Slovar slovenskega knjižnega jezika praznik opredeljuje kot dan, posvečen pomembnemu dogodku ali spominu nanj.

Tisto, kar razumemo kot boj za preteklost v Sloveniji, namreč poteka v veliki meri tudi zato, ker se obnese. Izkazalo se je namreč, da je laže politično mobilizirati slovensko volilno telo s sklicevanjem na leto 1945.

Vsaka generacija na novo piše zgodovino. Ne zato, ker bi se preteklost spreminjala, ampak zato, ker se spreminjajo vprašanja, ki jih zastavljamo preteklosti.

Zakaj bi moral 8. julij postati državni praznik – spravni dan. Praznik, ki bi bil posvečen preseganju delitev med Slovenci.

O nevarnosti prehitrih sklepov pri branju dokumentov, nastalih v izrednih življenjskih razmerah.

Katerokoli obstoječo enciklopedijo druge svetovne vojne vzamete v roke, v njej ne boste našli gesla italijanska koncentracijska taborišča.

Partizanski plakat, izdan ob razglasitvi amnestije januarja 1945, kaže, da je bila domobrancem še v zadnjih mesecih vojne ponujena možnost vrnitve v narodno skupnost.

Zgodovine bi se lahko končno nehali lotevati kot projekta njenega popravljanja – in jo začeli razumeti kot dejstvo, s katerim je treba živeti.

Po prevzemu vodstva KPJ se je Tito najprej posvetil odločnemu spopadu z vsemi »frakcionaši«, »oportunisti«, »saboterji« in »omahljivci« v partiji. Ta spopad je poznal različne metode »boja«. Prva med njima je bila metoda prepričevanja, ki je bila v celoti uspešna v Sloveniji.

Josip Broz Tito je pri likvidacijah tekmecev v komunistični partiji uporabljal enake metode kot zloglasni sovjetski diktator Stalin.

Eno najbolj povednih, a tudi eno najmanj problematiziranih poglavij v zgodovini Komunistične partije Jugoslavije v 30. letih prejšnjega stoletja je poglavje o Petku Miletiću, organizacijskem sekretarju te partije. Kdo je bil in kakšna je bla njegova usoda.

To je zgodba o tem, kako je izkušnja nevednega politika naučila, da ima vsaka palica dva konca, piše dr. Božidar Jezernik, nekdanji dekan ljubljanske filozofske fakultete.