»Slovenski politični govor je državljana prepogosto zamenjal s hlapcem: namesto da bi razpravljal o argumentih avtonomnega političnega subjekta, išče njegovega domnevnega gospodarja,« v nadaljevanju eseja o Cankarjevi metafori o hlapcih opozarja dr. Božidar Jezernik.
»Dajte mi šest vrstic, ki jih je napisala roka najbolj poštenega človeka, in v njih bom našel nekaj, zaradi česar ga bo mogoče obesiti.« (Kardinal Richelieu)
Tisto, kar razumemo kot boj za preteklost v Sloveniji, namreč poteka v veliki meri tudi zato, ker se obnese. Izkazalo se je namreč, da je laže politično mobilizirati slovensko volilno telo s sklicevanjem na leto 1945.
Zgodovine bi se lahko končno nehali lotevati kot projekta njenega popravljanja – in jo začeli razumeti kot dejstvo, s katerim je treba živeti.
Skrb za spodoben spomenik osamosvojitvi je seveda nemogoče uskladiti z ukinitvijo muzeja osamosvojitve, ki jo je zagrešila Golobova vlada.
Za take govorce v javnem prostoru ne bi smelo biti prostora, je izpad poslanca SDS Černača ob obisku zakoncev Gaber Golob na Brezjah ocenil Božidar Jezernik.
To je zgodba o tem, kako je izkušnja nevednega politika naučila, da ima vsaka palica dva konca, piše dr. Božidar Jezernik, nekdanji dekan ljubljanske filozofske fakultete.
REPORTER MEDIA, d.o.o. © 2008-2025
Vse pravice pridržane.
