A v resnici ni. Ima precej posnemovalcev, ki so zločine proti človeštvu celo posneli in objavili na tiktoku, facebooku in instagramu. Banalnost zla, če parafraziram Hannah Arendt, je dobila novo dimenzijo - patologijo socialnih omrežij, ki dokazujejo, da smo kot civilizacija blizu dna.
O ozadjih napada na judovsko državo bomo slišali še veliko, morda tudi to, da so določene varnostne strukture namenoma ravnale malomarno in opustile dolžna ravnanja, da bi s tem škodovale desničarski vladi, ki jo vodi Benjamin Netanjahu.
Ni izključeno niti to, da so se izraelski sovražniki infiltrirali v varnostni sistem in ga 7. oktobra vsaj za nekaj ur od znotraj sabotirali. Da so Egipčani svoje sosede pravočasno opozorili, da Palestinci pripravljajo »nekaj velikega«, je prav tako znano.
Vendar pa to za slovensko razumevanje konflikta na Bližnjem vzhodu niti ni pomembno. Drugače od začetka 90. let, ko smo še kako dobro razumeli naravo vojn na ozemlju bivše SFRJ, se kot družba zadnja leta soočamo z moralnim relativizmom in izgubo vrednostnega kompasa. Kdo je žrtev, kdo storilec?
Stališča Levice so neverjetno podobna s pogledi skrajne, pronacistične desnice, ki verjame v svetovno židovsko zaroto in Jude primerja s podganami, ki bi jih bilo treba izkoreniniti. Deratizirati.
Predstavljate si, da bi leta 1992, ko se je začela vojna v Bosni, ena izmed vladnih strank kričala, naj prenehamo podpirati Bošnjake, ker da so si sami krivi za vojno s Srbi. Ker da sta obleganje Sarajeva in pobijanje civilistov pač posledica dolgoletnega sovraštva na tem prostoru.
Če sledimo logiki Levice, ki je že ob Putinovi invaziji na Ukrajino omahovala z obsodbo storilca in podporo žrtvi, potem je edini negativec na Bližnjem vzhodu seveda Izrael. Judje. V tej točki so si stališča Levice neverjetno podobna s pogledi skrajne, pronacistične desnice, ki verjame v svetovno židovsko zaroto in Jude primerja s podganami, ki bi jih bilo treba izkoreniniti. Deratizirati.
Ste se kaj zdrznili? Morda ne boste presenečeni, če vam namignem, da se vsaj 25 odstotkov Slovencev potihem strinja, da so Judje nadloga, ki je odgovorna tudi za »etnično čiščenje, genocid, apartheid« nad Palestinci. Vendar pa niso bili skrajneži tisti, ki so odprli Pandorino skrinjico sovraštva in manipulacije.
Etablirane politične stranke so jo – in to iz obeh polov. Desnica na oblasti v letih 202–2022 je s svojo agresivno, včasih celo odkrito sovražno retoriko sprožala gnev in odpor v precejšnjem delu prebivalstva – in seveda tudi pri političnih nasprotnikih, ki so komaj čakali, da gredo v protinapad.
Golobova Svoboda je slavila zato, ker ji je uspelo večino nakopičene negativne energije speljati na svoj mlin, pri čemer pa je tudi sama začela uporabljati podobno retoriko, čeprav zakrito s figovim listom, imenovanim »neizključevanje«. Že pri spopadu za nacionalno RTV-hišo se je pojavila »depolitizacija« in takoj vzbudila nelagodje, da se obeta maščevanje, ki ne bo prineslo nič dobrega.
Polarizacija med političnima poloma je normalna in se v demokracijah rešuje na institucionalni ravni. Vendar pa na obeh skrajnih koncih ostane prostor za ekstremiste, ki ne spoštujejo pravil igre. Na desnici Janez Janša že trideset let skrbi, da nima konkurence in da skrajna desnica ne prileze v parlament. Je kot Gadafi za desničarske eksote, ki po njegovi zaslugi ostajajo na facebooku in na ulici.
Žal pa je na levici bolj kaotično. Zato je Levica že dva mandata parlamentarna stranka, od lani celo uradno v vladi. To pa pomeni, da imajo njena stališča precej večjo težo in za seboj potegnejo tudi odgovornost. Izkazovanje simpatij do Putinove agresije na Ukrajino ali razumevanje za teroristični napad Hamasa na Izrael ni le nerodna reč za premierja.
Opravičevanje napadov Hamasa je namreč po naši zakonodaji kaznivo dejanje (110. člen KZ), za katerega je predpisana celo zaporna kazen do 10 let.
Konec koncev ima Levica v vladi, ki formalno podpira Izrael in obsoja terorizem, tri ministre (eden je celo podpredsednik vlade). Kako bodo rešili zadrego in morebitni diplomatski škandal, je predvsem politično vprašanje. Ali Golob še potrebuje to radikalno ideološko stranko, ki poveličuje ustanovitev komunistične partije, za katero vemo, da bi bila v vsaki pravni in demokratični državi prepovedana, saj zagovarja nasilni prevzem oblasti, pobijanje političnih nasprotnikov in kapitalistov (!)?
Toda bolj kot politična je zanimiva pravna dimenzija podpore terorizmu. Levica namreč izpolnjuje vse pogoje za to, da jo pod drobnogled vzame ustavno sodišče, vendar pa je za to potrebna intervencija ministrice za pravosodje.
Opravičevanje napadov Hamasa je namreč po naši zakonodaji kaznivo dejanje (110. člen KZ), za katerega je predpisana celo zaporna kazen do 10 let. In ker je v EU Hamas tudi uradno teroristična organizacija, evropski pravni red pa je del našega, bi lahko skladno z 68. členom zakona o ustavnem sodišču začeli postopek za prepoved delovanja Levice, čemur bi sledil tudi izbris iz registra političnih strank.
A kot rečeno, dovoljenje za pregon je v rokah Dominike Švarc Pipan, ki pa je prav v teh dneh razburila pravnike s predlagano novelo zakona o sodniški službi, iz katere so potiho vrgli 8. člen, imenovan tudi Pučnikov amandma. Ta je sodnikom, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice, prepovedoval kandidaturo oziroma sprejem v sodniško službo. Zanimivo, kajne?
