Da ga kultura in zunanja politika absolutno ne zanimata, mi je povedal sam v pogovoru na štiri oči, zato po volitvah, ko je začel sestavljati vlado, nisem bil presenečen, ker je oba resorja tako lahkotno razdelil koalicijskima partnericama. Tanja Fajon je dobila zunanje zadeve, ker si je vroče želela postati zunanja ministrica, saj je to odlična odskočna deska za komisarsko mesto v Bruslju. Za ta položaj je bila pripravljena narediti tako rekoč vse. V njeni stranki so to vedeli le redki, ki so zaradi tega malo bentili, ampak na kongresu potem niso zmogli toliko poguma, da bi jo zamenjali, ko je bil še čas …
Še zanimivejša je zgodba z ministrstvom za kulturo. Ta resor nikakor ni samoumeven in ga nekatere države iz povsem praktičnih razlogov združijo še s kakšnim ministrstvom. Toda v Sloveniji je nepredstavljivo, da ne bi imeli samostojnega ministrstva za kulturo, saj smo vendar narod kulture in kot davkoplačevalci še vedno preganjamo občutek krivde, ker so se Prešeren, Cankar, Kette in množica drugih nesrečnikov utapljali v revščini, depresiji in alkoholu, namesto da bi zanje poskrbela država. Subvencioniranje kulture je zato sveti gral slovenske (leve) politike, ki zaradi tega uživa več simpatij med kulturniki kot desnica.
Robert Golob se morda zasebno res požvižga na kulturo, toda pred javnostjo, predvsem pa pred koalicijskimi partnerji je zelo spretno prepustil ta ministrski resor tisti stranki, kjer so si ga najbolj želeli, saj so bili prepričani, da bodo tako še odločneje vodili kulturni boj. Svobodnjaki so sprva sicer navijali za Renato Zamido, nekdanjo direktorico Javne agencije za knjigo (JAK), ki jo je Janševa vlada zamenjala, ministrstvo za kulturo pa kazensko ovadilo zaradi zlorabe položaja.
Vrečko bo šla, do koder se bo dalo. Kot buldožer. Brutalno, neusmiljeno in ideološko zaslepljeno. Česa takšnega v 32 letih slovenske kulturne politike še nismo videli. Kriv pa je seveda Sončni kralj.
Zadeva še ni dobila sodnega epiloga, zato je Zamida uspešno nadaljevala kariero pri Zoranu Jankoviću. Toda spomladi 2022 tega ni bilo moč predvideti, in če Levica ne bi prišla v parlament, bi bila Zamida, ki se je proslavila z nesramno dragimi službenimi kosili pri Ani Roš na davkoplačevalske stroške, morda danes celo ministrica za kulturo. In morda bi bilo bolje, če bi bila, saj bi jo bolj kot Čebine, muzeji, Svetlana Makarovič in restavracija polpretekle zgodovine zanimala gastronomija in bonvivansko druženje z evropskimi ministrskimi kolegi.
Obrnilo pa se je drugače. Golob, ki mu kultura pomeni toliko, da je na Prešernovo proslavo februarja letos pripeljal svojo ljubico, je to ministrstvo z veseljem porinil v roke Levici in ji dal v roke tempirano bombo. Da bo na koncu res nekje počilo, je postalo jasno, ko je kulturna ministrica postala Asta Vrečko, dotlej v širši javnosti precej neznano ime. Toda poznavalci so takoj zmajevali z glavo, češ da bodo »s to salonsko revolucionarko še veliki problemi«.
Izkazalo se je, da so imeli prav. Ne le da je Vrečko ena najbolj brezkompromisnih in radikalnih funkcionarjev Levice, ki utegne to stranko celo prevzeti, pač pa je tudi kot članica vlade in ministrica za kulturo od prvega dne jasno nakazala, da bo ministrica samo za določen del kulturnega establišmenta, namreč tistega pravega, naprednega, aktivističnega, medtem ko se konservativcem, liberalcem in vsem drugim alternativcem, ki niso aplavdirali kulturnemu boju v času kovidne kolesarske revolucije, slabo piše. Zanje namreč denarja ne bo.
Kajti v glavnem gre samo za denar (in privilegije). Tisti slovenski kulturniki in umetniki, ki so si s svojim delom, predvsem pa talentom v preteklosti ustvarili ime in ugled tudi v svetu (ne le v ozkem, zaplankanem trikotniku med Ljubljano, Trstom in Celovcem), ne potrebujejo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in njegove kafkovske birokracije, tega lenega, večinoma nesposobnega in zafrustriranega državnega uradništva, ki hodi v službo po plačo in razen svetlih izjem v vsej svoji karieri od sebe ni dalo počenega groša.
Nasprotno pa ministrstvo za kulturo krvavo potrebujejo vsi drugi, ki niso sposobni ali se jim preprosto ne ljubi živeti od svojega dela oziroma trga. Subvencionirani kulturniki nas skupaj z nevladnimi aktivisti stanejo nekaj sto milijonov evrov na leto, pa večina davkoplačevalcev tega sploh ne ve. In če kdaj kdo slučajno opozori na to anomalijo, ga kot stekli psi popadejo dežurni psi čuvaji slovenske državne kulture.
Za to namreč gre. Ob vsej monolitni, navidezno bipolarni, v resnici pa potihem zelo dobro usklajeni politiki, in ob notorično skorumpiranem državnem zdravstvu imamo opravka tudi z državno kulturo, kar je sinonim za financiranje kulturne elite, ki je s prihodom Aste Vrečko doživela preporod, saj se obeta še več denarja za vse, kar v ministričinih očeh deluje revolucionarno, napredno, aktivistično in seveda levo. Zato ministrica tako uživa v obujanju in slavljenju pridobitev revolucije, Titovih kipov, umiku Borisa Pahorja s Frankfurtskega sejma in rehabilitaciji denarnega dela Prešernove nagrade Svetlani Makarovič.
Vrečko bo šla, do koder se bo dalo. Kot buldožer. Brutalno, neusmiljeno in ideološko zaslepljeno. Česa takšnega v 32 letih slovenske kulturne politike še nismo videli. Kriv pa je seveda Sončni kralj, za katerega je kultura kot rimski amfiteater, v katerem se koljejo subvencionirane kulturniške maskote, Asta Vrečko pa v tej menažeriji nastopa v vlogi krotilke zveri.