V tem pisanju je govor o mojem članku, ki sem ga objavil v reviji Problemi leta 1970, torej pred šestinpetdesetimi (56) leti. Uredništvu Reporterja se zahvaljujem za objavo nekaterih lepih in zgovornih fotografij iz poznejšega časa, recimo iz leta 1989, ko sem ustanavljal Slovensko demokratično zvezo, ali iz leta 2026, ko so me na Ministrstvu za zunanje zadeve počastili s posebnim priznanjem za življenjsko delo.

Na neki način sem - najbrž v nasprotju z namenom avtorja članka - hvaležen tudi profesorju Jezerniku, ki mi je omogočil, da njegovi kritiki mojega življenja pristavim tukajšnje pojasnilo.

Jezernik je uporabil več kot pol stoletja stare podatke/dogodke za ponovno agitacijo svojih idej, ki nastopajo v njegovem načrtu za spomenik osamosvojitvi, načrtu, ki ga je odobrila vlada Roberta Goloba, in ki po mojem prepričanju niti ne potrebuje pojasnila, ampak glasno opozorilo, da si ustanovitev slovenske države ni zaslužila slabotnega načrta, ki ga zagovarja Jezernik.

Namen tega načrta je bil, da ne bi motil veljavnosti obstoječih spomenikov bivšega režima in celo citatov iz neveljavne jugoslovanske ustave.

Glede mojega pisma zvezi komunistov iz leta 1970 je mogoče brez posebnih težav ugotoviti, da je šlo za kritiko režima in pojmovanja revolucije, katerega ostanke še danes ali spet danes propagirajo nekateri komunistični apologeti na čelu s tovarišem Jezernikom.

Ljubil je revolucijo: goreče pismo mladega Dimitrija Rupla zvezi komunistov

Glede mojega pisma iz časa pred 56 leti bi lahko preprosto zamahnil, kot je to nekoč storil Tony Blair, ko so mu očitali nekatere odločitve, ki so bile bistveno manj zastarele, kot je moje pismo. Blair je rekel: Tisto je bilo takrat, to pa je zdaj! Vendar: V Sloveniji je bil čas med letoma 1968 in 1971 čas študentovskega gibanja, oporekanja oz. revolucije mladih. Maja 1968 je bil študentovski voditelj v Parizu Daniel Cohn-Bendit, čigar družina je bila povezana s klasičnimi marksističnimi misleci/revolucionarji, kot so bili Walter Benjamin, Heinrich Blücher in Hannah Arendt. Pozneje je Cohn-Bendit postal poslanec Evropskega parlamenta, ki mu je leta 2016 podelil nagrado “Evropska pobuda”.

Leta 1967 se je nemškemu študentovskemu gibanju in levičarskim “Spontijem” pridružil Joschka Fischer, ki je poslušal predavanja Theodorja Adorna, Jürgena Habermasa in Oskarja Negta, preučeval pa je dela Marxa, Maa in Hegla. Postal je član militantne skupine “Revolucionarni boj”.

Pozneje je postal član stranke Zeleni, leta 1998 pa je - ne glede na levičarske simpatije v mladosti - postal zunanji minister Zvezne republike Nemčije, kar je ostal do leta 2005. Imel sem ga svojega prijatelja in prijatelja demokratične Slovenije.

Tovariš Jezernik, ki brani svoj - po mnenju večine zgrešeni - projekt, ki je bil sprejet namesto ukinjenega muzeja osamosvojitve, se nekako norčuje iz pisanja in gibanja, ki je v pol stoletja dozorelo v projekt neodvisne državnosti Slovenije. To dozorevanje mi je v čast, nikakor pa ni v čast in ne ustreza tovarišu Jezerniku. Sapienti sat!