Morda je Milei res nor in ga bodo morali spraviti z oblasti, vendar bo njegov nepredvidljivi, netipični pristop še prej dobil posnemovalce. Ljudje so namreč siti levičarjev in desničarjev, ene in iste politične elite, ki iz ozadja menjuje »nove obraze« kot kmete na šahovnici, v resnici pa se nič ne spremeni.
Slovenija ni nobena izjema. Nedavno pobudo Katedrale Svoboda, ki velja za desnosredinsko civilno družbo, lahko uvrstimo v kontekst kontinuitete politične elite, ki se ohranja na oblasti z menjanjem kmetov na šahovnici, medtem ko so igralci v ozadju isti. Ideja, po kateri bi bili novi mandatarji Janša, Kučan, Pahor ali Logar, je reciklaža že tolikokrat prežvečene levodesne matrice.
Če odmislimo, da so trije najbolj izpostavljeni predlagatelji (Jambrek, Rupel, Petrič) stari politični asi, nas podobno kot povolilno veseljačenje bodočega argentinskega predsednika šokira Katedralin »jagodni izbor« kandidatov za premierja: Janša, Kučan, Pahor, Logar. Neprijetno preseneti tudi manko taktnosti, kajti Slovenija ima še vedno legitimnega premierja, pa si o njem mislite, kar hočete. Politično truplo Roberta Goloba se še ni ohladilo, ko že iščejo naslednika. Iz tega lahko sklepamo, da je zakulisna nomenklatura Sončnega kralja dejansko že odpisala in da so predlagani mandatarji Katedrale sami stari, preverjeni kadri, med njimi tudi trije bivši člani zveze komunistov.
Iz katerega milnega mehurčka so padli strici iz Katedrale? Jambrek (83), Rupel (77), Petrič (87) so skupaj stari 247 let.
Same po sebi se zastavljajo dileme, na katere predlagatelji niti ne poskušajo odgovoriti. Denimo, zakaj naj bi 83-letni Milan Kučan sestopil iz upokojenskega udobja in prevzel vodenje vlade? Zakaj bi Borut Pahor, torej eden izmed njegovih naslednikov na položaju predsednika republike, ponovno vstopil v aktivno, strankarsko politiko, če pa se je iz nje že pred desetletjem umaknil?!
Trditi, da politične razmere in sistem omogočajo izvolitev tehničnega mandatarja, je zavajajoče. Kolikokrat doslej je Slovenija ob udobni večini levice (ali pa desnice) že dobila tehnično vlado? In zakaj bi sploh jo, če pa premier ta trenutek še z ničimer ni namignil, da odhaja?
Edino, kar v poplavi lažnih novic in manipulacij dejansko drži, je to, da sta Janša in Logar logična pretendenta za premierski položaj. Toda prvi se bo zelo težko spremenil in volivce prepričal, da svojega četrtega mandata ne bo spet zlorabil za uvajanje novih izrednih razmer. Pravzaprav se zdi, da Janša po demokratični poti in brez čudeža ne more več priti na oblast. Morda se tega sam še najbolj zaveda, zato išče transmisijo, ki bi mu omogočila, da to »oviro« obide, zaradi česar se je pojavil Logar. No, tega seveda ne moremo zagotovo trditi, ker je Logar še vedno precejšnja neznanka. Morda v vsem skupaj ni nobene zarote, čeprav po drugi strani drži, da če bi Logar želel konkurirati Janši, bi se mu moral zoperstaviti drugače, denimo s protikandidaturo na prihodnjem volilnem kongresu SDS.
Toda ali bi stranka Logarja preživela? Z drugimi besedami, če oziroma ko se bo Janša upokojil, ima stranka nenadoma hud problem, ni izključen niti njen razpad. Podobna usoda je, spomnimo se, doletela mogočno LDS, ki po Drnovšku enostavno ni več zdržala skupaj in se je razletela …
Vendar pa je poanta nenavadnega predloga Katedrale Svoboda drugačna. Gre za vsebinsko dilemo, kdo je v slovenski družbi na eni strani sploh poklican, da nastopa v vlogi nekakšne moralne avtoritete, in koga dejansko vidimo kot potencialnega voditelja oziroma premierja na drugi strani. Kučan, Pahor in Janša so pač stari, prežvečeni in tudi iztrošeni »obrazi«, Logar pa se še ni izkristaliziral. A vsaj tako duhamorni kot predlagani kandidati so tudi njihovi predlagatelji, ki so se, roko na srce, ponovno predstavili kot nekakšne moralne avtoritete na desnici. No, saj na levici ni nič bolje, morda je tam celo več samooklicanih moralnih avtoritet, ki se priložnostno zberejo, ko je treba romati na Magistrat, da bi tam izkazali lojalnost in podporo županu, ali pa se podpisati pod še eno odprto pismo, namenjeno ideološki polarizaciji ljudstva.
V Sloveniji že dolgo ni več moralnih avtoritet. Ne v posvetni, še manj pa cerkveni sferi. Slovenci smo namreč uničili vse, kar je vsaj malo spominjalo na avtoriteto.
Resnica je zelo preprosta. V Sloveniji že dolgo ni več moralnih avtoritet. Ne v posvetni, še manj pa cerkveni sferi. Slovenci smo namreč uničili vse, kar je vsaj malo spominjalo na avtoriteto. S tem pa smo si spodmaknili tla, na katerih bi morali počivati vrednostni temelji političnega (in družbenega) sistema. Posledica te bržkone nezavedne samodestruktivnosti je opustošeno moralno okolje, v katerem boste zaman iskali glasove razuma.
Jambrek, Rupel in Petrič niso provokatorji, ki bi iskali medijsko pozornost. S svojo pobudo, ki ni nič drugega kot rehabilitacija politične kontinuitete, mislijo prekleto resno. Leta 2023 govoriti o nekakšnem kolektivnem predsedstvu, pri čemer bi po možnosti z žrebom določili, kateri izmed četverice bo prevzel mandatarstvo, je pač groteskno. Omenjati osem ali devet ministrstev, kar ni nič drugega kot kopija švicarskega sistema, je prav tako sprto z realnostjo. Ideja nekakšnega postjugoslovanskega kolektivnega predsedstva pač ne gre skupaj s švicarskim modelom vlade, kjer vse parlamentarne stranke sodelujejo pri njeni izvolitvi in si posledično delijo oblast.
Iz katerega milnega mehurčka so padli strici iz Katedrale? Jambrek (83), Rupel (77), Petrič (87) so skupaj stari 247 let.
