje ob vodi se pasejo zebre, nedaleč stran trop gnujev. Na drugi strani mlake se številni flamingi hladijo v vodi. V daljavi savano prečka trop slonov, žirafe pa se naprezajo za zelenjem visoko na drevju. Poleg njih se pasejo različne antilope in gazele, mednje pa od časa do časa priskaklja kakšen pavijan. Nekje v senci, v zavetju nizkega grmičevja, levinja z mladiči počiva po ravnokar zaužitem obroku. Kar je ostalo, pospravljajo hijene. V ozadju se nad savano mogočno dviga vulkanska gora, na vrhu okrašena s čudovitim snežnim vencem. Gora Kilimandžaro. Približno taka je stereotipna podoba afriških safarijev, ki smo jih občudovali v knjigah, v zadnjih letih pa tudi v številnih satelitskih televizijskih programih. Prav zato mnogi Kenijo imenujejo tudi črni biser Afrike. IME TEDNA Dimitrij Rupel     SLOVENIJA Ducat izvoljenk Obračunavanje na Triglavu Lažna propaganda karikatur PRO & CONTRA Psihični bolniki: Bogdan Dobnik in Zdenka Čebašek Travnik DENAR Posledice finančne krize GLOBUS Avstrija po Haiderju TEHNIKA Nova jabolka ZDRAVJE Smrt, ki podari življenje AVTO Wolkswagen golf VI FILM Maksimalna bolečina KULTURA V objemu hobotnice ESTRADA Tina Gaber in Nevenka Črešnar Pergar Sonja Javornik: Praznovanje kljub modrici ŠPORT Neumljivih sedem točk KOLUMNE Boštjan M. Turk: Škric in srajčnik Vinko Vasle: Vsako jutro bo nov dan, če bo! Tino Mamić: Nova Slovenija med sanjo in upanjem Igor Guzelj: Razodetje iz šparovčka Saša Veronik: Do meja mogočega