Kajti javna RTV, ki zase pravi, da je »javni servis«, je de facto državna televizija. In podobno, kot je zavajajoče govoriti o javnem zdravstvu, če je v resnici državno, ima tudi pri imenovanju članov sveta RTV in posledično vodstva nacionalke ključno besedo parlamentarna večina. Vladna koalicija. Tako je danes in tako je bilo vedno. Razlike so le v sofisticiranosti teh menjav.
V prejšnji sestavi organov RTV Slovenija, ki so jih imenovali še po starem zakonu, je po prihodu Janše na oblast marca 2020 večino dobila desnica, čemur je sledila tudi zamenjava generalnega direktorja, direktorjev radia in televizije ter nato ključnih urednikov, med katerimi je za vlado bistven tisti, ki »nadzoruje« informativni program.
Takšne zamenjave se niso zgodile prvič in doslej niso kadrovske spremembe še nikogar vrgle na cesto. Vse do letos, ko je po zaslugi večine ustavnih sodnikov začel veljati novi zakon o nacionalni RTV-hiši, je namreč vedno veljalo nenapisano pravilo, gentlemanski dogovor, da se nikogar eksistenčno ne ogroža, še manj pa tako šikanira, da je ogroženo človekovo zdravje.
Leta in leta političnega kupčkanja, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega aktivizma, celo strankarskega, bodo nacionalko toliko načele, da bo postala sama sebi namen.
To pomeni, da so ob preteklih zamenjavah tiste urednike in šefe, ki jih nova metla ni hotela več videti, elegantno pospravili nekam v klet, jih zaposlili pri nepomembnih projektih, stran od dogajanja, po možnosti so jim celo pustili enako plačo, samo da bi bil mir pri hiši. Večina gledalcev niti ni bila pozorna, ko so iz informativnega programa potihoma umaknili tiste urednike in novinarje, ki so padli v nemilost.
In ko se je čez let spet zamenjala oblast, se je zgodba ponovila, le da so tokrat »desni« prilezli nazaj iz podpodja ter se vrnili na vodilne položaje, »levi« pa so morali za nekaj let prevzeti vlogo odrinjenih in pozabljenih. Jasno, da takšno kolobarjenje nikoli ni zdravo, da vpliva na kakovost vsebine in da je naša nacionalka zaradi tega vsakič še nekoliko na slabšem, krhajo pa se tudi medčloveški in kolegialni odnosi.
Toda vse to ni (bilo) nič s situacijo, ki je nastala po dveh letih Janševe vladavine, ko je precejšen del, po besedah Marcela Štefančiča celo večina zaposlenih novinarjev in urednikov dobesedno ponorela zaradi razmer na Kolodvorski 2–4. Resnica ima sicer vedno dve plati, bržkone ni bilo vse tako črno, kot so v aktivističnem duhu prikazovali tisti, ki so se zaradi »janšizma« na nacionalki zatekli k stavki, eni najdaljših v medijski zgodovini. Dejstvo pa je, da so se razmere tako zelo stopnjevale, da je vse skupaj mejilo na kolektivno histerijo, oba tabora pa sta se sovražila približno toliko kot Rusi in Ukrajinci.
Prav tako drži, da so svobodnjaki, ki so predvolilno kampanjo gradili tudi na »depolitizaciji« javne RTV, zmagali prav zaradi hvaležnosti njenih novinarjev in aktivistov. Da bo novi zakon, ki sistemsko ureja nacionalko, pomenil konec politizacije, je seveda pravljica za lahko noč. Desničarji oziroma janšisti, kot so jim radi rekli, so se kadrovanja in uredniške politike pač lotili tako, kot to znajo: z macolo.
Na drugi strani so svobodnjaki in preostala levičarska avantgarda perfidno obljubljali nebesa na zemlji, če oziroma ko pridejo na oblast. Novi zakon o RTV Slovenija je torej politiko na nacionalko vrnil (beri: vrinil) skozi zadnja vrata, naskrivaj in s precejšnjo mero zvitosti. Toda pripeljal je je vsaj toliko kot prejšnji zakoni.
Danes imamo svet RTV, ki odloča soglasno, tako rekoč z aklamacijo. Razprav ni, saj se vsi o vsem strinjajo. Imajo absolutno moč in lahko izglasujejo karkoli. To, da so šlampasti in da imajo težave s proceduro in poznavanjem pravnega reda, je edino, kar omejuje njihov absolutizem. Kar zagotovo ni nobena tolažba, je kvečjemu znak, da se vse skupaj ne bo dobro končalo.
Danes imamo svet RTV, ki odloča soglasno, tako rekoč z aklamacijo. Razprav ni, saj se vsi o vsem strinjajo. Imajo absolutno moč in lahko izglasujejo karkoli. To, da so šlampasti in da imajo težave s proceduro in poznavanjem pravnega reda, je edino, kar omejuje njihov absolutizem.
Morda se komu danes zdi smešno, da javni zavod, ki ga moramo odjemalci električne energije brez izjem mesečno financirati, ubada z razpisnimi postopki za vodilna mesta, ker je razpisna komisija ugotovila, da so kandidati oddali nepopolne prijave. Morda se bo kdo smejal tudi takrat, ko bodo prijave popolne in bomo izvedeli, kdo bodo novi direktorji radia, televizije in multimedijskega centra. Morda bo to še letos, morda se bo zaradi proceduralnih zapletov, suma nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov in podobnih oblik kaznovanja »janšistov« postopek zavlekel še v prihodnje leto.
Karkoli se bo že dogajalo, ne bo pozitivno vplivalo na kakovost novinarskega dela in vsebine. Z RTV Slovenija je namreč tako, da pomeni arhetipsko podobo negativne selekcije – z vsakim novim generalnim direktorjem se razmere, odnosi med ljudmi in kakovost programov praviloma poslabšajo. V neki točki bo treba najti rešitev, sicer bo nacionalka potonila; ne samo zaradi nevzdržnih razmer v kolektivu in kadrovskega osipa, pač pa tudi zaradi telemetrije. Gledanosti.
Tisk, sploh dnevni, ima pred seboj najbolj negotovo prihodnost v svoji zgodovini, morda bo celo izumrl, saj ne bo imel več dovolj bralcev, da bi bil rentabilen. Podobno je z našo ljubo nacionalko; leta in leta političnega kupčkanja, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega aktivizma, celo strankarskega, jo bodo toliko načele, da bo postala sama sebi namen.
Za nacionalno RTV-hišo sramota, za nas davkoplačevalce in državljane pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija še vedno svetilnik v megli stupidnosti. Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.