Odpira pa kup vprašanj, dilem in predvsem utemeljenih pomislekov. Prvi leti že na besedo »novica«. Nekaj, kar je staro pol leta, je težko novica. Poleg tega ne moremo biti prepričani, da gre res za novico v smislu verodostojne informacije. Novica je na primer to, da bo šel Janša letos spet na Triglav. Da vozi volvo, je kvečjemu podatek. Obe informaciji povezuje to, da sta verodostojni. Da držita.
Z objavljeno »novico«, da je J. J napovedal svoj umik z vrha stranke, ki jo je trikrat pripeljal na oblast in z njo enkrat tudi prepričljivo dobil volitve, pa so določeni problemi. Najprej njena verodostojnost. Je Janša res to rekel? In če ni, zakaj bi to izmišljotino prav zdaj nekdo razkril medijem?
Ta del je v bistvu še najlažje razložiti, in to ne glede na to, kdo je zgodbo spravil v javnost – Janša, Logar, njuni strankarski kolegi ali celo nasprotna stran, tj. vladajoči svobodnjaki, ki se pogrezajo v vse tiste sladke težave, s katerimi se ukvarjajo mlade in napihnjene stranke, kjer bi si novi politični obrazi čez noč napolnili ego in denarnico.
V resnici je vseeno, ali so si spin o Janševi strankarski upokojitvi izmislili na Trstenjakovi, ker so pač ugotovili, da jim to iz nekega razloga koristi (čeprav je težko uganiti, zakaj prav zdaj), saj so pomembnejše posledice takšne odločitve, če bi se izkazalo, da je resnična. A kot rečeno, tega ta trenutek ne moremo trditi. Nekateri bodo trdili, da gre za bolj ali manj spreten manever za preusmerjanje pozornosti. Vlada Sončnega kralja se srečuje z vrsto zelo resnih izzivov, ki pošteno pretresajo odnose v stranki Gibanje Svoboda. Levica se razkraja od znotraj, edino socialni demokrati so nekako zakrpali načete odnose – vsaj začasno.
Če gre Janša, je konec z levico, kakršno poznamo. Na kom bodo gradili naslednjo predvolilno kampanjo, kdo bo njihov strelovod in za koga se bodo zaklinjali, da z njim ne bodo šli v koalicijo?! Janša enostavno ne sme oditi, ker osmišlja levico.
Vseeno so politični strategi in komunikatorji zastrigli z ušesi, ko je naokoli zakrožila govorica o tem, da se večni Janez Janša umika s položaja strankarskega liderja, s tem pa tudi vodilne opozicijske figure in zastavonoše slovenske desnice. Če se bo to zgodilo, ne bo prišlo do velikanskih sprememb le znotraj največje opozicijske stranke in celotne desnice, ampak bo velik potres tudi na levici, kjer zadnjih petnajst let svoj program gradijo skoraj izključno na nasprotovanju t. i. janšizmu, kot so domiselno poimenovali modus operandi in politično filozofijo Janeza Janše in njegove stranke.
Tako spretni propagandisti so, da od leta 2014 (ko je na volitvah zmagal sredinski liberalec Miro Cerar) zmagujejo izključno na podlagi antijanšizma. Niti Marjan Šarec, ki je nasledil Cerarja, še manj pa Robert Golob nikoli nista ponudila nobenih vsebinskih sprememb, reform ali ključnih sprememb črno-bele oziroma rdeče-črne paradigme, po kateri je za premierja dober vsakdo, samo da ni Janša.
Takšna klavrna podoba nacionalne politike je vzrok, da imamo tudi po treh poskusih, ki so bili le kozmetično korigirani, še vedno opravka s političnim amaterizmom, nad katerim se ljudstvo čez nekaj let začne pritoževati, na koncu pa presenečeno ugotovi, da so volili antijanšo, dobili pa nekaj, kar ni ničemur podobno. Cerar je zdržal skoraj ves mandat, preden je ugotovil, da politiko vlade iz ozadja in od strani usmerjajo neki povsem drugi ljudje. Pri Šarcu je bila »razpolovna doba« še krajša in je kapituliral že na pol poti. V svoji značajski maniri je vrgel puško v koruzo in ugibal, kam je pobegnil beli zajec iz Ivanovega klobuka.
Po treh neposrečenih poskusih bi kdo lahko vzkliknil, da gre v četrto rado in da bo Golob kot wunderkind (čudežni deček) prav idealen za premiersko vlogo. Tete in strici, ki so se navdušili nad njegovimi talenti, so vseeno spregledali dvoje: njegov psihološki profil in zmotno prepričanje, da je Slovenija nekaj podobnega kot Soške elektrarne ali paradržavni Gen-I. V zadnjem letu dni so spoznali, da so se ušteli, in zdaj se nenadoma celo Zoran Janković zdi sprejemljiv za »tehničnega premierja«, če bi se Golob nekega jutra odločil, da mu ženske pomenijo več kot politika.
Janez Janša in Milan Kučan - večna nasprotnika sta se spet spopadla.
Janković je namreč spet na konju. Zaradi res neprekosljive državne tožilke Blanke Žgajnar je ponovno nedolžen in lahko žuga vsem tistim na levici, ko so se mu odrekali v času najhujših afer in kazenskih ovadb ter trdili, da ne bo nikoli premier. Taisti župan, ki je pred leti Aleksandru Stankoviću v kultni oddaji V nedeljo ob dveh prostodušno povedal, zakaj ga ne bodo nikoli zaprli. Ker je edina garancija, da Janša ne pride (nazaj) na oblast.
In prav ta Janša, ki je bil po polnem mandatu 2004–2008 še dvakrat premier, zdaj pa naj bi v ozkem strankarskem krogu razglašal, da ne bo več kandidiral in da se umika iz vodenja stranke, je postal Jankovićeva nočna mora. Človek, ki ga je z razrešitvijo z mesta predsednika uprave Mercatorja dobesedno izstrelil v politiko in mu pomagal, da je že skoraj dvajset let župan Ljubljane, naj bi se sedaj upokojil in odigral svojo vlogo, zaradi katere levica praviloma zmaguje na volitvah?
Zdi se nepredstavljivo, da bi Janša naredil nekaj tako podlega. Če gre Janša, je konec z levico, kakršno poznamo. Na kom bodo gradili naslednjo predvolilno kampanjo, kdo bo njihov strelovod in za koga se bodo zaklinjali, da z njim ne bodo šli v koalicijo?! Janša enostavno ne sme oditi, ker osmišlja levico. Če Janše ne bo več, bo Kučan umrl od dolgčasa.
