Pred nekaj dnevi sem prečkal cesto pri Kliničnem centru v Ljubljani in od človeka, ki je razdeljeval gradivo politične stranke Mi, socialisti prevzel gradivo na temo referenduma, ki bo 11. oktobra. Ne gre le za stališče politične stranke oziroma frakcije Mi, socialisti, temveč za stališče celotnega »levega« tabora slovenske politike.

Ta izhaja iz stališča, da spremembe zakona o parlamentarni preiskavi vodijo do tega, da se bo slovenska policija spolitizirala. Prej, domnevno, to ni bila. Enako velja za tožilstvo in sodstvo, četudi ju slovenska »levica« ne omenja. To, seveda, ni res.

Gre za to, da so ljudje z »levice« prizadeti, ker sami niso na oblasti. Če bi bili na oblasti, o politizaciji policije sploh ne bi govorili in tudi ne bi delovali proti »svoji« oblasti. Oblast pa ni v lasti »levih« ali »desnih«, temveč je politično nevtralna in deluje v dobro vseh državljanov. Oblasti si ni mogoče lastiti, si jo pa lasti »levica«.

Nadzorne organizacije, tudi policija, nadzirajo frakcije in posameznike katerekoli barve. Tega slovenska »levica« ne razume. Dokler je na oblasti, dotlej imamo v Sloveniji demokracijo, ko ni, pa imamo avtoritarizem. Izkrivljenost takšnega stališča je izjemna.

Vprašamo se lahko, ali je bila slovenska policija, takrat še milica, tudi v preteklosti politično neodvisna. To nikakor ne drži. V času pred letom 1991, torej pred spremembo politične in ekonomske ureditve, je bila velikanska večina policistov, s sila redkimi izjemami, članov Zveze komunistov Slovenije.

Da je ta ista policija leta 1991, kot po zamahu čarovnikove palice, nenadoma postala demokratična, torej politično nevtralna, to nikakor ne drži. Ker je dandanes mogoče predložiti dokazno gradivo proti kateremukoli političnemu nasprotniku in ker je mogoče od zunaj in prikrito vplivati na delo preiskovalnih organov, je samoumevno, da politične stranke katerekoli barve blokirajo posamezne preiskave. Na delo policije, na primer, vplivata tudi balkanska in italijanska mafija.

Se morda spomnite, kdaj je bil obsojen zadnji politik katerekoli barve? Ne, tega se ne spomnite, ker nihče ni bil kaznovan. Nekoč nekje, daleč nazaj, je bil kaznovan Janez Janša, ker je imel nekdo dovolj moči, da je vplival na to, da je bil postopek proti njemu tudi končan. Pa tukaj ne pravim, da ni bil kriv, opisujem mehanizme vpliva in pristranost, vsaj načeloma, nepristranskih organizacij.

Pa ne gre le za policijo, še zdaleč ne. Se spomnite, katere nadzorne organizacije so odpovedale pri spornem nakupu stanovanja v Palači Schellenburg? Cela vrsta jih je. Se spomnite, da bi proti spornosti nakupa nastopila katerakoli politična stranka s slovenske »levice«? Ne, ni, če pa je to storila, je to storila po tistem, ko ji je nekdo zvil roko.

osebni arhiv

Slovenska »levica«, na splošno, svoje izjemne skorumpiranosti nikoli ni problematizirala. Skriva jo s tem, da krivdo zanjo zmeraj znova prelaga na »Janšo« (pa zadnjega nikakor ne branim, iz vsega mojega pisanja je razvidno, da ga zavračam).

Govor o policiji, ki naj bo politično nevtralna, je, v izhodišču in načeloma, hvalevreden. Tukaj gre za liberalizem. Iz liberalnih načel izvirata, med drugim, enakost pred zakonom in pravna država. Govorimo o zakonih, ki v enaki meri veljajo za vsakogar, ne glede na njegov položaj v družbi, ne glede na njegovo premoženjsko stanje, spol, barvo kože, religioznost in katerokoli osebno lastnost in politično preferenco. O tem si lahko več preberete v uvodnih določilih slovenske ustave.

Eno od osnovnih načel liberalizma je tudi toleranca do drugače mislečih. Tudi tega slovenska »levica« ni zmožna, kar kaže njen odnos do državljanske vojne, ki se je odvijala od leta 1942 naprej (da je nesposobna izražati sočutje do trpečih soljudi, o tem tukaj ne bom pisal).

Zanimivo je, da slovenski »levičarji« nehote zagovarjajo politični liberalizem, vendar s zadržkom, da ta obstaja, vse dokler so na oblasti. Njihov pogled je tudi nezgodovinski in, to si upam reči, neznanstven. Kaže tudi na to, da sploh ne razumejo tega, da so v izhodišču, četudi ne zares, politični liberalci.

Liberalna načela izkoriščajo v svoj politični prid, z njimi manipulirajo, ker računajo na to, da bodo vplivali na morebitne volivce, ki si želijo, da bi živeli v družbi, ki zna ločiti med narobe in prav. V takšni družbi nihče ne more ubežati sodbi zakona.

Pa ni težava le v policiji, osnovna težava je v tožilstvu, ki njene preiskave vodi. To je bilo doslej izrazito pasivno. Pa ne le to, bilo je tudi politično pristransko, četudi se tega ne zaveda povsem ali pa to skriva. Tožilci si pač želijo, pa to ne velja za vse, to moram dodati, da bi lahko do svoje upokojitve v miru prelagali papirje s kupa na kup.

Obstajajo tudi indici, da je tako tudi s sodstvom, poleg tega pa obstajajo ljudje, ki so prepričani, da je del sodstva skorumpiran. In to so ljudje, ki o tem dejansko nekaj vedo in ne govorijo na pamet.

Težava je tudi v tem, da se zastavlja vprašanje, ali lahko tožilci računajo na to, da jim bodo policisti preskrbeli dovolj dokaznega gradiva in da papirjev tudi oni ne bodo pustili v predalih, vse dokler neka zadeva ne bo zastarala. Pri tem se bodo sklicevali na svetost postopka in nujnost, da se o njem ne govori, ker je to v interesu preiskave, kot to ponavljajo in počno že več desetletij.

Pred nekaj meseci sem nekemu sodniku dejal, da mora sodstvo končno nekoga obsoditi, in to ne glede na to, ali ima dovolj dokaznega gradiva. To mora storiti zato, da bodo ljudje verjeli, da je družba pravična. Tukaj gre za sociologijo in psihologijo, za osnovni občutek, da je družba urejena. Sedaj tega občutka ni. In če že obstaja želja prebivalstva, da se nadzira oblast in da se kaznuje korupcija, si tega politične stranke katerekoli barve nikakor ne želijo.

Upam, da se bo z menjavo generacij to spremenilo. To velja vsaj za tožilstvo. Končati se mora splošno ropanje družbe, ki traja že osemdeset let. Obenem pa je treba poudariti, da na slovenskih pravnih fakultetah nikoli ni obstajalo zavedanje, da igra pravo v političnih demokracijah vlogo nadzora oblasti, da je takšna tudi vloga tožilstva in sodstva.

Pravniki, tožilci in sodniki so prepogosto zgolj birokrati, ki uporabljajo in razlagajo zakone, ne da bi bili sposobni razumeti načelo delitve oblasti ter svojo vlogo, ki gola pravna določila bistveno presega.

Ni stvar v tem, da bi politizacija policije nastopila nenadoma in s tem, da je oblast prevzela neka druga frakcija, tokrat tista, ki jo »levica« označuje za »desno«. Stvar je v tem, da je treba vzpostaviti dejansko neodvisno in dejavno policijo, da je treba vzpostaviti proaktivno tožilstvo, da je treba preprečiti, da bi višja sodišča vračala zadeve na nižjo raven, ker je neki sodnik postavil vejico na napačno mesto, da je treba preprečiti, da bi bilo iz zadev sistematično izločano dokazno gradivo.

Poudarjam, da je treba izvajati nadzor nad korupcijo in zlorabami, ki jih izvajajo politične frakcije in ljudje katerekoli barve. Tega slovenska levica ni ponotranjila, kot ni ponotranjila liberalizma, ki ga zlorablja v svoje kratkoročne politične namene, ki bodo imeli dolgoročne posledice. In te nikakor ne bodo pozitivne, temveč se bodo iztekle v višjo raven nezakonitosti in družbenega nezadovoljstva.

Na koncu dodajam, da slovenska »levica« nikoli ni podpirala delovanja Komisije za preprečevanje korupcije v času, ko je bila ta najbolj aktivna, in da nikoli ni podpirala Akademije za demokracijo. To je izraz svojevrstne nesposobnosti razumevanja razmer v državi in njene strahopetnosti.

Vem, bil sem del prve in druge. Delovanje proti silam, ki dejansko obvladujejo slovensko družbo, zahteva pogum. Tukaj politična barva ne igra nobene vloge. Slovenska »levica« je pogum nadomestila z manipuliranjem in lažmi, ne da bi sploh omenjal nepoznavanje osnovnih načel delovanja nadzornih organizacij.

Ni težava v obstoju pristne politične levice, temu nikakor ne nasprotujem. V romanu Carlosa Fuentesa Stari gringo je glavni junak dejal, da se boji le dveh stvari na tem svetu, ena je smrt, druga pa človeška neumnost. In zadnja je tisto, kar se mi pri slovenski lažni levici najbolj gnusi.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter