Šele potem ko je mati, ki je izgubila sina, oblastem zagotovila, da njegov pogreb ne bo javni dogodek, na katerem bi se lahko zbrala množica ljudi, so ji naposled predali truplo. Prizori, vredni literature Aleksandra Solženicina. Prav tako se same po sebi ponujajo primerjave z antično Antigono, ki ji oblast ni dovolila pokopati trupla. Pa je šlo v Sofoklejevi tragediji za truplo poraženega brata, izdajalca, sovražnika države, če hočete, ne pa za moralnega zmagovalca spopada z morilskim avtokratom, kar bi lahko mirno rekli za Navalnega.
A tudi s tem se režim ni zadovoljil. Do zadnjega je oviral pogrebni ceremonial. Tudi tako, da družina pokojnega ni mogla dobiti pogrebnega avtomobila, ki bi truplo Alekseja Navalnega peljal na pokopališče. Ker so se uprli šoferji. Takšnega človeka, kot je bil Navalni, že ne bodo peljali. Čeprav se o njem javno ne govori, medijsko ne poroča, ker bi to pomenilo priznanje njegove pomembnosti, vsi šoferji črnih pogrebnih limuzin dobro vedo, kdo je bil ta Navalni. Sovražnik države in vohun Amerike, prekleti izdajalec.
Putinova Rusija je postala postmoderna manifestacija države absurda. Dokazuje, kam režimske vernike, sledilce in nekritične državljane pripelje avtoritarna patologija.
Putinova Rusija je postala postmoderna manifestacija države absurda. Dokazuje, kam režimske vernike, sledilce in nekritične državljane pripelje avtoritarna patologija. Leta in leta indoktrinacije, cenzure in ožemanja civilne družbe, od katere bo kmalu ostalo samo še okostje, spreminjajo Rusijo v tipično totalitarno državo, kjer je že napačna beseda dovolj za težave in omejevanje svobode.
Morda zahodnjaki tega še niso povsem dojeli. Toda mi, ki smo genetsko povezani z režimom, spočetim prav v Rusiji leta 1917, Putina in njegovo ideologijo precej bolje razumemo. Vzbuja nam nelagodne asociacije na nacionalno zgodovino v obdobju 1945–1990.
Američani, Britanci ali Francozi, ki so najbolj glasni, ko gre za podporo in pomoč Ukrajini, bržkone ne razumejo, da v tem delu Evrope ne bo miru, ne bo pomiritve in normalizacije odnosov, vse dokler se Putinov režim ne bo zrušil. Čeprav se danes morda zdi, da je to skoraj nemogoče, ga bo nekega dne konec. Če ne prej z njegovo smrtjo.
Naš problem je, da hočemo pozabiti na državo absurda, v kateri smo nekoč živeli tudi sami. Ali pa vsaj naši starši, stari starši. Včasih se zdi, da smo to obdobje zavestno izbrisali iz kolektivnega spomina. Odkar je »svoboda« politična blagovna znamka (brand), so te tendence še nekoliko intenzivnejše.
Razen stranke, ki si je uzurpirala pojem levica in se vrnila k oboževanju diktature, je prevladujoča mentaliteta, naš družbeni mainstream, če hočete, bolj kot v zanikanje usmerjen v pozabo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo, pozabimo nanjo, glejmo v prihodnost. Slogani, s katerimi nas nezavedno, včasih pa celo odkrito bombardirajo že trideset let.
Ne glede na to, kakšen odnos ima kdo do nacionalne zgodovine v obdobju jugoslovanske države absurda, pa ne more spremeniti večne in absolutne resnice, ki jo znanstveno potrjuje celotna psihoterapevtska znanost. Da namreč človek lahko vase potlači vsako travmo, pogosto se to zgodi celo nezavedno, kot obrambni mehanizem, ker bi bila bolečina pred spoznanjem enostavno prevelika, prehuda za telo … Vendar pa se bo v življenju prejkoslej moral soočiti s tem, s svojim jazom, svojo preteklostjo. In do katarze bo prišlo šele takrat.
Če zdaj z individualne sfere to apliciramo na raven nacije in pomislimo na slovensko bolečino, ki jo sproža bratomorna vojna (1941–1945), potem je jasno, kaj bo potrebno narediti, da se množica nepokopanih kosti, teh slovenskih Aleksejev naše neslavne preteklosti, ne bo še naslednjih sto let svetila v temi in dokazovala, kako malo smo kot nacija odnesli od ure evropske civilizacije.
Kajti brez tega, da dobesedno in tudi simbolno pokopljemo naše Alekseje, bomo še vedno narod, ki ga mučijo nočne more zločina brez zločincev. Prešli smo točko, ko bi ugotavljali krivdo in odgovornost, kajti soditi mrtvim ali pa že skoraj mrtvim, je nesmiselno. Gre za vprašanje osnovne pietete, spoštovanja svetosti življenja na eni ter posvečenosti smrti na drugi strani. Če ne bomo tega razčistili pri sebi in sami s sabo, se nimamo pravice zgražati nad nikomer.
Razen stranke, ki si je uzurpirala pojem levica in se vrnila k oboževanju diktature, je prevladujoča mentaliteta, naš družbeni mainstream, če hočete, bolj kot v zanikanje usmerjen v pozabo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo, pozabimo nanjo, glejmo v prihodnost.
Pomiritev duhov, ki ne najdejo prostora v zemlji, je največkrat razlog za nove in nove nemire, sovraštva in celo vojne. Da bi presegli medgeneracijski prenos travme, s čimer Slovenci izgubljamo ogromno potenciala in energije, si bomo morali najprej odpustiti in priznati, kar je bilo narobe. Se soočiti s preteklostjo v vseh njenih obrazih.
Predvsem pa začeti razločevati med dobrim in zlim, med državo vseh državljanov, ki so pred zakonom enaki, in državo absurda, v kateri režim tepta osnovno dostojanstvo ljudi. Jih pretepa na ulicah in trgih, ko protestirajo proti vojni in nasilju. Jim odreka starodavno, sveto pravico, da pokopljejo človeka, ki ga spoštujejo. Jih obravnava kot številke in zgolj številke, topovsko hrano ali ničvredne sovražnike ljudstva.
V trenutku, ko bo vsakemu razumljivo, kakšna epohalna razlika je med tema dvema konceptoma oblasti, bo imel Vladimir Putin na slovenskem ozemlju natanko toliko podpornikov, kolikor je uslužbencev na ruski ambasadi v Ljubljani.
