Revija Reporter
Svet

Islam že skoraj 1400 let uničuje civilizacije in teži k podjarmljenju celotnega človeštva

Marko Osolnik

25. jul. 2017 7:10 Osveženo: 10:03 / 09. 8. 2017

Deli na:

Znano je, da so vsi trije abrahamski monoteizmi (judovstvo, krščanstvo in islam) v svojem idejnem jedru bolj ali manj nestrpni in agresivni, to pa še posebej velja za islam, ki je daleč najmlajša od teh treh ver, saj se je pojavila šele v prvi polovici 7. stoletja.

Krščanstvo je v zadnjih stoletjih pod pritiskom vzpona znanosti, sekularizacije in modernizacije, ki so temeljito preoblikovali formo mentis zahodnega sveta, postalo bistveno bolj razsvetljeno in strpno, pa tudi sicer je krščanstvo že prva stoletja po svojem nastanku razmeroma hitro absorbiralo staro sofisticirano grško-rimsko omiko.

Muslimanstvo pa večinoma tudi danes ostaja takšno, kot je bilo večji del svoje krvave zgodovine – omejeno, nestrpno in agresivno ekspanzionistično. Pravzaprav islam ni le religija, temveč de facto predvsem totalitarna versko-politična ideologija, ki teži k podjarmljenju celotnega človeštva.

Da je res tako, dokazuje že podatek, da je ustanovitelj islama prerok Mohamed z vojaško silo združil Arabski polotok in njegovim prebivalcem brutalno vsilil novo vero. Njegovi nasledniki (kalifi) so muslimanstvo z ognjem in mečem razširili na velikanskem območju od današnje Španije do Indije in vzpostavili svetovni muslimanski imperij (kalifat); ta je formalno trajal vse do mongolske invazije sredi 13. stoletja, ponovno pa so ga vzpostavili otomanski Turki leta 1517 in je trajal do leta 1924.

Po islamskem nauku se ves svet deli na dva dela: prvi je t. i. območje islama (dar al-islam), torej predeli sveta, kjer absolutno vladata islamska vera in na njej temelječe pravo (šaria), drugi pa je t. i. območje vojne (dar al-harb), to so dežele, kjer islam (še) ne vlada, ampak tam poteka vojna med »Alahovimi verniki« (muslimani) in neverniki. Islam prav tako ne priznava delitve med religijo in politiko, saj je tudi slednja po muslimanskem nauku podrejena božji volji (din wa dawla). Kalifi so bili zato vedno predvsem verski poglavarji muslimanov (t. i. voditelji pravovernih – amir al-muminin).

Muslimanstvo pa večinoma tudi danes ostaja takšno, kot je bilo večji del svoje krvave zgodovine – omejeno, nestrpno in agresivno ekspanzionistično.

Muslimani so načeloma dolžni zoper nevernike voditi »sveto vojno na Alahovi poti« (džihad fi sabil Allah), in sicer vse dokler ne bo vse človeštvo podvrženo Alahovi veri. Vodja islamske revolucije v Iranu, šiitski veliki ajatola Ruholah Homeini je, denimo, napovedal: »Izvažali bomo našo revolucijo po vsem svetu, dokler se ne bodo klici 'ni boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok!' razlegali po vsej Zemlji.«

Izraelsko-britanski zgodovinar Efraim Karsh tako poudarja: »Rojstvo islama je bilo neločljivo povezano z vzpostavitvijo svetovnega imperija in njegov univerzalizem je inherentno imperialističen … Medtem ko je Jezus govoril o božjem kraljestvu, je Mohamed uporabil božje ime za gradnjo zemeljskega kraljestva … Islam ima imperializem v svojem genetskem kodu.«

Ob tem je nujno dodati, da že sama beseda islam v arabščini pomeni podreditev oziroma predajo. V nasprotju s krščanstvom islam dejansko ne pozna (in ne priznava) konceptov, kot so svobodna volja, oseben, ljubeč odnos med bogom in vernikom, odpuščanje ipd. Ne, človek se mora – hočeš ali nočeš – zgolj slepo in brezpogojno podrediti Alahu oziroma njegovim predstavnikom na Zemlji.

Naj v tem kontekstu dodam, da je bil eden najpomembnejših ideologov islamskega fundamentalizma in panislamizma v 20. stoletju vodja Bošnjakov in prvi predsednik neodvisne Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović. Ta dogmatični islamist se je že kot mladenič priključil ekstremističnim Mladim muslimanom, leta 1970 pa je objavil ključni ideološko-politični tekst sodobnega islamizma na Balkanu in širše z naslovom Islamska deklaracija.

V njej je med drugim zapisal: »Med islamsko vero in neislamskimi družbenimi in političnimi ustanovami ne more biti niti miru niti sobivanja.« In: »Neka skupnost je islamska, če islam določa njene notranje, panislamizem pa njene zunanje odnose. Islam je njena ideologija, panislamizem pa njena politika.« In takšnega zagrizenega panislamista so naivni zahodni politiki in mediji (tudi slovenski!) dolga leta slavili kot mučenika za »multikulturno BiH« in kot glavnega zagovornika »medverske strpnosti in sodelovanja«.

Vedeti je treba, da je bil Izetbegović (tako kot vsi vodilni islamisti) med drugim vrhunsko vešč taktike simuliranja, prikrivanja resnice in svojega pravega jaza (takija): kadar se je pogovarjal z zahodnimi politiki, je striktno uporabljal terminologijo evropskega sekularnega liberalizma, v stikih s predstavniki muslimanskih držav pa je pokazal svoj avtentični obraz.

O BiH je tako rad govoril kot o »udarni konici islama v mehkem trebuhu Evrope«, predvsem pa je nostalgično sanjal o vnovičnem vzponu nekdanje »muslimanske supersile« – Otomanskega imperija. Na smrtni postelji (umrl je 19. oktobra 2003 v Sarajevu) je, kot so povedali njegovi bližnji, svojo državo »izročil v skrb« (amanet) Turčiji.

Žalostna usoda judov in kristjanov

Serge Trifković, ameriško-srbski izvedenec za islamizem, ugotavlja: »Končni cilj je ves svet kot dar al-islam, kjer muslimani dominirajo, neverniki pa so v najboljšem primeru tolerirani, v najslabšem pa preganjani in masakrirani.« Šeriatsko pravo t. i. ljudstvom knjige (ahl al-kitab), torej judom in kristjanom, tradicionalno priznava pravico, da pod muslimansko vladavino ohranijo svojo vero in običaje, a le pod pogojem, da priznavajo islamsko nadoblast in so voljni plačevati glavarino (džizja) in zemljiški davek (haradž).

Sovraštvo, nestrpnost in nasilje do »nevernikov«, torej do vseh nemuslimanov, so v islamu zapovedani.

V tem primeru dobijo judje in kristjani, ki živijo pod muslimansko oblastjo, status t. i. zaščitene osebe (dhimmi): to v praksi običajno pomeni negotovo životarjenje, bivanje, polno stalnega ustrahovanja in diskriminacije, občasno pa tudi brutalnega nasilja. Spomnimo se le, kako bedno je bilo življenje pravoslavnih in katoliških kristjanov na Balkanu v dolgih stoletjih turške vladavine in vsakodnevnega divjaškega nasilja, ki so mu še dandanašnji izpostavljene krščanske manjšine v muslimanskih državah na Bližnjem vzhodu (Kopti v Egiptu, maroniti v Libanonu, asirski kristjani v Iraku, pravoslavni v Siriji itd.).

Sovraštvo, nestrpnost in nasilje do »nevernikov«, torej do vseh nemuslimanov, so v islamu zapovedani. Muslimanska sveta knjiga koran vsebuje kar 109 jasnih pozivov vernikom, da morajo uničiti oziroma si podjarmiti »nevernike«. Islam je posledično že vse od nastanka v od boga in civiliziranega sveta pozabljenih brezpotjih puščavske Arabije neusmiljen uničevalec starejših, razvitejših in strpnejših ver, kultur in celih civilizacij. Muslimanskim Arabcem in pozneje Turkom je tako uspelo v precejšnji meri uničiti pokristjanjeno grško-rimsko civilizacijo vzhodnega Sredozemlja in Severne Afrike, staro perzijsko-zoroastersko civilizacijo Irana, cvetoče budistične civilizacije Centralne Azije ter sijajno vedsko-hindujsko omiko na obširnih predelih Indijske podceline in Jugovzhodne Azije.

Kot meni ameriški poznavalec islama Daniel Pipes, pripadniki zloglasne Islamske države, ki »v Siriji in Iraku barbarsko in vsemu svetu na očeh uničujejo ostanke ostankov predislamskih kultur, zgolj sledijo divjaškim standardom, ki so jih postavili njihovi vzorniki – prvi muslimanski osvajalci v 7. stoletju. Islam je že 1400 let neizprosni sovražnik sleherne prave civilizacije.« Isisovcem lahko očitamo marsikaj, nikakor pa ne tega, da ne spoštujejo črke in duha korana in haditov.

Muslimanska devastacija stare Indije

Med vsemi tragičnimi zgodbami o uničevanju visoko razvitih starih civilizacij s strani fanatičnih muslimanskih osvajalcev je, vsaj zame, najbolj srce parajoča tista o razdejanju stare Indije in njene sijajne civilizacije. Po navedbah starih indijskih kronistov so Arabci že leta 712 pod vodstvom Mohameda Kasima prvič vdrli na indijsko podcelino in pri tem povsem uničili pristaniško mesto Debal; mesto so temeljito oplenili, moške so pobili, ženske in otroke pa odpeljali v suženjstvo.

Debalu je sledil Brahminabad, nato še več mest in nešteto vasi v dolini Inda. A to je bil šele začetek! Na začetku 11. stoletja so namreč v Južno Azijo vdrli turško govoreči muslimani iz Centralne Azije pod poveljstvom sultana Mahmuda iz Gaznija. V sedemnajstih invazijah so osvajalci opustošili celoten sever Indije, pobili in zasužnjili več milijonov hindujcev, še posebej divjaško pa so se znesli nad hindujskimi templji v svetih mestih Varanasi, Mathura, Udžain, Mahešvar in Dvarka.

Vse so izropali, nato so jih veliko večino z nafto požgali in zravnali z zemljo. V romarskem središču Somnath je Mahmud ukazal pobiti 50.000 hindujcev, izropati in požgati templje ter poklati vse krave, ki jih hindujci častijo kot svete živali. Ameriški zgodovinar in filozof William Durant je ugotovil: »To je bila verjetno najbolj krvava zgodba v vsej zgodovini … Večna budnost je cena civilizacije. Narod mora ljubiti mir, a se hkrati pripravljati na vojno.«

O strašni agoniji zasužnjenih pripadnikov vedsko-hindujske civilizacije priča tudi ime zahodnega predgorja Himalaje – Hindukuš. V indoarijskih jezikih Hindukuš pomeni »klavec hindujcev«: spomin na grozljiva stoletja, ko so zavojevalci na sto tisoče hindujcev gnali čez to ledeno gorsko verigo, da bi kot sužnji garali na dvorih, poljih in v rudnikih muslimanskih vladarjev v osrčju Azije.

Nešteti od teh nesrečnikov so med mučeniško potjo umrli od podhranjenosti, izčrpanosti in mraza. Muslimani so se surovo znesli tudi nad budisti, ki jih je bilo do 12. stoletja veliko predvsem v Biharju in Orisi na vzhodu podceline. Zaradi nenehnih pobojev, posilstev in ropanj se je velikanska večina budistov umaknila v Tibet in Nepal, nekateri pa so bili, da so si pač ohranili golo življenje in borno imetje, prisiljeni sprejeti vero osvajalcev.

Muslimani in islamofilski propagandisti na Zahodu, ki so večinoma podkupljeni od arabskih bogatih proizvajalk nafte v Zalivu (takih prodanih duš je tudi v Sloveniji nekaj), že več desetletij ustvarjajo in širijo mit o neverjetno visoki gospodarski in tehnološki razvitosti.

Zlovešč sloves islamske pravovernosti in pobesnelega sovraštva do vsega nemuslimanskega sta si ustvarila zlasti peti mogulski vladar Indije Šah Džahan in njegov še bolj zlohotni naslednik Aurangzeb, ki sta vladala v 17. in na začetku 18. stoletja. Sadistični Aurangzeb je bil znan zlasti po tem, da je hindujske podložnike nagovarjal, naj jedo govedino in preklinjajo hindujske bogove, češ da jim bo potem prizanesel in jim morda celo naklonil kakšen položaj ali privilegij.

Tiste, ki so mu nasedli, je kljub temu ukazal mučiti in usmrtiti, češ da so ničvredneži, ki so izdali svojo vero … No, po drugi strani pa je bil njun prednik, tretji mogulski sultan Akbar Veliki, ki je vladal v drugi polovici 16. stoletja, na hudo ogorčenje islamskih skrajnežev presenetljivo strpen do hinduizma in si je dejavno prizadeval za sožitje med muslimanskimi osvajalci in hindujskimi podložniki. Nekateri zgodovinarji celo trdijo, da je želel doseči idejno sintezo obeh ver.

Muslimani in islamofilski propagandisti na Zahodu, ki so večinoma podkupljeni od arabskih bogatih proizvajalk nafte v Zalivu (takih prodanih duš je tudi v Sloveniji nekaj), že več desetletij ustvarjajo in širijo mit o neverjetno visoki gospodarski in tehnološki razvitosti, razsvetljenosti in strpnosti arabsko-muslimanskega kalifata (od 7. do 13. stoletja) in deloma tudi drugih nekdanjih muslimanskih držav na čelu z Otomanskim imperijem (od 14. do 20. stoletja) na čelu.

Če pazljivo preučimo zgodovinske podatke, pridemo do nasprotnega zaključka – Arabci so bili predvsem zavojevalci in uničevalci, t. i. visoka arabsko-muslimanska civilizacija v srednjem veku pa je bila rezultat znanja, ustvarjalnosti in dela podjarmljenih ljudstev (Perzijcev, Grkov, judov, Indijcev …).

O tem, kakšen je bil resnični odnos primitivnih arabskih plemen do vrhunskih dosežkov znanja in umetnosti sofisticiranih civilizacij antike, priča žalostna usoda največje knjižnice starega sveta v Aleksandriji, ki je hranila neštete rokopise neprecenljive vrednosti: ko so to sredozemsko metropolo sredi 7. stoletja zavzeli Arabci, je kalif Umar ukazal, naj knjižnico in vse knjige v njej požgejo, češ tiste knjige, ki so v skladu s koranom, so odvečne, one, ki mu nasprotujejo, pa so krivoverske in bogokletne in jih je zato treba uničiti.

Trifković: »Islam sam po sebi ni nikoli spodbujal znanosti v smislu neodvisnega raziskovanja, kajti edino znanje, ki ga sprejema, so verske resnice, zapisane v koranu in haditih.« Znano je, da so t. i. arabske številke (decimalni sistem štetja) po izvoru dejansko indijske, Arabci so jih le posredovali Evropejcem, ki so jih posledično (napačno) poimenovali kot arabske.

Trije briljantni filozofi t. i. zlatega obdobja arabsko-muslimanske civilizacije so bili po rodu Perzijci (al-Kindi, al-Farabi in Avicenna). Al-Farabi je v brk arabskim osvajalcem celo dokazoval, da je razum večvreden od razodetja, kar je po ortodoksni islamski doktrini hudo krivoverstvo.

mag. Marko Osolnik, diplomat-analitik in publicist

V prispevku navedene ocene in stališča so zgolj avtorjeva.

DRUGI DEL ESEJA BOMO OBJAVILI JUTRI