Zaslužni profesor dr. Božidar Jezernik je v Reporterju 16. 7. 2026 objavil zanimivo razmišljanje o zgodovini in delu zgodovinarjev s poudarkom na dveh stranpoteh, ki se po njegovem lahko zgodita zgodovinarjem pri interpretiranju zgodovine. Na eni od takih, po njegovem definiranih stranpoteh je srečal dr. Jožeta Možino, na drugi mojo malenkost. Pri meni zaznava retrospektivni determinizem, pri Možini selektivno dekontekstualizacijo.

Seveda se vsi zavedamo, da moč zgodovinarja ni samo v popisu dejstev, ampak v razlagi, interpretaciji zgodovinskega dogajanja. Interpretacija se dogaja skozi postavljeno kriterijalno shemo, pri čemer je pomembno, kako avtor interpretira in uporablja lastno interpretacijsko orodje, kar se ne more zgoditi brez predpostavk. Najbolj nevarne so predpostavke, ki jih ne preverjamo.

Jože Možina se kot zgodovinar ustavi na pol poti

Pa poglejmo moj primer. Dr. Jezernik omenja zgodbo mojega očeta, ki je bil na začetku zaupnik partizanov (rešil je celo življenje heroju Francu Kresetu Čobanu), po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča Renicci pa se je priključil domobrancem. Jaz sem to dejstvo večkrat predstavil javnosti, ne da bi se oddaljeval od očetovega jedrnatega sporočila.

Leta 1943 je videl, kaj je v njegovih krajih počela revolucija, in se odločil, da v bratomoru ne bo sodeloval. Gotovo pri tem ni gledal s perspektive leta 1945, čeprav je doživel kapitulacijo Italije in vedel za nemški zlom pri Stalingradu. Moj oče ni kalkuliral, ni všečkal, naredil je tisto, kar se mu je zdelo prav. In zato sem mu hvaležen. To je tudi vsa moja interpretacija.

Ko sem omenjal njegovo zgodbo, tudi nisem videl potrebe po interpretiranju, zgodba sama pove vse. Njegove besede »da so imeli domobranci najmanj krvave roke ...« govorijo o etičnem kriteriju za njegovo odločitev. Žal mi je, da dr. Jezernik v interpretacijski vnemi samega sebe naredi za žrtev svoje sheme, češ kako naj bi moj oče vedel, kaj se bo zgodilo leta 1945. Njegovo odločitev so zaznamovale krvave roke revolucionarjev do jeseni 1943.

Tako potiskanje ljudi in njihovih dejanj v »shemo« pomeni neko vrsto nasilja nad resnico ali vsaj moralne relativizacije. Shema postane orodje, ki na koncu producira sodbe. Te lahko postanejo močnejše kot osnovna zgodba. Tako se na koncu poslovi tudi »Razumeti preteklost iz nje same«.

Nisem zastopnik zgodovinarja Dr. Jožeta Možine, se bo oglasil sam, če se mu bo zdelo potrebno, me pa bolj kot njemu prisojeno »selektivno kontekstualiziranje« zanima, kaj ni res od tega, kar je zapisal v svoji knjigi. Kriterij resnice bi moral imeti absolutno prednost. Zanimivo, da toliko let po izidu »Razkola« še nisem videl njegove resne strokovne obdelave.

Bom pa na koncu še sam malce širše kontekstualiziral. Berem in poslušam ter vidim, da je z revolucijo vse večja zadrega. Ne da se je zastopati kot konstitutivnega elementa slovenske državnosti. Do države smo prišli ravno zato, ker smo se duhu revolucije junija 1991 odpovedali.

Zato je borba Čebin proti Poljčam nesmiselna. Revolucijo je izvedla Partija, osamosvojitev je zahtevalo ljudstvo, najprej s podporo Demosovi državotvorni ideji na demokratičnih volitvah, potem še s plebiscitom. Te bistvene razlike ne more ukiniti nobena interpretacija.

Lojze Peterle, Ljubljana