Dogajanje v sedanji vladni koaliciji že od predvolilnega časa spominja na umore med prijatelji. Takrat je šlo najprej le za spopad, kdo je lepši – Kresalova, Pahor, Golobič ali Erjavec –, po volilni zmagi pa so se razmere razvile v pravo aferaško klanje za prevlado in diskreditiranje koalicijskih »prijateljev«.
Umori med prijatelji so tragični, ravno zato so tako navdušujoči in očiščujoči za občinstvo. Že Aristotel nam je v Poetiki razložil, da ni tragično, če sovražnik škoduje sovražniku, saj je kaj takega naravno in pričakovano, prava tragičnost je v tem, da se med seboj pokončajo prijatelji, ki se obnašajo kot najhujši sovražniki. Zato na primer sploh ne bi bilo tragično, če bi afero Ultra Golobiču zakuhal Janša, kot Golobič še vedno mrzlično zatrjuje. Če pa so mu afero dejansko zakuhali »prijatelji« iz LDS, potem je to nadvse tragično in nam gledalcem, tj. volivcem, ponuja neznansko zabavo in najsilovitejše čustvovanje.Višje kot »prijatelj« kotira na lestvici priljubljenosti, večjih sovražnih akcij svojih »prijateljev« je deležen. »Prijateljska« pogača volivcev in priljubljenosti je omejena, zanjo se je treba spopasti in tudi medsebojno raztrgati, če je treba. Na veliko zadovoljstvo občinstva in v veselje tistih medijev, ki se niso ujeli v zanko samocenzure. Koga zanima dolgočasno prijateljstvo med prijatelji?
LDS Kresalove se je v parlament uvrstila skozi šivankino uho, po volitvah pa so tonili na lestvicah priljubljenosti, medtem ko je Golobičeva Zares pridobivala na moči. Medijski psi Zares niso zamudili nobene priložnosti, da ne oblajajo, pogrizejo in po možnosti raztrgajo Pahorja, Golobičevega največjega tekmeca v njegovih apetitih po premierskem mestu. Golobič je bil neustavljiv, žugal je in moraliziral, mnogi so v njem videli politika novega kova, medtem ko si je pripravljal teren za naskok na premiersko mesto, nakar ga je sklestil izbruh afere Ultra. Po ultravzponu se je s pomočjo svojih »prijateljev« postopoma, a nezadržno iz vzhajajoče zvezde spremenil v slovenskega najbolj razvpitega negativca. Je pri tem dejansko šlo za pričakovani in zato dolgočasni obračun med sovražniki (Janša proti Golobiču) ali za umor med prijatelji (Kresalova proti Golobiču)? Gledalci smo še vedno na trnih in podobno kot pri Skrivnostnem otoku čakamo na razplet in razkritje.
Vendar je veliko razkritje, na katerega smo čakali, podobno kot v priljubljenih nadaljevankah tik pred zdajci zmotil odmik od glavne zgodbe in vpeljava novega lika, Saša Baričeviča, zaradi katerega smo vsi kar hkrati pozabili na Golobiča. Kakšen Golobič, lahko imamo sodomista! Da zaplet ne bi bil enostaven, so zdravnika Baričeviča raztrgali njegovi lastni psi, ker jih je s sodomijo hudo zlorabljal. Iz človekovega najboljšega prijatelja so se »kužki« spremenili v najhujšega sovražnika. Če pomislimo, sploh ne bomo presenečeni, da je s to afero najbolj povezana prav LDS Kresalove, ki je svojo priljubljenost gradila predvsem na umorih med prijatelji. Med rastjo Golobičeve priljubljenosti pred afero zaradi ultralaganja je LDS zginila z zemljevida, zato je od strmoglavljenja Golobiča imela največ. Odločno ga je prehitela po priljubljenosti, lobirala je za nezaslužene nagrade za Kresalovo in Senico, na glavo so Kresalovi posadili krono dedinje kraljestva. Pričakovati je bilo mogoče samo še izbruh kakšne afere, ki bi strmoglavila Pahorja in uresničila sanje Golobičeve »prijateljice« Bernarde Jeklin.
Zato moramo med umore med prijatelji uvrstiti tudi kolumno Bernarde Jeklin v Jani, v kateri je sredi trganja strankarskega »prijatelja« Golobiča med preiskavo o aferi Ultra za bodočo premierko ustoličila Kresalovo, domnevno pravo Golobičevo aferaško grobarko. Nekaj dni za tem so upe na »kraljičkovanje« Kresalove raztrgali izkoriščeni psi. Golobič je že zdavnaj razkril, da sovražnik njegovega sovražnika ni nujno njegov prijatelj, nakar je na lastni koži izkusil lekcijo iz poglavja »škodovati prijateljem, pomagati sovražnikom«. Tako poglobljeno filozofsko izurjen v lažeh, da zanj velja »vedno lažem, tudi ko govorim resnico«, očitno ne more ali noče prepoznati resnice niti v lastnih besedah.
Danes skoraj povsem pozabljeni nekdanji protagonist Erjavec je nastopil kot prva tarča skupnih »prijateljskih« koalicijskih podvigov. Najprej so ga trgali v zvezi z afero Patria, ki se vleče že iz prejšnje vlade, potem so ga strmoglavili v zvezi s smetnjaki. Raztrganje Erjavca se ob bistveno bolj krvavih umorih med prijatelji zdi prav benigno, in na ta zaplet zlahka pozabimo, kot da se ne bi nikoli zgodil.
Aferaško dogajanje je izkristaliziralo nekatera pravila za umore med koalicijskimi »prijatelji«. Med vsemi umori med prijatelji je bil Pahor s svojo SD še najmanj ofenziven in deluje precej izgubljeno, zato bi se mu morale tresti gate, da mu ne »podarijo« kakšne afere v bližnji prihodnosti.
Umori med prijatelji so povzročili pomembne spremembe, nekateri so veliko izgubili, drugi zelo veliko pridobili. Lahko rečemo, da je imel doslej največjo korist Zoran Janković. Njegovi najboljši politični »prijatelji«, ki jim je priredil žur ob zmagi, cepajo drug za drugim, ne da bi Janković prst premaknil (ali vsaj tako se za zdaj zdi). Nemoteno primitivno pridiga svojo moralo iz smetnjaka – le kaj bi brez tega! Preži v zasedi, čakajoč na nadaljnje razsutje vladnega »prijateljstva« in prosto pot na premiersko mesto. Če nas ne čaka spet kakšno novo »prijateljsko« presenečenje.
